Jelka Ciglenečki festival suvereno vodi od svojega 24. leta. Začela je pred približno desetimi leti kot koordinatorka, po dobrih treh letih postala direktorica, na letošnji 15. izdaji Dnevov poezije in vina pa tako obhaja svojo šesto obletnico organizacijskega in programskega "dirigiranja".

S festivalom ste povezani že deset let in v tem času se je najbrž veliko spremenilo. Pogrešate kaj iz začetnih časov?

Festival je zelo zrasel. Zdaj je že velika institucija, imamo veliko sodelavcev, prostovoljcev, veliko mednarodno mrežo. Na začetku je bila to predvsem združba prijateljev, ki so delali pesniški festival s predhodno izkušnjo organizacije rockovskega festivala, prejšnji direktor Aleš Šteger pa tudi z izkušnjami svojih prvih mednarodnih pesniških gostovanj. Bili smo polni mladostniškega entuziazma in vse je bilo kot ogromen piknik, zelo spontano, simpatično, a prva leta na manj profesionalni ravni kot danes. Zdaj vsak festival terja večletno precizno načrtovanje pri financiranju, projektih in knjigah. Zdaj vabim največje pesniške zvezde, ki so precej zasedene, marsikdaj vabim pesnike tudi za dve ali tri leta vnaprej. Veliko je birokratskega dela, pri čemer je peterica festivalskih dni samo vrh ledene gore, saj vse leto vodimo še cel kup mednarodnih projektov: vodimo evropski projekt Poetry reaching out, smo člani evropske in svetovne mreže pesniških festivalov ter nenehno iščemo načine za povezovanje in promocijo slovenske poezije v tujini.

Dnevi poezije in vina so se začeli kot festival mladih za mlade. Toda vaši osrednji festivalski gostje so zadnja leta tudi osemdesetletniki.

Ko smo v okviru festivala začeli izdajati knjige z izbrano poezijo glavnih gostov, smo zamenjali tudi dotedanjo paradigmo. Odločili smo se, da bomo izdajali sodobne pesniške klasike, ki še niso bili predstavljeni v Sloveniji, saj je prevodna situacija v Sloveniji slaba, tako kot vsepovsod po svetu - to so knjige, ki se težko prodajajo in pokrijejo stroške. Hoteli smo torej predstaviti glavne živeče pesnike in zato smo se odrekli naslovu "festival mladih pesnikov", saj to, da v pesniškem svetu postaneš legenda, traja kar dolgo, za razliko od proze, kjer lahko mednarodno zasloviš že tudi s prvencem.

Že drugo leto je festival na Ptuju, Medana, kjer ste gostovali od vaših začetkov, pa zdaj gosti drug festival - Sanje v Medani oziroma Dneve knjige in vina. Lani sta bila oba festivala deležna kritik, ker sta bila v istem terminu. Tako bo tudi letos. Ste se z organizatorji medanskega festivala poskusili dogovoriti za kak drug datum?

Seveda smo se, toda problem verjetno ni le v založbi Sanje, temveč tudi v pritisku lokalne skupnosti, ki ne želi prestaviti datuma. Tako lani kot letos se do zadnjega ni vedelo, kakšni bodo datumi in program Sanj v Medani, zato smo se jim težko prilagodili. Menim, da gre za željo briške skupnosti, da kopira termin in ime festivala, če ne že njegov koncept, in poskuša privabiti isto občinstvo. To je po eni strani razumljivo, po drugi pa škoda, saj ima založba Sanje program, ki je povsem drugačen od našega. Zanimiv je recimo njihov kantavtorski in otroški program, ki ima drugo občinstvo, in zdi se mi, da bi dogodek bolj zaživel, če bi si Brda priznala, da imajo zdaj drug festival z drugimi poudarki. Prihodnje leto se bomo - tudi zato, da se datumsko izognemo Vilenici - premaknili za nekaj dni bolj v sredino avgusta.

Kakšen je vaš letošnji proračun in kako ste zbirali sredstva?

Letošnji proračun 200.000 evrov je četrtino višji kot lani. Naš najzanesljivejši podpornik je Javna agencija za knjigo, ki nam zagotavlja sredstva prek triletnega programskega projekta. Potem so tu razni evropski projekti, pri katerih smo tradicionalno zelo uspešni, čeprav se sredstva podeljujejo na dve leti in ne moremo nikoli prav zagotovo vedeti, koliko bomo lahko od tam črpali. Tudi sredstva različnih inštitutov in sponzorjev se vsako leto spreminjajo.

Pred nekaj dnevi ste oznanili, da letos prvič v svoji zgodovini nimate zaključene finančne konstrukcije. Kaj se je zgodilo?

Tisto, kar je letos lahko za nas usodno, je nedorečen finančni vložek zavoda Maribor 2012 - Evropska prestolnica kulture. Z njihove strani smo računali na 80.000 evrov, ki jih je strokovni svet predlagal spomladi in so jih na sestanku z mestno občino Ptuj potrdili na sestanku prvega julija - to so nam sporočili iz Maribora, pogodbe pa še danes nimamo. Na podlagi obljubljenega denarja smo naredili program - pri razpisih je namreč tako, da moraš sredstva porabiti, če jih nočeš izgubiti -, potem pa smo pred nekaj dnevi neuradno izvedeli novico, ki nam jo je po telefonu potrdil župan Ptuja Štefan Čelan, in sicer da je pripravljen vložiti samo polovico dogovorjenih sredstev. V primeru partnerskih mest pa je določeno, da polovico sredstev prispeva občina, polovico pa zavod Maribor 2012, in zato se je z zmanjšanjem finančnega vložka iz Ptuja avtomatično zmanjšal tudi vložek iz proračuna Evropske prestolnice kulture.

Ste morda izvedeli, zakaj je prišlo do zmanjšanja proračuna?

O višini vložkov za posamezne projekte odloča strokovni svet zavoda Maribor 2012, mestna občina Ptuj pa se ni strinjala z njihovo oceno. V tej zgodbi tiči pogost problem majhnih okolij: o podpori projekta na Ptuju ni odločal kakšen programski svet, saj o financah ptujskega projekta EPK odloča župan, ki svoje odločitve potrjuje na mestnem svetu. Gotovo bi bilo za nas bolje, če bi o podpori festivalu odločali strokovnjaki, ki laže prepoznajo mednarodno težo tega dogodka. Ker pa pogodbe še do danes nismo prejeli, lahko le še naprej apeliramo na župana, ki doslej festivalu ni bil nenaklonjen, da nam zagotovi sredstva, brez katerih se bomo znašli v zelo hudi krizi.

Se pa takšna usoda pri festivalu ponavlja že od začetka: na mednarodni ravni najlaže pridobivamo sredstva, nekoliko teže gre na nacionalni ravni, kjer je celoten proračun za slovenske literarne festivale zelo majhen, zares težko pa je na lokalni, ki ima od nas pravzaprav največ neposrednih koristi. To je posledica tega, da imajo številne lokalne oblasti pogosto nekakšen odpor do vrhunske, elitne umetnosti in četudi jim neki drug, bolj ljudski dogodek ne prinese istega števila obiskovalcev in medijske prisotnosti, ga bodo velikokrat raje podprli kot nas. Razumem, da sodobna poezija marsikomu ni blizu, toda naš festival pritegne enako število obiskovalcev kot pop ali narodnozabavni koncerti. Majhno financiranje ni ne logično ne racionalno, ker za okolje naredimo precej. V času festivala so v kraju polno zasedena prenočišča, imamo velik kliping domačih in mednarodnih medijskih odzivov. Medana je skozi leta pridobila tudi poseben simbolni presežek - vseeno je unikum, da majhen kraj gosti enega najpomembnejših mednarodnih pesniških festivalov.

Pred kratkim je Študentska založba v zbirko Zapisani v Ptuj prvič vključila knjigo, ki so jo financirale izključno fizične osebe oziroma gospodarstveniki. Kakšne so vaše izkušnje z iskanjem zasebnih sponzorjev in ali gre za model, ki bi mu lahko sledili tudi v prihodnosti?

Zbirka Zapisani v Ptuj ima predvsem podporo Mestne občine Ptuj, ki je financirala štiri knjige. Nato smo si želeli natisniti še peto in ker zanjo nismo imeli sredstev, so nam priskočili na pomoč prijatelji pisatelja, ki so se zelo potrudili, da so iz več kot desetih podjetij nabrali sredstva za natis knjige. To je bila zelo lepa pobuda, toda kar zadeva druge knjižne programe, pogosto pa tudi festival, je iskanje tovrstnih sponzorstev zelo težko. Veliko laže je najti sponzorja pri kakšni drugi umetnosti, kot je na primer klasična glasba, in kolikor lahko sodim tudi po drugih založbah pri nas podpiranje literature še ni postalo nekaj običajnega. Zdaj, v krizi, je še toliko teže, saj so se številna podjetja, s katerimi smo sodelovali, znašla v hudih težavah. Finančni sponzorski vložek v festival je tako letos majhen; največji je vložek kleti Jeruzalem Ormož, ki omogoča vinski del programa, imamo pa tudi več zelo dobrodošlih materialnih sponzorstev.

Obstaja še kaj, kar bi želeli uresničiti na festivalu, pa vam do zdaj ni uspelo?

Če se izkaže, da bo financiranje s strani EPK večje kot letos, si želimo vsakemu pesniškemu gostu narediti prevodno pesniško knjigo. S tem bi naredili velik premik pri prevajanju poezije v slovenščino, hkrati pa bi laže privabili v Slovenijo največja pesniška imena in jo tako dejansko postavili v center svetovnega pesniškega dogajanja.