Ob njegovi šestdesetletnici mu je čestital z naslednjimi besedami: "Tvojih 60 let - z vsem, kar si Ti dal naši Partiji in naši državi v njenem naporu k boljši prihodnosti - je ne samo Tvoj ponos, temveč vseh nas, ki smo se borili pod Tvojim vodstvom in zmagovali za socializem in ki Te spoštujemo in ljubimo kot dušo in utelešenje tega boja."
To je bilo v času, ko je še veljal kot naravni Titov naslednik, kar je ob neki priložnosti tudi sam rekel. Med jugoslovanskimi komunisti je že pred vojno vladalo mnenje, da je Kardelj prvi za Titom. O tej vlogi je bil sam tako prepričan, da se je ob obisku v Londonu konec leta 1945 generalnemu sekretarju KP Velike Britanije Harryju Politu predstavil kot maršalov "namestnik". Skratka, ni se mu bilo treba boriti za oblast, ker so vsi vedeli, kje je njegovo mesto.
"To prepričanje," je izjavil Vladimir Dedijer ob Kardeljevi smrti za ljubljansko TV, "je trajalo, kolikor sem jaz preveril dokumente, vse do leta 1954, ko so se pojavili novi pretendenti, ki so upali, da bodo po Titovi smrti oblekli njegov plašč." V prvi vrsti seveda Aleksandar Ranković. Do novega razmerja sil na vrhu je prišlo v času navezovanja stikov s Stalinovimi nasledniki, za katere se je Tito odločal, ne da bi se o tem posvetoval s sodelavci. Kardelj je bil sicer pripravljen spremeniti svoje odklonilno stališče do Sovjetske zveze in celo do Stalina, o katerem je govoril, da ne gre spregledati pozitivnih elementov v njegovi politiki, čeprav so bili udejanjeni na primitiven, azijatski način. Kljub vsemu se je po njegovi zaslugi nekaj od oktobrske revolucije le ohranilo. To spoznanje pa ni moglo omiliti zaskrbljenosti, ki se je porajala pri njem, pa tudi pri drugih jugoslovanskih voditeljih ob presojanju zagona, s katerim se je Tito lotil dialoga z Rusi.
V svojih spominih je Kardelj sicer zapisal, da so Jugoslovani zavrnili sleherno misel na kakršne koli nove oblike mednarodnega centra delavskega gibanja, na tabore in podobno. Obenem pa je tudi omenil, da je Hruščov "iz bogve kakšnih razlogov trdil, da sem jaz najbolj zagrizen nasprotnik tega, da bi Jugoslavija vstopila v socialistični tabor, in najbolj vnet privrženec neuvrščene politike. A v resnici je bilo takšno vse naše vodstvo in ni bilo pri tem nobenih razlik med nami. In vendar se je Hruščov kar naprej zaletaval vame in šel tako daleč, da je skušal vnesti razdor v naše vodstvo. To mu sicer ni uspelo, toda svojo globalno politiko je vendarle nadaljeval." Ob branju teh besed se ponuja vprašanje, ali je bil slovenski politik povsem iskren. Kajti iz drugih virov vemo, da je prav v tem času prišlo do trenj med njim in Titom glede odnosov s Sovjeti. Ker so on in ljudje iz njegovega kroga mislili, da so moskovske sirene Tita preveč omrežile, so zadolžili starega udbaša Matijo Mačka, njegovega osebnega prijatelja, naj ga pregovori k večji previdnosti. Ko je Tito prišel na počitnice na Brdo, je Maček to nalogo zares opravil. Prišlo je do burnega pogovora, ki pa je izzvenel, kakor da ga je prepričal.
Toda med potovanjem jugoslovanske delegacije v Moskvo junija 1956 se Kardelj spet ni strinjal z obnavljanjem pretesnih partijskih vezi med ZKJ in KPSZ, ki jim je bil naklonjen Tito. Delil je prepričanje Koče Popovića, da Moskovska deklaracija predstavlja odstopanje od pozitivnih načel predhodne Beograjske deklaracije iz leta 1955, ki se je nanašala samo na odnose med državama. Predvsem pa je menil, da posebno v notranji politiki, v birokraciji in policiji Sovjetske zveze še vedno prevladujejo stari stalinisti. Da nekaj ni v redu, so opazili celo zahodni diplomati, ki so zaznali, kako je slovenski politik ob raznih slovesnih priložnostih porinjen na rob. To so poudarjale tudi fotomontaže skupinskih fotografij najvišjih voditeljev, ki jih je kot po navadi primerno prirejene objavljal sovjetski tisk. Pri tem je bodlo v oči, da je bil Kardelj vedno potisnjen v drugo vrsto in da mu je tudi sicer na zasedanjih in sprejemih protokol odmerjal mesta ob strani. V resnici ni šlo samo za protokolarno zapostavljenost, ampak za vsebinska razhajanja, ki so morala biti zelo huda, če je res, da je Tito leta 1956 Rankoviću celo predlagal Kardeljevo "likvidacijo", ker ni prenašal, da bi mu slednji ugovarjal glede njegovih stališč do Sovjetov. Po vrnitvi iz Moskve je na začetku avgusta poklical Rankovića po telefonu in mu predlagal, da se srečata na kosilu na Oplencu, dvorcu Karađorđevićev, kjer da ni bil že dolgo. Ko sta prišla tja, ga je povabil na sprehod v gozd, kjer mu je zaupal, da s Kardeljem ne more več sodelovati. "Na vsakem koraku me dezavuira. Z mano se o ničemer ne dogovarja. Napada Ruse. Vodi svojo politiko do Rusov. Pepca [Kardeljeva žena] pa spletkari proti meni in Jovanki. Skličimo plenum CK. Iz Partije ven on ali jaz."
Čeprav je delil Titovo kritično stališče do Kardelja, je Ranković vendarle menil, da bi bila njegova likvidacija pretirana in škodljiva, saj njegovim izjavam, ki tako in tako niso mogle spodkopati Titovega ugleda in avtoritete, ni pripisovati prevelikega pomena. Opozoril ga je, da je Đilasova afera še sveža in da bi odpiranje novega spopada povzročilo razkol v partiji in državi. Zato ga ni podprl, kar je Tita tako razjezilo, da ni hotel niti na kosilo. "Popili smo kavo in se vrnili v Beograd." V svojih spominih Aleksandar Ranković o pogovoru na Oplencu pripoveduje več ali manj isto zgodbo, razen na koncu, ko pravi: "Takrat mi je prvič rekel, da je Kardelj nepopravljiv nacionalist, s katerim bodo še težave. Na koncu je sprejel moj predlog (da je treba Kardelja nadzirati) in preostali del dneva sva preživela zelo prijetno. Bil sem srečen." Srečen zato, ker je Tita pomiril ali ker je mislil, da se je rešil nevarnega tekmeca? /.../
Konec leta 1956 so se odnosi med obema sicer izboljšali, saj je madžarska kriza dokazala, v kolikšni meri je imel Kardelj prav, ko je trdil, da je v stikih z Moskvo potrebna previdnost.
Se nadaljuje