Kristjan Jež je dvaintridesetletni ribič, ki izhaja iz ribiške družine. Po Koprskem zalivu je prvič sam zaplul pri desetih letih, pri osemnajstih se je začel profesionalno ukvarjati z ribištvom. Je eden od dveh preživelih mrežarjev, ki ju lahko danes srečamo na koprskem pomolu. Če imamo na eni strani kočarje, ki vlečejo mreže za seboj, so na drugi strani mrežarji, ki svoje orožje spustijo v morje na točno določenih mestih slovenskega morja. Koliko časa mreže ostanejo v vodi, pa je odvisno od sezone in od sonarja oziroma močnih luči, s katerimi si ribiči pomagajo pri svojem delu.

"S tem poklicem ne boš nikoli obogatel. Boš pa živel bolje kot v fabriki. Na barki si sam svoj gospodar," nam je v škornjih in delavski obleki svoj vsakdan na hitro predstavil Kristjan. "Poletni meseci so mrtvi. Julija in avgusta sem nekajkrat zaplul po morju, medtem ko sem junija, ko je nastopil čas za ribone, zbral 26 izhodov na morje. Najboljša sezona je septembra, oktobra in novembra. Takrat ulovimo tudi do tristo kilogramov rib na dan," je nadaljeval mladi ribič, ki mora vsakič, ko se vrne v pristanišče, izpolniti ribiški dnevnik. Čeprav je star komaj dvaintrideset let, so mu morske zakonitosti že dodobra znane. Kot pravi, je ulov najboljši v obdobjih drstenja, saj so ribe takrat malo "blesave" in se tako lažje ujamejo v mrežo. Morske pse na primer lovi maja. "Ob prvi polni luni. Morski psi zrastejo pri nas do metra in pol, tehtajo pa od tri do deset kilogramov. Takrat lahko uloviš tudi do tristo kilogramov kanjolinov. Vsakega, ki ga dvignem, moram takoj olupiti in očistiti. Koža je kot usnje," nam je enega od postopkov tudi v živo predstavil mladi ribič, ki je na koncu kose mesa morskega psa zložil v manjšo skrinjo z ledom. Trofeja med morskimi psi sicer pripada drugemu mrežarju s koprskega pomola. Renato je pred desetimi leti ujel primerek, ki je v dolžino meril 3,8 metra.

"Zadnjo jesen sem ulovil tudi ribo mesec. To je tista široka riba, ki ima izraziti plavuti. Imela je najmanj tristo kilogramov, oko pa veliko kot pepelnik. Bila je tako težka, da mi je ni uspelo dvigniti na barko. Da sem jo lahko osvobodil, sem moral razrezati mrežo. Živa je odplavala," se je v hladu koprskega lokala spomnil Renato.

Veliko ribičev je odpadlo

Tako dvaintridesetletnemu Kristjanu Ježu kot štiriintridesetletnemu Renatu Bonji pomeni ribištvo edini vir preživetja. Prvi pričakuje naraščaj, drugi že skrbi za štiričlansko družino. Kot pravita, sta iz plenic padla na barko. Ob tem, da sta pri svojem delu omejena s carinskimi območji, naravnimi rezervati in krajinskimi parki, jima škodo povzročajo tudi neodgovorni ribiški kolegi. Čeprav svoje mreže vselej označujeta z zastavicami, na katerih mora biti izpisana tudi registrska številka barke, se nemalokrat pripeti, da jima večje barke, predvsem koče, uničijo mreže. "Pri nas ni reda. Tega, da ti druge barke uničijo mreže, je veliko. Redko se zgodi, da se ti ribič, ki to stori, tudi javi," pravi Kristjan, ki mora pred vsako sezono zamenjati mreže. Nabavi jih v Italiji, za vsako pa odšteje okoli 700 evrov. Zaradi nerazumevanja države sta omejena tudi z zakonodajo. Tisti, ki imajo registrirano popoldansko obrt, imajo namreč enake pravice kot ribiči, ki se z ulovom preživljajo vse dni v letu. "Po prejšnjem zakonu so lahko imeli profesionalni ribiči osemsto metrov mreže, drugi pa dvesto. Zdaj je izenačeno za vse na štiri kilometre. Nekomu, ki to prvič sliši, se morda zdi veliko, ampak za nas, ki neprestano dvigamo in mečemo mreže nazaj v morje, ni to nič. Veliko je stroškov z materiali, nafto, mrežami, vzdrževanjem motorja… Ne govorim o nekaj sto evrih, gre za nekaj tisoč evrov. Ko je nastopila kriza, se je vse podražilo. Če hočeš normalno živeti, moraš v sezoni na polno loviti. Takrat ni zafrkancije. Zato je veliko ribičev tudi odpadlo," nam je trenutne razmere v slovenskem morju predstavil Renato. Kot pravi, mrežarji v poletnih mesecih ne ujamejo niti za kašeto rib. Če bi imel možnosti, bi se preselil tudi na kočo.

"Ko je čas za mreže, bi lovil z mrežami, ko je čas za kočo, bi lovil s kočo. Danes moraš imeti vse. S kočo vedno nekaj ujameš. Tudi zunaj sezone ne moreš v minus," je prepričan.

"Delo na koči je lažje. Si več ur na morju, ampak se dela manj. Gre pa bolj za industrijsko delo, z mrežami je več romantike," ga je v koprskem lokalu popravil Kristjan.

"Z našo zakonodajo smo omejeni, ne moremo se razvijati, večati. To, kar imaš, imaš. Večje barke ne moreš kupiti. S svojim dovoljenjem oziroma licenco si ne morem privoščiti desetmetrske barke. Omejen si pri številu konjev in sami masi barke. Če želim zamenjati motor, moram paziti na omejitev, čeprav večje škode zaradi tega ne bi povzročal. S kočami je drugače," je nadaljeval Renato. Kljub sistemski neurejenosti je naš del Jadrana po njunem mnenju še vedno bogat z ribami.

Po podatkih ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano so slovenski ribiči v letu 2010 v slovenskih pristaniščih iztovorili okoli 764 ton svežih ribiških proizvodov, kar pa je bilo za dvanajst odstotkov manj glede na leto 2009. "Vendar je bil manjši kot prejšnje leto le iztovor svežih rib (za trinajst odstotkov), drugih morskih živali (glavonožcev, rakov in školjk) pa je bilo več kot prejšnje leto," še piše na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije. Zavod za ribištvo Slovenije med drugim ocenjuje, da je vrednost v letu 2010 iztovorjenih ribiških proizvodov po odkupnih cenah znašala okoli 1,988.000 evrov.

"Po navadi gre za ribo, ki pride k nam in gre. Tukaj se zadrži deset do petnajst dni. Nekaj uloviš, ampak še vedno slabše kot nekoč," pravi Renato, ki kot eden redkih slovenskih ribičev še vedno ponuja svoj ulov neposredno na koprski tržnici, kjer za kupce skrbi njegova mati.

Drugače je s Kristjanom in drugimi slovenskimi ribiči.

Tržaška družina prodajalcev rib

"To je eden izmed večjih grosistov," nam je med dražbo na tržaški veletržnici povedal domačin srednjih let. V improviziranem skladišču, podprtem z železnimi palicami, je potekala dražba plave ribe, ki so jo nekaj ur prej iz morja potegnili bodisi slovenski bodisi italijanski ribiči. Grosist s severa Italije, od koder jih tudi največ prihaja v Trst, je kupil deset zabojev palamid. Tega jutra je odštel 5,2 evra za kilogram (cena v koprski ribarnici je tega dne znašala 12 evrov).

Franco Bullo je borzni posrednik na tržaški veletržnici, ki skrbi tudi za Kristjanove ribe. Kot nam je povedal nekaj minut po peti uri zjutraj - tržnica odpre svoja vrata ob 4.30 -, imajo na Tržaškem najraje plavo ribo. "Poraba plave ribe je res velika. Za Tržačane je značilno, da jedo za kosilo tisto, kar je bilo ulovljeno nekaj ur prej. Sardoni so zelo priljubljeni. Riba, ki prihaja iz naših krajev, je na borzi vselej privilegirana, čeprav delamo tudi s podjetji, ki kupujejo ribe po vsem svetu," nam je razlagal, medtem ko so ga vsakih nekaj minut zmotili grosisti in lastniki tržaških ribarnic, ki so jih zanimale že dosežene cene rib, ki jih je Franco tega dne "zastopal" na trgu.

Tržaška veletržnica, Mercato ittico all'ingrosso Trieste, obratuje na pristaniškem območju v bližini priljubljenega trgovskega centra Torri d'Europa od februarja 2003. Biznis v improviziranem objektu poteka na dva načina: najprej preko borznega posrednika, kasneje v obliki dražbe. Izključno se s posredovanjem rib ukvarjajo štiri podjetja. Rib od ribičev nikoli ne kupijo. Njihov zaslužek je odvisen od pogodbe, ki jo posrednik sklene z ribičem. Bullo si največkrat odreže deset odstotkov od prodane ribe. "Ker želimo čim bolje zastopati interese ribiča, je tak način prodaje najbolj primeren. Delamo več, več prodamo in več zaslužimo. Ne moremo pa služiti pod mizo. Vse je transparentno. Na dokumentu, ki ga ribič prejme po zaključeni prodaji, piše, kdo je kupil ribe in za koliko," nam je razložil Tržačan, ki je že trideset let v tem poslu. "Moja družina se že od devetnajstega stoletja ukvarja z ribo. Smo družina prodajalcev rib," nam je povedal, ko smo stali na mokrem betonu tržaške veletržnice, kjer se zdi, da se med sabo vsi poznajo.

"Katera riba doseže v teh dneh najboljšo ceno?" nas je zanimalo.

"Škampi. Od nekdaj," je bil kratek Franco in nas pospremil do zabojev z ledom, v katerih so se hladili škotski škampi.

"Začetna cena teh je okoli dvajset evrov," je nadaljeval, ko je z olfa nožem odprl novo kašeto. Čeprav so tudi ti škampi prispeli s Škotske, so v ledu še vedno kazali znake življenja. Prednost, ki škampu doda vrednost, pravijo poznavalci trga.

Poleg mrtvih in živih škotskih škampov, norveških lososov, hrvaških brancinov in severnoafriških rib dobivajo vse pomembnejšo vlogo na italijanskem trgu tudi slovenske ribe. "Poglejte razliko med jadransko orado in orado, ki prihaja iz drugih voda Sredozemskega ali Atlantskega morja. Naša riba ima zlato kožo, medtem ko so druge temne, imajo pa tudi posebne deformacije trupa. Poglejte samo glavo," nam je skrivnosti ribjih veletržnic predstavil možakar, ko je s prstom pokazal na eno izmed mnogih orad. Sodeč po deklaraciji, je bila riba, zavita v plastiko, ulovljena v Atlantskem oceanu. Možakar je v Trst z manjšim tovornim vozilom pripeljal ulov enega izmed koprskih kočarjev. Folpi in druge morske dobrote so kmalu pošli. Da je lahko slovenska riba pokazala ves svoj sloves, je ponovno poskrbel Franco Bullo. "Med slovenskimi in italijanskimi ribiči ne delamo razlik. Prvo pravilo, ki ga moraš poznati na tovrstnih tržnicah, je, da ima vsak dan svoje značilnosti. Preprosto povedano: to, kar se je zgodilo včeraj, se ne bo zgodilo jutri. Ribiči morajo prinašati samo najboljšo kakovost. Tu ni razlik glede narodnosti. Trg je svoboden. Tukaj so vsi dobro sprejeti. Tržnica živi z ljudmi. To je duša tržnice," nam je z navdušenjem svoj vsakdan predstavil tržaški borzni posrednik. V času našega obiska je v italijanskem morju še vedno veljala dvomesečna prepoved lova s kočami. "Ta prepoved se tukaj pozna. Če bi s kočami lovili tudi italijanski ribiči, bi bili polni folpov. Zdaj imajo slovenski ribiči prednost, Italijani pa se zato hudujejo," je trenutno razmerje moči v severnem Jadranu opisal Bullo. Čeprav se zdi, da Italijani s tovrstnimi prepovedmi odgovorno skrbijo za svoje morje, pa je resnica daleč od tega. "Italijani so dodobra izropali svoje morje. Ko sva bila nazadnje v Anconi, sva ugotovila, da nimajo več kaj loviti," je v lokalu ob koprskem mandraču povedal Kristjan.

"Kar sploh ni čudno, če pa polovijo vso malo ribo (mladice, op.p.). Ko smo se pred kratkim odpravili na italijansko stran, da bi tam pojedli kakšno domačo dobroto, smo najprej naročili testenine z morskimi sadeži. Bilo je v redu. Ko pa smo naročili mešano ocvrto ribo, smo dobili samo majhne liste, mole, triljice… Mladice v prvem mesecu življenja. Vse je bilo še nedoraslo. Mreže na njihovih kočah imajo tako majhna očesca, da poberejo iz morja dobesedno vse, kar leze in miga," je bil slikovit Renato.

"In pojejo tudi vse," je enega od stereotipov o italijanskem narodu potrdil Kristjan.

"Mi na primer mečemo stran garuže oziroma bodičaste voleke (morski polž, op.p.), Italijani pa jih lovijo in prodajajo po 15 evrov za kilogram. Pri njih obstajajo barke, ki so specializirane za garuže," je nadaljeval štiriintridesetletni koprski mrežar.

O pogojih, kakršni vladajo na italijanskem trgu, lahko slovenski ribiči samo sanjajo. Čeprav se morajo vsak dan, naj si bo v vročem soncu, gosti megli, ledeni burji ali dežju, boriti za svoj kruh, se zdi, da njihovega truda slovenski trg ne zna poplačati. "V tujini cenijo našo ribo, za Slovenijo pa je značilen uvoz. Žalostno je, da hodijo naši po ribe na borzo v Trst ali pa še nižje po italijanski obali. Tam jo slovenski trgovci odkupijo, namesto da bi to storili neposredno od nas. Sam jim rečem švercerji. Vendar nimamo kaj. Tam je večja ponudba, tam se dobi vse. Pri nas je tako: ko so moli, so moli, ko so sardele, so sardele. Čez mejo so vedno na voljo raki, hobotnice, sipe, kalamari, raznorazne ribe," je usodo slovenske ribe ob bevandi pokomentiral Renato. "Pa tudi na našem trgu ne dosežemo takšne cene kot v Trstu," ga je v koprskem lokalu dopolnil njegov ribiški tovariš. "Čez mejo je red. Ribe pripelješ ob štirih zjutraj, ob sedmih lahko že kasiraš denar. Pri nas moraš čakati tudi do šest mesecev, da dobiš plačilo. Pa še cene so bolj uboge. Usmilijo se te, da ti sploh vzamejo ribo," je dodal Renato. Da so karte na našem trgu dodobra premešane, dokazuje tudi Kristjanova zgodba, ko so se njegove ribe, ki jih je prodal na tržaški veletržnici, po petih dneh znašle v ribarnici enega od večjih trgovcev v Ljubljani. Naključno jih je prepoznal po deklaraciji. "V trgovskih centrih je na voljo slaba riba. Ne razumem, zakaj sploh dovolijo takšno prodajo. Ubogi tisti, ki kupujejo takšno ribo. Na našem trgu je preveč posrednikov. Da bi na primer prodali rake, jim dodajajo kemikalije, da ostanejo lepi rdeči," je enega od prodajnih trikov predstavil koprski ribič.

Ulov je ostal ob Koprskem zalivu

Ob osmi uri zjutraj, pol dneva zatem, ko smo na globini okoli desetih metrov postavili mreže, široke okoli štiri metre, se je za koprskega mrežarja začel nov dan. Po mirni gladini se je z glavnega mestnega pomola vrnil pred ankaransko obalo, kjer so iz morja štrlele štiri črne zastave.

"Koliko rib se je ulovilo?" sem vprašal ob ropotanju motorja in oglašanju galebov, ki pa si več od nekaj odgriznjenih rib, bojda ugorja, niso zaslužili.

"Za eno dobro kosilo," je odvrnil Kristjan. Ustavil je barko in ponovil postopek. Prestavil se je na provo (premec) barke, dvignil na kanelo pritrjeno črno zastavo in z rulom (hidravličnim bobnom) začel vleči mrežo nazaj na suho. Napetost ob pričakovanju, kaj tristo kvadratnih kilometrov slovenskega morja in dobrih triinštirideset kilometrov obale (v Evropi sta krajši le monaška in bošnjaška) sploh še ponuja, je naraščala.

"V prvi mreži bo več rib kot v drugi," nas je poučil Kristjan. Medtem ko je vlekel in mrežo hkrati spravljal na kup, so se končno pokazale prve ribe. Zavrtele so se po bobnu in pristale v močnih Kristjanovih rokah. Da bi si olajšal kasnejše delo, jih je sproti, še v mrežo zavite, odlagal v bližino praznega kupa. Na vsake štiri orade je na lesena tla padla druga vrsta ribe. Kanjolin, kanoča, cipelj, list, ribon… "Lepo je, kadar dvigaš mrežo in nimaš kje prijeti, ker je v njej toliko rib," je ob žgočem dopoldanskem soncu pripomnil Kristjan. Vleka mreže mu je vzela dobre pol ure. Ko je bila mreža vsa na suhem, je pokleknil in začel iz manjšega kupa osvobajati ribe. "To je morska ovčica oziroma mormoro. Vidiš, to je cipelj zlataš. Ima zlato piko na glavi. Pri kanoči moraš paziti, da te ne udari. Bolečina lahko traja nekaj dni. To je lucerna oziroma morska lastovka," nam je skrivnosti slovenskega morja predstavil Kristjan. Podolgovati rdeči ribi je razprl plavuti, da smo lahko prepoznali, zakaj je dobila ime po kopenski živali.

S prvo mrežo je dodobra napolnil 75-litrsko vedro oziroma kašeto iz stiroporja. Medtem ko so se hotele neutrudne kanoče tradicionalno rešiti iz kopenskega ujetništva, je bilo razmerje med še živimi in mrtvimi ribami v prid slednjim. "Tiste, ki se ujamejo zvečer, umrejo," je razložil koprski ribič. Ko je ulov, ki je tokrat ostal ob Koprskem zalivu, prestavil v manjšo skrinjo z ledom, je z morsko vodo spral palubo in se ponovno prestavil za kabino, da nas je odpeljal do druge mreže. Eden od dveh koprskih profesionalnih mrežarjev je čez nekaj minut ponovil postopek, ki mu podreja svoj vsakdan vse leto, ne da bi se mogel ozirati na razmere, ki ga čakajo na odprtem.