Na hmeljiščih v Savinjski dolini je v teh dneh še posebej živahno prišel je namreč čas, ko lahko hmeljarji oberejo svoj pridelek. Letos bo obilen in kakovosten, vendar to še zdaleč ne pomeni, da bo vsem prinesel zaslužek in veselje. Medtem ko si nekateri zadovoljno manejo roke, so drugi obupani in finančno izčrpani. Hmelj zanje ni več zeleno zlato, ampak veliko grenko razočaranje. Njihova skladišča so polna starih zalog, ki jih ne morejo prodati, denarja za obiranje novega pridelka pa nimajo. Zgodba o hmelju je zato zgodba o uspehu in razočaranjih, o vzponih in padcih, o bogatih hmeljarjih in obubožanih kmetijah.
Hmelj so kot vrtno rastlino in zelenjavo poznali že stari Rimljani, medtem ko prvi zapisi o hmeljarstvu na slovenskem ozemlju segajo v 11. stoletje. Gojili so ga v samostanih in iz njega varili pivo. Za industrijske namene se je začel uporabljati pred približno 150 leti. Danes je z njim zasajenih 1376 hektarjev kmetijskih zemljišč. Glavnina je v Savinjski dolini. Hmeljarjev je okoli 145, na leto pa pridelajo 2200 do 2400 ton pridelka. Okoli 95 odstotkov ga izvozijo na tuje trge. Lani so pridelali kar 2,45 odstotka celotne svetovne količine hmelja in lahko se pohvalijo, da se uvrščajo med prvih šest proizvajalk hmelja na svetu.
"Naša klima je nekaj posebnega in omogoča izredno dobro pridelavo aromatičnih sort hmelja. Sorte za pivo namreč v grobem delimo na grenčične, ki pivu prinašajo grenek okus, in aromatične, ki dajejo tisto tipično aromo. Aromatična sorta hmelja, ki je tudi ponesla naše ime po svetu, je Savinjski golding. Toda če bi imeli samo Savinjski golding, bi imeli danes zasajenih komajda kakšnih dvajset odstotkov površin hmeljišč. Hmeljarji so se sami odločili, da ob tako hudi izpostavljenosti in ob ekonomiki, ki jo zahteva svetovni trg, morajo imeti tudi bolj produktivne sorte in primerno tehnologijo. Zato so že leta 1952 ustanovili svoj inštitut, ki se je ukvarjal s selekcijo sort in izboljšanjem tehnologije predelave," pripoveduje Martina Zupančič, direktorica Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, ki ima svoj sedež v Žalcu.
Eden od štirih inštitutov na svetu
Hmeljarji odkrito priznajo, da bi bili brez inštituta oziroma nasvetov njihovih strokovnjakov težko kos svetovni konkurenci in spremembam klime. V devetdesetih letih so denimo poskusili z uvajanjem nemških sort, a se je kmalu izkazalo, da niso primerne za naše klimatske razmere in da ne dajejo pričakovanega pridelka. Žalski inštitut, ki pokriva območje od Dravograda do Sotle in se ukvarja tudi z raziskavami v vinogradništvu, sadjarstvu in pridelavi poljščin, je eden od štirih hmeljarskih inštitutov na svetu. Lahko se pohvali, da je bil hmelj med prvimi kulturami v Sloveniji, pri katerih se je že konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja uvajala integrirana pridelava, v drugi polovici osemdesetih let so sledili prvi brezvirusni nasadi, v zadnjem času pa mu je pri novih sortah uspelo doseči tudi odpornost proti hmeljevi uvelosti ali verticiliju. Slovenija ima tudi prvi proizvodni nasad hmelja na svetu z brezviruidnimi rastlinami, in to z najbolj razširjeno sorto Aurora.
Inštitut je v svoji dolgoletni zgodovini razmnožil vrsto novih sort. V začetku sedemdesetih let je prišla prva serija A-sort, kot so Ahil, Apolo, Atlas in Aurora. Z Auroro je še danes zasejanih okoli 60 odstotkov slovenskih hmeljišč. Kakšno desetletje kasneje so se jim pridružile sorte B. To so bili Bobek, Blis in Buket. V devetdesetih letih je inštitut vzgojil še serijo C-kultivarjev, v katere so se uvrščali Cicerocekin, Celeja in Cerera. V zadnjem desetletju so raziskave usmerjene tako v proizvodnjo aromatičnih sort kot tudi grenčičnih. Čeprav pri pridelavi grenčičnih sort naši hmeljarji težko tekmujejo z Ameriko, ki ima povsem drugačne klimatske pogoje, se morajo lotiti tudi takšnih izzivov, če želijo ostati konkurenčni na trgu. Nova grenčična sorta Dana prav letos kaže na zelo lep pridelek.
Kljub temu da proizvodnja piva v svetu dosega okoli dvoodstotno stopnjo rasti, morajo hmeljarji prav zaradi dosežkov znanosti krčiti nasade. Na manjši površini namreč danes pridelajo veliko več, kot so nekoč. Znanost jih tako na eni strani rešuje, po drugi pa jih potiska v položaj, ko se je treba hitro prilagajati, še pravi Martina Zupančič. Zaradi uspešnih rezultatov raziskav se je povečala produktivnost, vzgojene so bile sorte z večjo vsebnostjo želenih sestavin in večjim pridelkom.
S predelavo hmeljnih storžkov v brikete se je doba uporabnosti podaljšala z enega na pet let. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je začela povečevati predelava hmelja v ekstrakte, ki imajo neomejeno trajnost. Naslednji znanstveni dosežek so bili predkuhani izdelki oziroma izomerizirani izdelki, ki omogočajo pivovarju skoraj stoodstotni izkoristek grenčičnih učinkovin.
Kultna pijača
Ali bi torej velike pivovarne lahko zvarile pivo tudi brez hmelja? "V obliki, kot ga poznamo danes, ne. Sicer pa pivovarne dajejo na tržišče razne mešanice pijač na osnovi piva, ki so bolj ali manj odraz trenutne mode, medtem ko je pivo kultna pijača. Kakšno količino in katere sorte hmelja dodajajo, pa je odvisno od tipa in vrste piva in je seveda poslovna skrivnost, ki jo pivovarji skrbno varujejo," še pravi Zupančičeva.
Zaradi izrazite izvozne naravnanosti hmeljarstva morajo biti slovenski hmeljarji sproti obveščeni o razmerah v konkurenčnih državah, kot so Nemčija, ZDA, Češka, Francija in Poljska. Prav tako morajo biti obveščeni o gibanju cen na prostem in pogodbenem globalnem trgu. Mednarodna hmeljarska organizacija IHGC povezuje interese hmeljarjev in trgovcev že od leta 1951. Letos je vanjo vključenih 33 organizacij pridelovalcev oziroma trgovskih podjetij iz 20 držav pridelovalk vseh petih celin. Trenutno je generalni sekretariat organizacije v Sloveniji, od leta 1997 pa ga vodi dr. Martin Pavlovič, raziskovalec s področja agrarne ekonomike na IHPS.
Kratka hmeljarska pravljica
Kmetje nikoli ne bodo pozabili leta 2007, ko je cena hmelja zaradi velikega povpraševanja potolkla vse rekorde. Do takrat so hmelj prodajali po ceni, ki se je gibala od tri do štiri evre, tistega leta pa se je cena na prostem trgu dvignila v nebo. Pravljica je bila sladka, toda kratka. Že naslednje leto je sledila streznitev, cene so padle in začela se je kriza, ki je letos po besedah nekaterih hmeljarjev dosegla svoj vrhunec.
Dolgoletni hmeljar Anton Rančigaj iz Gomilskega takole opisuje prelomno leto: "Zgodilo se je nekaj, kar se ni še nikoli prej. Na svetovnem trgu je zmanjkalo hmelja in pivovarji so ga bili pripravljeni odkupiti po kakršnikoli ceni. Za kilogram so bili v prosti prodaji pripravljeni odšteti tudi 25 evrov ali še več. To je bila izjemno visoka cena, žal pa je bila nerealna. Tisti, ki niso imeli sklenjenih pogodb, so lahko s prosto prodajo hmelja zelo veliko zaslužili. Da bo primerjava lažja, naj povem, da je danes cena na prostem trgu evro ali evro in pol. Lahko si torej predstavljate, kako visoke so bile takrat odkupne cene. Nekateri hmeljarji so zmotno mislili, da se bo takšno pravljično stanje nadaljevalo, zato niso hoteli sklepati pogodb, s katerimi bi se zavezali, da bodo hmelj prodali po neki realni ceni. In kaj se je zgodilo? Že naslednje leto so cene padle. Tisti, ki smo v zlatem obdobju stali na realnih tleh, smo obdržali pogodbe. To se nam je bogato obrestovalo. Obdržali smo namreč odjemalce, smo brez zalog in hmelj bomo tudi letos prodali po ceni, ki bo še pokrila stroške. Tisti, ki takrat niso sklepali pogodb, so res v krizi. Nimajo niti toliko denarja, da bi obrali hmelj," pravi Rančigaj, ki je tudi predsednik Hmeljarske zadruge, v katero je združenih 36 hmeljarjev.
Bi lahko rekli, da je hmeljarje uničila lakomnost? "Ne, to bi bil pregrob izraz. Bolje bi bilo reči, da niso znali realno oceniti dejanskega stanja v hmeljarstvu," pojasnjuje Rančigaj. Tudi direktor trgovske družbe Hmezad exim d.d. Andrej Čas je podobnega mnenja. Luksuzni avtomobili, ki so si jih nekateri kupili zaradi velikega dobička in so netili hudo ljubosumje od Žalca pa vse do Mozirja, so bili prej izjema kot pravilo. Večina kmetov je namreč zaslužek namenila za nujno potrebne naložbe. Andrej Čas pravi, da so takrat vsi pričakovali drugačen razvoj dogodkov. Leta 2007 je povsod po svetu zmanjkalo hmelja, ker so hmeljarji zaradi nezanimivih cen skrčili hmeljne površine, medtem ko je proizvodnja piva dosegala triodstotno letno rast. Ker so se v svetu gradile tudi nove pivovarne, je bilo logično pričakovanje, da bo šel hmelj za med oziroma da bo svetovni trg potreboval ogromne količine. Nemčija, ki je tako po hektarjih kot po količini pridelka med največjimi proizvajalkami hmelja in prekaša celo Ameriko, se je takoj odzvala. Zasadili so veliko novih nasadov in količina hmelja na svetovnem trgu se je močno povečala.
Eni gradijo, drugi životarijo
Andrej Čas pravi, da to niso bili klasični nasadi. Bili so nasadi, ki so obrodili hmelj z mnogo večjo vsebnostjo alfa kislin. Potem pa se je vse obrnilo navzdol. Prišla je finančna kriza, podjetja so začela varčevati pri nabavi surovin in zmanjševati letne načrte. Najbolj priznani svetovni pivovarji so se v krizi naučili, kako zvariti dobro pivo iz manjše količine hmelja. To je bil za hmeljarje hud udarec.
Vsak se je iz krize poskušal rešiti na svoj način. Enim je uspelo, drugim ne. Na uspešni družinski kmetiji Antona Rančigaja se ne pritožujejo. Letos so s pomočjo evropskih sredstev zgradili novo, sodobno sušilnico z dvorano za obiranje hmelja. Že podatek, da je naložba veljala 500.000 evrov, pove dovolj o finančni trdnosti kmetije. Malo slabše, vendar še vedno solidno, gre družini Antona Groblerja iz Pondorja v Spodnji Savinjski dolini, ki se sicer lahko pohvali, da v skladišču nima starih zalog, vendar nima denarja za nove stroje in opremo. Grobler je pred dvema letoma pustil službo v celjskem Aeru in se odločil za kmetovanje.
"Nisem obžaloval tega koraka, čeprav priznam, da je velikokrat težko. Vedno sem mislil, da bom študiral in da bo sestra prevzela kmetijo, potem pa se je obrnilo drugače, ker se je poročila na Nizozemsko. Ker nisem mogel staršev pustiti samih, sem ostal doma. Imeli smo majhno kmetijo, ki smo jo postopoma širili. Zdaj ima naša kmetija 11 hektarjev hmeljišč, od tega je devet rodnih. Na leto pridelamo okoli 17 ton hmelja. Srečo imamo, da smo doslej ves hmelj prodali in nimamo zalog. Vedno se držimo dveh kupcev, Hmezad exima in Vitahopa," nam je pripovedoval Grobler, ves izčrpan od težkega dela v sušilnici in neznosne vročine.
Ko hmelj oberejo, ga namreč takoj odpeljejo na domačijo in posušijo v sušilnici, ki pa še zdaleč ni tako sodobna in avtomatizirana kot pri Rančigajevih. V zgornjem nadstropju temperature presežejo 40 stopinj Celzija in spravijo na kolena še tako vzdržljivega kmeta. Kljub temu je v času obiranja pri Groblerjevih čutiti pozitivno vzdušje. Sinova sicer tarnata, da je zaslužka premalo, da bi uredili tudi okolico hiše in položili asfalt, vendar skrbi s prodajo nimajo.
Povsem drugače je pri Jožetu Rojniku v Poljčah, ki ima skladišča polna starih zalog. Z ženo, ki je prav tako zaposlena na kmetiji, sta obupana. Neurje s točo jima je leta 2007, ko so drugi prodajali hmelj po visoki ceni, uničilo skoraj ves pridelek, kasneje, ko sta imela hmelja dovolj, pa ga nista prodala. Hmeljarji, ki so na istem kot Rojnikova, so pričakovali, da jim bo država priskočila na pomoč. Toda kmetijski minister Dejan Židan jim ni povedal tistega, kar bi si želeli. Bil je neizprosen: "Povežite se v konzorcij, sicer ne boste dobili državne pomoči."
Anton Rančigaj se z ministrom strinja. "Smer, v katero nas je napotil, je pravilna. Kmetje, ki smo povezani v zadrugo, skupaj nastopamo in prodajamo. Če bi se tudi ostali povezali, bi bili uspešnejši. Žal smo še vedno razbit klub. Okoli 140 nas je, vendar ima vsak svoje interese. Nekateri se pač niso pripravljeni odreči samostojnosti in se podrediti pravilom, ki veljajo v zadrugi ali pa v konzorciju," pravi Rančigaj.
Rojnik meni, da ni vse tako, kot je videti na prvi pogled. "Težko se bomo združili. Revežev ne bodo sprejeli. Seveda bi se takoj priključil organizaciji proizvajalcev, vendar so nekateri veljaki že izjavili, da takih, ki imajo dovolj zalog hmelja, ne bodo vzeli. Nismo mi krivi, da imamo polna skladišča, in prepričan sem, da bo prišel čas, ko bo nekdo za vse to še plačal!"