Se je stanje pri nas kaj izboljšalo ali ima kronične bolečine še vedno skoraj četrtina Slovencev? Gre vendarle za podatke, ki jih je ob svetovnem dnevu predstavilo Slovensko združenje za zdravljenje bolečine pred nekaj leti.
Izboljšalo? Ne! Stanje je enako, saj se na področju obvladovanja kronične bolečine na ravni države ni zgodilo nič takšnega, kar bi te številke lahko zmanjšalo. Obvladovanje kronične bolečine ni odvisno samo od zdravnikov specialistov, ki se s tem ukvarjamo. Na tej ravni smo naredili največ: napisali smernice za obvladovanje bolečine pri onkoloških bolnikih, pripravili številna izobraževanja za zdravnike družinske medicine, medicinske sestre, v teh letih so marsikje začeli tudi s paliativno oskrbo. Problem ostajajo neonkološki bolniki. Med njimi je veliko mladih ljudi, predvsem pa starejših, ki so odvisni od pomoči patronažnih služb in tistih, ki živijo v domovih za ostarele. To ne pomeni, da tem ljudem nekdo analgetikov za lajšanje bolečine ne da in tudi ne, da pri nas nimamo na voljo dovolj zdravil za lajšanje bolečin. To samo pomeni, da veliko ljudi potrebuje kakšen drugačen pristop in da samo zdravila za lajšanje bolečine niso dovolj.
Kaj imate v mislih?
Kronične bolečine se ne da preprosto odstraniti, ker je to bolezen sama po sebi. Do nje moramo imeti enak odnos kot na primer do sladkorne bolezni, zvišanega krvnega tlaka..., tj. preprečevanje, zdravljenje, spremljanje, raziskovanje in izobraževanje bolnikov, zdravnikov in družbe. Ugotoviti moramo vzrok za bolečino in ga zdraviti, kadar je to mogoče. Sicer pa vemo, da na doživljanje bolečine in na trpljenje v zvezi z njo vplivajo socialno, delovno, družinsko okolje, zato je potreben individualen pristop k vsakemu bolniku. Pri zdravljenju kronične bolečine zdravniki včasih potrebujemo pomoč psihologa, psihiatra, socialnega delavca, delovnega terapevta, medicinske sestre... Takšnega multidisciplinarnega centra za zdravljenje kronične bolečine, kot jih v Evropi že imajo, pri nas še nimamo. Prvega vzpostavljajo v URI Soča, kjer bodo obravnavali bolnike s fibromialgijo, ki je opredeljena kot kronični mišično-skeletni sindrom, za katerega je značilna prisotnost nepojasnjene, široko razprostrane bolečine ali zbadanja, nenehna utrujenost, splošna jutranja otrdelost... Zdravljenje kronične bolečine ni samo delo zdravnikov; ko z bolnikom prideva do težav, ki jih ima zaradi bolečine v delovnem okolju, mu jaz sama ne morem pomagati.
Velikokrat bolniki tarnajo, da jim zdravniki ne verjamejo, da jih boli, zdravniki pa se pritožujejo, da bolniki ne upoštevajo njihovih navodil o jemanju analgetikov.
Nimam izkušenj, da zdravniki bolnikom ne verjamejo. Res pa je, da predpišejo zdravila, potem pa ne ukrepajo, če ne pomagajo. Vedno je treba preverjati, ali so predpisana zdravila učinkovita. Poleg zdravnikov mora pri obvladovanju kronične bolečine sodelovati tudi bolnik, enako kot pri vsaki drugi kronični bolezni. Zdravnik in bolnik morata skupaj postaviti realne cilje zdravljenja kronične bolečine. Veliko tistih, ki prihaja k nam s kronično bolečino, ki ni posledica raka, pričakuje, da bomo bolečino odpravili, da jih ne bo več bolelo. Povem jim, da jih boleti ne bo nehalo, bolelo bo manj (cilj je bolečino zmanjšati vsaj za 30 odstotkov in izboljšati funkcioniranje bolnika), z bolečino se bodo naučili živeti in jo bodo lažje prenašali. Če kronična bolečina traja dlje časa, ni mogoče vzpostaviti stanja brez bolečine, enako kot ni mogoče vzpostaviti enako stanje duha in telesa, kot sta bila pred to boleznijo. Kronična bolečina sama po sebi lahko povzroča socialno izolacijo, depresijo, anksioznost, delovno manjšo uspešnost in vsa ta leta, ki jih človek prebije z bolečino, ga naredijo drugačnega. Zato jo je potrebno čim prej prepoznati in zdraviti.
Bi lahko nastanek kronične bolečine preprečili? Se ve, kaj jo povzroči?
Kronična bolečina je tista, ki traja več kot tri mesece. Pojavi se lahko tudi po zelo banalnih posegih: po ruvanju zoba, operaciji dimeljske kile, žolčnih kamnov... Zakaj npr. ena bolnica po operaciji raka dojke razvije kronično bolečino, druga pa ne, ne vemo natančno. Statistike kažejo, da je med bolniki s kronično bolečino več žensk, mlajših, manj izobraženih, slabše socializiranih, svoje pa odigra tudi genetika. Vedno več je raziskav, ki kažejo na mehanizem nastanka kronične bolečine. Gre za dogajanja v centralnem živčnem sistemu, kjer nastane "spominski zapis" bolečine. Eden od pristopov, da bo kronične bolečine manj, je ta, da je npr. po operaciji dobro zdravljenja akutna bolečina. Zato so zelo pomembni timi za zdravljenje akutne bolečine po operacijah, ki jih vodimo anesteziologi v slovenskih bolnišnicah. Če do kronične bolečine pride, jo moramo čim prej pravilno zdraviti. K nam prihajajo bolniki, pri katerih dosedanje zdravljenje bolečine ni bilo uspešno. Pridejo, potem ko so že obiskali številne specialiste, za kar so porabili veliko svojega in njihovega časa ter energije, zato so običajno že naveličani, demotivirani in depresivni. Pri neonkoloških bolnikih bi morali doizobraziti predvsem zdravnike družinske medicine, ki imajo prvi stik z bolnikom. Naši zdravstveni politiki pa bi moralo biti v interesu, da bi čim prej začelo delovati nekaj multidisciplinarnih centrov, saj bi tako ljudem olajšali življenje, zdravstveno blagajno pa bi razbremenili neučinkovitega dolgotrajnega zdravljenja kroničnih bolnikov z bolečino, ki ni poceni. Za zdravljenje teh bolnikov so v tujini izobraženi zdravniki specialisti algologi, pri nas dodatno znanje iz bolečinske medicine še ni priznano. Zaradi pomanjkanja anesteziologov, ki večinoma delamo v slovenskih ambulantah za zdravljenje bolečine, je dostopnost do takega zdravljenja omejena. Kirurgi nas raje vidijo v operacijskih dvoranah, zato se moramo vedno znova boriti v korist bolnikov s kronično bolečino. Na OI, kjer imamo protibolečinsko ambulanto že 30 let, se nas v ambulanti izmenjuje pet anesteziologov. Ambulanta obratuje vsak dan in telefonsko smo našim bolnikom na voljo 24 ur na dan. Vsak dan je ambulanta za zdravljenje bolečina odprta še v UKC Ljubljana in Maribor ter SB Jesenice, drugje ambulante delajo nekaj dni v tednu. Anesteziologi bolečino zdravimo z invazivnimi postopki, kot so dajanje blokad, vstavljanje katetra, v Mariboru delajo elektrostimulacijo hrbtenjače... Predvsem se posvečamo tistim bolnikom, pri katerih predpisana terapija ni pomagala.
Zaskrbljeno omenjate neonkološke bolnike, za katere smernic za zdravljenje še ni.
Zanje pripravljamo smernice za zdravljenje z opioidi. Kadar je bolečina močna in ne pomaga nič drugega, posežemo tudi po opioidih. Uporabljati jih moramo pravilno. Pri mlajši osebi, ki bo zdravila potrebovala leta, se lahko pojavijo stranski učinki: izpadanje las, osteoporoza, spremembe nivoja spolnih hormonov, nagnjenost k infektom... Vseh posledic dolgoletnega jemanja opioidov še ne poznamo. V ZDA že govorijo o epidemiji odvisnosti od opioidov tistih bolnikov, ki nimajo raka, imajo pa kronično bolečino.
Je torej očitek našim zdravnikom, ki so bili zadržani do predpisovanja opioidov, odveč?
Ne. Bolnikom, ki zdravljenje z opioidi potrebujejo, jih moramo predpisati. Strah pred opioidi nikakor ne sme biti tisti, ki ljudem s hudimi bolečinami povzroča trpljenje. Strokovna napaka je, če ne predpišemo opioidov tistim, ki jih potrebujejo. Zato pripravljamo priporočila. Do epidemije v ZDA pa je prišlo iz različnih razlogov, eden med njimi je tudi dejstvo, da je nekatere opioide mogoče kupiti v prosti prodaji.
Oktobra bo vaše združenje spet poskušalo osvestiti tako laično kot strokovno javnost, da je zdravljenje bolečine pravica vsakega od nas. Evropska federacija združenj za zdravljenje bolečine (EFIC) je evropske vlade in inštitucije pozvala k izdelavi akcijskega plana za zmanjšanje negativnih vplivov bolečine na družbo. Kako daleč smo s tem pri nas?
(nasmeh)Jutri imamo v zvezi s tem sestanek na ministrstvu in verjamem, da nas bo minister za zdravje zelo konkretno podprl v naših prizadevanjih za boljše zdravljenje bolečine, saj je ta veliko breme za posameznika in družbo. To stanje bomo zelo plastično predstavili oktobra na posvetu v državnem svetu, s čimer bomo začeli seminar, ki se bo nadaljeval s strokovnim delom v URI Soča. Dolgoročno pa moramo zagotoviti boljše obvladovanje bolečine z izdelavo državnega programa.