Tri gospe so pred jutranjim pohodom po Ljubljani že obiskale tržnico, tudi japonskim turistom eno najljubših točk v Ljubljani. Njihovi kovčki, ki so čakali na avtobusni prevoz proti Hrvaški, so zgledno zloženi čakali v avli hotela Park. "Z Japonci ni težav. Za razliko od drugih japonski turisti, ko pridejo v hotel, ne navalijo na pult recepcije in kar se da hitro zahtevajo ključ, ampak se posedejo po foteljih v avli in mirno počakajo, da jim razdeliš ključe," pove eno od značilnosti dela z njimi Dragan Bekčić, ljubljanski profesionalni turistični vodič s šestnajstimi leti staža. Prišel je kot pomoč Sumi Sanu, svojemu japonskemu kolegu, ki je edini v skupini znal angleško, čeravno Sumi San po Draganovih besedah Ljubljano obvlada bolj kot marsikateri Ljubljančan. Za dodatno podporo ekspediciji je bila prisotna še Irena Žugič, predstavnica turistične agencije, Slovenka, ki zna japonsko.

Hvaležna publika

Sumi San, ki je bil preko brezžične zveze povezan s slušalkami v ušesih svojih varovancev, naju je s fotografom Adamičem predstavil kot časopisna poročevalca, ki bosta o njihovem obisku zabeležila zgodbo. V že segreto poletno jutro se je razlegel mali aplavzek in prvi odobravajoči "oooo" glasovi. Ozki o, a vendarle še bolj iz globine grla, kot ozki o tvorimo slovensko govoreči. Izostal ni niti aplavz izpod ročic drobnih japonskih stark in starcev. Hvaležna publika. Gospe so bile vse po vrsti v rokavičkah, klobučkih in dežnikih. Da se zaščitijo pred soncem. Kajti ogorelost od sonca v deželi vzhajajočega sonca ne velja za zaželeno. Podobno kot še kje drugje, kjer ogorelost pomeni, da delaš na prostem in da torej ne spadaš med tiste, ki lahko sedijo v senci in poveljujejo, kar je spet podobno modno-sociološkemu momentu belih nogavic, ki naj bi pričale o podobnem. Da si jih njihov nosilec lahko privošči, ker mu ni treba broditi po blatu. Tudi natikače, ki jim v naših krajih pravimo japonke, sva na nogah nosila samo fotograf in podpisani.

Sumi San je ubral odločen tempo. Njegovi varovanci so delovali fit. Japonci veljajo za ljudi, ki v povprečju živijo najdlje na svetu. Na voljo je bilo vsega dve uri časa. To je maksimum, kar turisti na vodenem ogledu še zdržijo. Več od tega jim začne presedati. Prva postaja so bili Brdarjevi kipi na Mesarskem mostu. Fotografiranje je bilo kakopak stalno. "Gre za spomine. Po koncu izleta ljudje selekcionirajo slike na uporabne in neuporabne. Uporabne so tiste, za katere se jim zdi, da jih lahko pokažejo prijateljem, ko se vrnejo domov. Kajti prikazovanje fotografij je značilnost prijateljskih obiskov," mi ta japonski fenomen stalnega fotografiranja razloži Sumi San. O tem, kako je ta kulturna značilnost, zaradi katere je nekaterim drugim turistom v nič manjšo slast od siceršnjih turističnih znamenitosti fotografirati japonskega turista, ko ta fotografira, morebiti kakorkoli povezana z dejstvom, da je Japonska tehnološko silno razvita država, ki med drugim premore tudi nekaj najresnejših znamk fotografskih aparatov, nisva uspela doreči ničesar. Jezikovna bariera je bila v primeru te razmeroma komplicirane teme prevelika tudi za naju. Me je pa opozoril na podrobnost, da japonski turisti niso nujno in vedno opremljeni z najnovejšimi aparati. In res je bilo nekaj gospodov, ki so škljocali še z aparati na klasičen film. Pa še to pravi turistična stroka, da se japonski turisti v posameznih krajih ne zadržujejo dolgo. Poškljocajo in grejo.

Kaj jim je Sumi San razlagal, se torej ni dalo razumeti, slejkoprej pa ne dosti drugače, kot to počnejo turistični vodiči po Ljubljani tudi sicer. Gre namreč za cehovsko bratstvo, ki si pomaga z informacijami. "Treba je biti takten. Spomnim se gospoda iz Švedske, na katerega obrazu sem opazil, da nas od trenutka, ko je zvedel, da se je v teh krajih detaljno, med drugim tudi tako, da se je na ukaz ljubljanskega škofa Tomaža Hrena njihove kosti izkopalo in pometalo v Ljubljanico, počistilo s protestanti, ni mogel več. Enostavno pomračil se mu je izraz na obrazu. Zato je treba paziti," je Dragan, s katerim sva hodila ob strani, pojasnil, da takšen vodeni ogled, čeravno je kratek, ekstenziven in bi ga kak zunanji opazovalec ocenil predvsem kot za udeležence nadležnega, ni nedolžen opravek.

Navdušenje nad biciklji

Vendar pa prve kulminacije navdušenja, torej že opisani skupinski ozki "ooooo", niso povzročile Sumi Sanove razlage Ljubljane, Plečnikove arhitekture oziroma nabrežja Ljubljanice. Prav tako ne obstoj restavracije s sušijem nekaj višje, precej drugače od patriotske reakcije Ircev, ki morajo, ko ugledajo Irish pub, nujno zaviti vanj in se jim potem rado zgodi, da v njem preživijo celoten dopust v Ljubljani. Nič od tega. Mestni biciklji, parkirani na koncu Petkovškovega nabrežja, so na nepojasnjen način postali deležni pozornosti celotne skupine. Drobni gospe in gospodje so si jih začeli ogledovati z vseh strani, kot da še ne bi videli kolesa, zato je moral Dragan dodatno pojasniti, za kaj gre, nakar je vtipkal šifro in sprostil eno od koles. Kot da bi bil čarodej in iz klobuka povlekel zajca, se je zaslišal skupinski "Oooooo!", obraze japonskih starcev pa so razvedrili zadovoljni nasmeški. Nekaj otroškega je v tej japonski duši, pomislim. Radovedni so kot veverice. Sploh te male, drobne ženice s široko odprtimi očmi. "Specifični so. Zelo so dovzetni za reklamo. Za uradno informacijo. Za prospekte. In japonskim turistom ne moreš razdeliti turističnih prospektov tako, da daš enega na zakonski par, ampak moraš dati vsakemu svojega," spet Dragan navrže novo malo specifiko, ki jih je nasploh poln. Veliko dela s tujci. Njegova spoznanja na primer govorijo, da je Ljubljana v širnem svetu v nemalo primerih, in to ljudem, ki še nikoli niso bili tu, znana po romanu Paula Coelha Veronika se odloči umreti. Roman se namreč dogaja v Ljubljani.

Iz sprednjega dela kolonice pride Irena in prinese impresijo gospoda, češ da mu je Ljubljana zelo všeč, ker se mu zdi mirna in lagodna. Bojda je neki tuji turist atmosfero Ljubljane nekoč primerjal z La Valetto na Malti. Nekaj trenutkov zatem prikoraklja nasproti po Židovski ekipa otročajev z rumenimi ruticami, prepevajoč "Jurčku bomo pomagali hišico zgraditi", kar pri gospeh izzove mahanje, ploskanje in še bolj intenzivno škljocanje. Mali dopoldanski vrhunec ljubkosti.

Vprašanje avtoritete

Sumi Sanu tempo ni padal. Govoril je na izust, brez pripomočkov. O Nuku je imel petminutno predavanje, pri Napoleonovem spomeniku prav tako. Pomislite. Pet minut govoriti o Nuku. Koliko časa bi bili sposobni o Nuku ali o Napoleonovem spomeniku, neprekinjeno in ne da bi se ponavljali, govoriti vi? Pri Križankah je sledil obrat nazaj oziroma spust do nabrežja Ljubljanice, mimo Zlate ladjice v predel nekdanje židovske četrti, ki priča o še eni bolj ali manj uspešno izbrisani ljubljanski skupnosti, nato pa čez Ljubljanico do mestne hiše. Po čokolado s soljo, ki je japonskim turistom od kompletne ponude bojda najbolj fascinantna, so lahko šli po koncu ekskurzije. Še prej so morali že vidno zdelani odposlušati nekajminutno predavanje v avli mestne hiše. Kjer se je zgodil nov zanimiv moment. Srečali so se z dvema sonarodnjakoma, ki sta prišla na individualen ogled. In glej si ga, zlomka. Medtem ko bi se med Slovenci, ki bi drug na drugega naleteli v Tokiu, bržkone zgodilo vsaj spoznavanje, priložnosten pogovor, če že ne pijača, se japonski turisti med seboj niso niti pozdravili. Prav po cankarjansko so se zatajili. Tudi to je njihova specifika. Kot to, da so se v stolni cerkvi, potem ko so ob sveti vodi odposlušali Sumijevo pojasnilo priložnosti in kraja, vsi po vrsti prekrižali. Za vsak slučaj, si očitno misli Japonec.

Končali smo na tržnici oziroma vnovič pred Mesarskim mostom. Nekateri so začutili fiziološko potrebo in treba jih je bilo peljati na WC. Sumi San, ki ni vedel, da obstaja tudi bližji WC, jih je povedel proti Tromostovju in Dragan ga je že hotel ustaviti in mu pokazati bližjo opcijo, pa se je ugriznil v jezik: "Uf, prepozno. Ne smem mu rušiti avtoritete."

Deset minut kasneje je večji del skupine obsedel na stopnici Prešernovega spomenika in na videz brez ideje zrl predse. Tudi to je bojda specifika japonskih turistov. Vsaj teh iz večjih skupin. Da ko je vodeni ogled mimo in dobijo prosto uro ali dve, ne vedo, kaj bi sami s seboj.