"Strokovnjaki pravijo, da smo ljudje različni in različno dovzetni za različne medije. Nekateri smo bolj vizualno dovzetni, drugi bolj slušno, medtem ko na primer tretji potrebujejo specifično okolje, v katerem najlažje srkajo in predelujejo ideje za svojo uporabo, kot so recimo počitnice. Res pa je tudi, da smo različni celo v svojih različnih življenjskih obdobjih," poudarja sogovornik.

"Zame je bilo revolucionarno odkritje, da obilica knjig obstaja v slušni MP3-obliki. Od takrat menedžerske knjige požiram in predelujem med tekom, kolesarjenjem in službenimi potmi, ki jih v regiji jugovzhodnega Balkana opravljam tipično z avtomobilom. Tako sem se učinkovito spopadel s sicer dokaj tipičnim izgovorom, da za 'izobraževanje ni časa', in združil prijetno s koristnim. Šport in izobraževanje."

Drugo tipično presenečenje pa ga je, kot pravi, čakalo med vsebinami, ki jih je predelal. "Na daleč so mi bili vsi avtorji in guruji menedžmenta, ki ponujajo svoje knjige tudi v avdioobliki, videti kot že ničkolikokrat slišane zgodbe, ki meni, staremu mačku, ne morejo dati kakšne nove dodane vrednosti. Tudi če bi kakšnemu kolegu omenil, da sem predelal Braina Tracyja, bi se mi za hrbtom muzal, češ s kakšnimi bazičnimi zadevami se ukvarjam. Vse bolj pa se mi dozdeva, da je to samo podzavestna reakcija človeka, ki ne želi spoznati novih pristopov, saj spremembe s seboj vedno prinašajo bolečine," slikovito opisuje Stanovnik in nadaljuje: "Recimo: že od osnovne šole, kjer nisem ravno blestel, sem se oprijel prepričanja, da imam premajhno glavo za vse znanje, ki ga moram še osvojiti, in da je najbolje, da nikar ne zapolnim vsega svojega 'spominskega prostora'. A v resnici je dokazano ravno obratno: več kot veš, lažje različna znanja povezuješ med seboj. Obstoječe znanje si lahko predstavljamo kot množico kljuk, na katere obesimo novo znanje oziroma novo množico kljukic."

Ali je ustreznega izobraževanja za menedžerje v Sloveniji dovolj?

Slovenija je majhna in je treba znanje za menedžerje, ki vodijo svoja podjetja v globalnih mednarodnih vodah, vsekakor poiskati zunaj domačega okolja. Menim pa, da je potrebno zvezno širjenje znanja in da ni možno "preskakovanje razredov". Osnovne podjetniške in nekatere standardne menedžerske veščine so vsekakor na voljo skozi izobraževanja v Sloveniji, če pa želiš biti v špici, je treba specifična znanja poiskati na globalni ravni.

Katere knjige nameravate prebrati v poletnih mesecih in čemu boste v letošnjih poletnih mesecih za svojo osebnostno rast namenili prav poseben čas?

Že nekaj časa imam v predalu nočne omarice knjigo, ki mi jo je zapustil pokojni oče, Edvard Kocbek: Strah in Pogum. Kot podjetnik sem do sedaj zelo nerad gledal nazaj v zgodovino in vedno stal na prstih nagnjen naprej. Mislim pa, da so nas negotovi časi, v katere smo zabredli, vse malce polili z mrzlo prho in veljalo bi se ozreti nazaj. Kot "otrok socializma", ki se je skozi "punk generacijo" prebil v "podjetniški kapitalizem", si želim končno malce pokukati nazaj v dileme naših očetov. V enem najbolj kriznih časov Slovenije, ko so presegli samega sebe in se prek platforme OF prebili naprej, nekateri bolj, drugi manj srečno.

Kje največkrat iščete in tudi najdete knjige, ki vas zanimajo?

Pri strokovnih knjigah pogosto pokukam čez ramo svojih mladincev doma, ki trenutno hlastajo po avtorjih, ki se berejo v zibelki podjetništva v Silicijevi dolini. Sodobna tehnologija omogoča, da se vključiš tudi v živo na predavanja in okrogle mize teh piscev in v realnem času srkaš te informacije in ideje.

Katere knjige oziroma dejavnosti bi priporočili mladim menedžerjem in vodjem?

Kot sem omenil, je ravno obratno - sam poskušam od mladih ugotoviti, kaj berejo, kaj poslušajo, in razumeti njihova razmišljanja. Ministrstvu za šolstvo priporočam, da namesto v nepotrebne težke učbenike investira v MP3-predvajalnik za vsakega srednješolca in študenta, ki bi imel v prvem delu zapečenih nekaj avdioposnetkov svetovnih gurujev podjetništva in njihovih zgodb o prebojih. V drugem delu pa bi prepustil, da si mularija naloži svojo muziko. Prepričan sem, da bi marsikomu odprli okna in vrata ter znižali prag v zavedanje, da je meja med strahom in pogumom zelo tanka ter da se velja "strgati z verige" in zasnovati svojo podjetniško zgodbo. Spomnim se časa, ko smo pri uvedbi evra vse družine na dom dobile evrokalkulator. Moj predlog, organizacijsko in cenovno, ni daleč od evrokalkulatorja, verjetno pa je mnogo bolj uporaben in učinkovit predvsem za mlado generacijo, dokler so še sami svoji menedžerji in jih še ni popolnoma utirila šola ter "poklopila" prva služba, če se sploh prebijejo do nje.

Nedavno ste bili na 3. obletnici LUI in se tudi sami prepričali, da je v slovenski sredini veliko mladih raziskovalcev in podjetnih mladih ljudi, ki živijo svoje sanje in delujejo dokaj neustrašno tudi v tujini. Smo torej glede podjetništva v slovenski družbi lahko optimistični in kje je tukaj vloga izobraževalnega sistema?

Menim, da predvsem tehnično-naravoslovne fakultete veliko poudarka namenjajo razvojno-raziskovalnemu področju, ki diplomante do neke mere usposobi za to, da pridejo do prototipa. Mnogo premalo pa je posvečeno energije temu, kako tak prototip pripeljati do izdelka in ga postaviti na svetovni trg (GoToGlobalMarket). Mnogi prototipi zato ostanejo v predalih, saj so multidisciplinarne veščine evidentno bolj kritične za preboj kot funkcionalnost izdelka. Dizajn, zgodba, splet sodobnih trženjskih poti, strateška partnerstva in še marsikaj so mehka znanja, ki jih mladi prebojneži črpajo prek interneta ali kar neposredno pri izvoru. Zato je najbolje, da povprašate liderje Uniki, Zemanto, Xlab, Visionect, CalypsoCristal…, ki so vsi že globalni bojevniki, kje črpajo svoj navdih. Optimizem je gonilo napredka in globlje zijajo prepadi okoli nas, višje in bolj optimistično moramo vihteti svoje zastave.