Pri Plečnikovem stadionu je tako znova "pozabil", da ne gre za nikakršno nagajanje, ampak predvsem za zaščito lastninskih pravic stanovalcev Fondovih hiš. Po veljavni zakonodaji in sodni praksi so namreč vrtovi na severni strani stadiona, ki jih je občina vložila v družbo Bežigrajski športni park, pripadajoče zemljišče stavbam na Koroški ulici. V primeru, da se obnova Plečnikovega stadiona ne bo premaknila z mrtve točke ali da bo investitor celo odstopil od nje, pa je že zdaj mogoče nedvoumno ugotoviti, kdo bo nosil največje breme odgovornosti.

Glavni krivec bo vsekakor ljubljanski župan, ki je hotel kovati politični kapital z zanj značilno in javnosti všečno napovedjo, da bo Plečnikov stadion obnovil brez enega samega evra občinskega denarja. Pri tem je z zahtevo po 28-odstotnem deležu mestne občine v družbi BŠP investitorja dobesedno prisilil v načrtovanje predimenzioniranega komercialnega programa, hkrati pa mu je kot največji vložek mesta podtaknil zemljišče Fondovih hiš, čeprav je bil že pri podobnem zapletu v soseski BS3 zelo dobro seznanjen s problemi, ki jih v stanovanjskih soseskah povzroča neupravičeno razpolaganje s funkcionalnimi zemljišči.

Svoj delež odgovornosti nosi tudi ljubljanski podžupan, ki je popolnoma spremenil svoje prejšnje stališče in za mednarodni arhitekturni natečaj določil takšne smernice, da so udeleženci natečaja morali obzidati stadion s stolpnico in bloki, če so hoteli zadostiti natečajnim pogojem. Takšno obzidavanje kulturnega spomenika nasprotuje vsem uveljavljenim pravilom stroke in na svetu bi le stežka našli podoben primer.

Največji žrtvi takšnega neodgovornega početja sta tako stadion, ki je v štirih letih propadel bolj kot prej v tri četrt stoletja, in tudi ne ravno brezmadežni investitor, ki je lahkoverno nasedel obljubam lokalnih in državnih politikov, da bo s Plečnikovo dediščino lahko počel (skoraj) vse, kar se mu bo zahotelo. Denar, ki ga je pri tem zmetal skozi okno, bi zelo verjetno zadoščal za trajno obnovo stadiona v zdajšnji obliki.

Da je pri tem za vsak svoj projekt prenove stadiona, ki ga je predložil v potrditev zavodu za varstvo kulturne dediščine, brez težav dobil kulturnovarstveno soglasje, je ena največjih sramot v zgodovini spomeniškega varstva na Slovenskem, a to je že druga zgodba. Vsekakor si velja zapomniti, da zadeve v zvezi s takšnimi in drugačnimi investicijami niso vedno tako črno-bele, kot jih želijo prikazati populistični politiki.

Koordinacijski odbor stanovalcev Fondovih hiš, Katarina Bajželj Žvokelj, Ljubo Rezar in Peter Rondaij