In razlagam jaz te budalaštine drug dan pred blokom Adiju in mi on začne prbijat, da če hočem, da mi lahko on v desetih minutah pripelje modelčke, ki bodo naredil rusvaj, trikrat večji od tistih nigerskih lulčkov. V bistvu je model čisto popizdil in potem je začel še neki mahat s telefončkom.

"Kdo prav, da ne mormo rasfukat Fužin! A čem zdele poklicat? Zdele, stari, zdele! V minuti! En klic in vse to, kar vidš tuki, ta dom za starce, šola, parkingi, vse te fore, tega ni. Sam en klic, stari, in gotovo. Lublane je konc!"

Čefurji so bili itak vedno le en klic oddaljeni od totalnega kaosa. To se ve. Samo na srečo še noben čefur ni nikoli zavrtel te hude številke, ki v minuti zravna cele Fužine, celo Ljubljano. Ali dokaže, da je njegov stric res najboljši kolega od Stevena Seagala. In tudi Adi je dal svoj telefonček lepo nazaj v žep in je samo pametoval o tem, da lahko on sam zapali vse avte v prvi vrsti parkinga, preden se glupi cajkiči privlečejo iz Most. Potem si je pa ta veliki fužinski revolucionar zvil novo porcijo albanske blitve in se zasolatal do konca.

Adi je bil v bistvu super dokaz, da bi čefurje danes lažje zbral, da grejo vsi skupaj balet plesat, kot da bi se šli revolucije. Revolucije niso za čefurje. Boli njih patak za cel svet, samo da imajo oni svoje nule, enke pa dvojke pa da se lahko en dan zajebavajo in potem drug dan odmarajo od zajebancije. Revolucija lahko sesuje ta čefurski sistem za več dni in zato ni šans, da se oni tega grejo. Raje bi se šli timbilding. Zato sem Adija pustil gniti na igralih in sem šel raje vso stvar razložit Acotu.

"Stari, čefurji so ratal Slovenci. V tem je problem."

Aco je lihkar prišel s Povšetove, najboljše šole v državi. Še vsak čefur, ki je šel tja glup ko noč, se je vrnil pameten, da glava boli. Blentavi Aco, ki je po dvanajstih letih šolanja vedel samo to, da dva papka še lahko prefukaš sam, trije so pa že preveč, je v dveh letih v čuzi postal Ajnštajn, ki mu je bilo vse jasno.

"A ti veš, da je šel Zvizdić zadnjič z bejbo na Šmarno goro. In to peš! Jasmin si je pa v petek šveps naroču. Mirza, stari, vsak večer laufa na Golovc, njegov burazer gre pa s kolesom v službo. Unim na pedala, majke mi. Stari, kmal bodo še uni čefurji v fuzbal reprezentanci začel pet Zdravljico. Zadnjič je Sarma že neki usta odpiru, kao da on neki ve te trte pa vinčke pa to. Še mal pa boš mel vse, stari. Pedre na ić, smučarje na ić, pesnike na ić, gasilce na ić, vse boš mel na ić. Še vegetariance boš mel na ić, stari, boš vidu. Katastrofa. A si ti slišu, da si hoče Janković audija umislt. Najbol slovenski auto na svetu. Pa kje si to vidu. Kaki so ti to čefurji!"

Aco je glumil tisto filmsko depro, ko se modelček vrne iz čuze pa ugotovi, da je vse drugače, in ga to čisto zamori. On je obupal nad čefurji in čefurskim svetom in je le še našteval vse te nove Slovence in še jaz sem se spomnil, da sem enkrat videl Čuskića, da je recikliral smeti.

"To je konc, stari. Ko ne veš več, kdo je čefur in kdo Slovenc, ko se vse premeša, pol piši kuči propalo. Ode vse! Ker kaj boš z vsemi temi metrojebači s pol kurca? Uni crni Švedžani tam gor, k so pol Londona rasfukal, to ti je to! Tam se vsaj ve, kdo je kdo. Tam majo prave čefurje! Ne pa to tlele."

Kot ponavadi nisem takoj zaštekal Acotovih teorij, vedel sem samo, da so nevarne. Zaradi ene svoje teorije je model začuzil. Bilo mi je jasno samo to, da je za njega bolje, da si da čefur na glavo kapuco in se z njo zaleti v živi zid nabrijanih pandurčkov pa da ga ti istamburajo ko prasca, kot da si ta isti čefur pri Jurmanu naroči zelenjavno lazanjo.

Zakaj je to boljše, mi Aco seveda ni znal razložit, je bil pa zato Radovan zvečer v top politični formi in je med dnevnikom stresal iz rokava totalno hude sociološke analize.

"Taj London, to ti je ko kosovska bitka! Sve nas je kapitalizam okupiro, ko nekoč Turci. I ovi klinci su ti ko Obrenovići štartali goli i bosi na njega da mu oderu tursku kevu! Da ste i vi pravi i vi bi štartali! Ali vi ste svi razvajene i poturčene bebice! Male kapitalističke balije!"

Novega antikapitalista nisem hotel provocirati in ga spomniti na to, da so junački Srbi Turkom tako zelo oderali tursku kevu, da so ti prestrašeni spizdili nazaj v Turčijo. Po petsto letih. Raje sem mu sam pri sebi kimal, da so današnji čefurji res sami eni čapčki, ki neki študirajo pa te fore. Noben ni več za akcijo. Salonski čefurji, kot bi reku komšija Senad.

In ležal sem tam na kavču, ko naenkrat zagledam Radovana, kako obrezuje živo mejo v tistih ogabnih fluorescentno zelenih gumijastih natikačih, pa Acota, ki igra odbojko na pesku, pa Adija, ki se gre neke družabne igre pa mi razlaga, da Dejan tam v Slovenskih Konjicah s punco hodi na salso. In vsi se menijo, da bi šli lahko kajtat. V sekundi sem bil čisto napsihiran in sem zašvicu ful. Ko sem se zbudil, mi je srce butalo ko noro.

Končno sem zaštekal Acota, da so fužinski čefurji čisto zabluzili. Končno sem dojel, da bi bilo res stokrat bolje, če bi dobili pošizitis, si dali rute okrog glave, oropal Sadje zelenjavo pa zažgal kiosk na Preglovcu pa tri dni delal kaos pa vse, kot pa da ratajo Slovenci. Ker če čefurji ratajo Slovenci, bodo Fužine ratale Slovenske Konjice. Cel svet bo ratal Slovenske Konjice. In to je samo drugo ime za konec sveta.