Zaradi različnih vzrokov, a vendar enega samega razkoraka. To je razkorak med posameznikom in izjemno abstraktnim pojmom, ki ga imenujemo sistem. Pojem, ki je tako neoprijemljiv, da ga še nihče ni opisal v manj kot 157 stavkih, je resničen le v enem samem bistvu. Ljudje se ga zavedajo. Podzavestno bojijo. In ker imata posameznik in sistem različne cilje, mora slednji prvega "držati za jajca". Obratno pač ne gre.

Že na začetku moramo opozoriti, da Tottenham ni London. Tu gre za temeljno napako, ki se pojavlja v trenutnih medijskih in mnenjskih ekspertizah. Prvi dan v tottenhamski četrti ni enak tretjemu dnevu v Londonu, Birminghamu ali Bristolu. Gre za dve povsem različni populaciji, katerih vrednote se fundamentalno razlikujejo. Konflikti, s katerimi se srečuje deprivirana mladina, so popolnoma drugačni od tistih, ki jih je deležna povprečna populacija. A vendar izhajajo iz iste osnove in tudi "razvajena" populacija drvi v tottenhamsko smer. Le da se tega ne zaveda.

Privatizacija javnega prostora

Imamo torej deprivirano in razvajeno populacijo. Deprivirano mučijo enostavne dileme. Kako bom plačal davek, kako bom kupil kruh, prepričal očeta, da ne želim voziti taksi in poslušati opazk, da sem "Pakki"? Kako iz centra Pariza prepeljati voziček s hot dogi v domači HLM, habitation a loyer modéré, ne da bi me vmes spet dvakrat pregledali policisti? Težave priseljencev, ki so jih Angleži, še posebej pa Francozi, v nekih boljših časih tako vneto "uvažali" iz kolonij, so dobro vidne in ne potrebujejo daljše razlage.

Nekaj popolnoma drugega pa se dogaja pri večinski populaciji. Družbena hierarhija se je iz razrednega modela spremenila v fluidno sceno življenjskih stilov, ki si jo - z nekaj ponaredki in socialnega bleferstva - lahko privošči vsak. Ta oblika razslojevanja postaja veliko trdovratnejša zaradi enostavnega dejstva, da se je ne zavedamo. Poteka vsakodnevno, na javnih prostorih, brez gorečih avtomobilov in razbitih trgovin. Javni prostor je zaradi svoje vidne funkcije popolno opredmetenje družbenosti, naravni laboratorij, v katerem sistem optimizira svoje delovanje. Z izjemno prefinjenim omejevanjem dostopa - bodisi slogovnimi zahtevami ali le sodbo v očeh - skrbi, da vanj priteka ustrezna mera "pravih" uporabnikov. Zato v svoji nekonfliktni vlogi težko pripelje do sporov.

Zanima nas torej, v katero smer drvi normalna, "razvajena" populacija? Kje lahko v tej nedolžni Sloveniji sploh pride do ekscesov na javnih prostorih? To najlažje pojasnimo, če si pogledamo, kako so se spremenile tri temeljne dimenzije: interes, družba in fizični javni prostor. Pri tem je treba poudariti, da ne gre za kakšne frontalne spopade s kričanjem in udarci, temveč drobne in tihe šume, motnje, ki jih (morda) opazimo pri rabi današnjih javnih prostorov.

Pojdimo po vrsti. Omenili smo interes. Tu ni nič novega. Kapital, politika in pomembneži želijo privatizirati javni prostor. Tako je bilo od nekdaj, že v času prakomunizma je prihajalo do sporov zaradi žensk in divjačine. Ne toliko zaradi potrebe, kot simbolne dimenzije, ki jo prinaša lastnina. Vmes se je sicer zgodila francoska revolucija pa vsedržavne francoske demonstracije, znane kot "maj 1968", končno je v devetdesetih letih padel drugi najtrdovratnejši zid na svetu. Tako smo dobili ulice in trge, in če smo le upoštevali zdravo mero, je vsak lahko pijančeval na Prešernovem spomeniku in izzival toleranco policistov. Po nekaj letih pa se je javni prostor v Sloveniji začel tiho privatizirati. Najprej so letni vrtovi sramežljivo kukali na pločnike, danes pa obstaja celo direktiva o enotni barvi gostinskih senčnikov, ki pokrivajo večji del nabrežij ob Ljubljanici. A vendar nas to ne zmoti, ljubljanska "plaža" je lepša kot nekdaj in ponuja sončenje v vsej svoji socialni dimenziji. Javni prostori morajo namreč ostati "javni" vsaj do te mere, da "pravi" uporabniki ne opazijo njihovega zatona. Najemniki in občinske oblasti prosperirajo, politiki pa so srečni, da se ljudje raje kot z njimi ukvarjajo s svojimi prijatelji, srkajoč rumkolo s tisto čudno zeleno limono. Pardon, baje se temu danes reče cuba libre.

Pravica do trošenja in uporabe limet

Druga izmed treh dimenzij, ki je pomembna za razlago omenjenih konfliktov, je družba kot celota. Bolj natančno - spremembe v njej. V poznem dvajsetem stoletju si je pridobila pravico do individualnosti, svobode in zasebnosti, ki se danes preliva tudi v večjo konzumacijo mehkejših, "zasebnih" tem. Naveličani bulmastifov in propadajočih gradbenih velikanov se (mladi) ljudje raje pogovarjajo o Lady Gaga ali magisteriju na Danskem. S tem pa vloga javnosti kot mnenjskega telesa izginja. A to se za zdaj zdi še nepomembno, kot je nepomembno lastniško vprašanje pločnika, na katerem preživimo petkov večer. Slovenija je v tem pogledu še vedno nekaj let za tujino in do konfliktov pride le redko. Morda so vas v kaki diskoteki nad mestom zavrnili, ker vaše superge niso ustrezale "habitusu", s katerim se naroči precenjeno pijačo. Morda ste celo pravno podkovani in policist ni razumel vaše trditve, da je BTC zasebna površina in lahko tisto položnico - za obče dobro - že vnaprej stornira.

Tujci pa so navajeni drugačnih tretmajev. Čeprav iz hollywoodskih filmov lahko dobimo vtis, da je najbolj pogosto opravilo zdolgočasenih ameriških najstnic prav sprehajanje po nakupovalnih centrih, smo se tu zmotili. Nakupovanje s pogledom (windows shopping) je v tujini veliko manj razširjeno. Nakupovalna središča so namenjena trošenju, in v kolikor posameznik že vizualno pripada skupini, ki ne troši dovolj, se sreča z neverjetnimi reakcijami. Prosto posedanje po klopcah nakupovalnega središča prikliče varnostnika, ki ga povpraša: "Imate namen… trošiti?"

Brez sistema ne gre

Vse to se udejanji v tretji, fizični dimenziji urbanega javnega prostora. Predstavimo primer iz tujine, kjer spet prednjačijo ZDA. Manhattanski parki so v lasti zasebnih društev, imenovanih BID (Business Improvement District). Propadajoče parke so vzeli v roke mestni veljaki in jih očistili brezdomcev, narkomanov in drugih nižjih kast. Zagradili so jih z ograjami, varujejo jih zasebni varnostniki in policisti v civilu, skratka, vse je tako, kot mora biti. Paul Goldberger, cenjeni arhitekturni kritik pri reviji The New Yorker, ob pogledu na bližnji park opisuje psihedelični občutek, ki ga želi prepričati, da je vržen "v neko idilično pokrajino, daleč, daleč od tu". To povprečnega uporabnika javnega prostora prav nič ne zmoti, saj ponavadi ne uveljavlja svojih "javnih" pravic in dolžnosti. Če pa bi se mu zahotela glasna kritika vladajoče politične opcije, župana ali javna prezentacija umetniškega izražanja, bi ga varnostnik kaj hitro pospremil do izhoda. Bizarna situacija se preliva v samo jedro demokratične družbe - mestne oblasti so pravosodno oblast predale četrtnim sodiščem, kjer v vlogi sodnikov sedijo taisti premožni gospodje. Javnosti je, če se le ne sprašuje preveč, bolj kot kdajkoli ponujena meritokratska mera "kruha in iger" v obliki nakupovalnih središč, barskih mizic, brezplačnih wireless točk in tistih čudnih, a obče dostopnih fluorescenčnih limon. Limet.

Tri popolnoma različne dimenzije - ena betonska, ena človeška in ena papirnata - vsaka s svojevrstnim absurdom napeljujejo na isto idejo. Žižkovo tezo, da so največji teroristi tisti, ki molčijo in vzdržujejo družbo nespremenjeno, potrjujejo situacije, ki smo jih navedli. Generacija - govorim za ljudi mojih let - je odrasla ravno na prehodu iz rigidnega konservativizma v neomejeno svobodo, a njeni cilji so še vedno ujeti v okostenele dogme preteklosti.

Neredi po Angliji - če izvzamemo tiste primarne, tottenhamske - so namreč izraz mlahave, zdolgočasene, neizrazne mladine, ki si v "mirnem času" ne upa dvigniti glasu brez balaklave čez obraz. Splet naključnih okoliščin je nanesel, da so se ravno v Angliji zgodile prvovrstne "igre brez meja" in sprostil se je družbeni ventil, ki ga ima vsako večje evropsko mesto. Mladi so zavzeli vloge "vikend-huliganov", "vikend-anarhistov" in "vikend-vojakov", popolnoma očiščeni vesti jutrišnjega dne. Hipnotična čustva, ki jih ponuja ta neobremenjen vpogled v svet kriminala, so zato veliko močnejša, saj pri indiferentni zavesti v ozadju ni nekih resnih in dolgočasnih ciljev, temveč so sama sebi namen. Namenjena so zabavi, ki se bo, glede na želje angleške mladine, nadaljevala vsaj še kak dan ali dva. Ne tudi za osemnajstletno Chelsea, ambasadorko bodočih olimpijskih iger, ter leto starejšo Lauro, hčer milijonarja. Nesrečni najstnici so namreč aretirali, slednjo celo med plenjenjem trgovin.

Prava moč sistema ni v tem, da nam mestni redarji - ne glede na vse pritožbe, skakanje in vpitje - na koncu s tekočega računa vzamejo odmerjeno globo, temveč v njegovi prefinjenosti. Moč sistema je, da razume obnašanje povprečnega posameznika in mu da ravno tisto mero moči odločanja, da ne povzroča težav. Moč je v ravnovesju, ekvilibriju, ki ne glede na vse napore vrne stvari na prvotno začrtano mesto, vzpostavi status quo in s kaznovanjem grešnih kozlov postavi jasne zglede. Zdi se, da angleškim oblastem godi, da so socialno obarvani protesti v hipu prerasli v huliganstvo, in prav zato policija ne reagira. Čaka, varuje banke in pošte, a ko bo situacija zrela, narod pa sit požarov, bo britanski premier David Cameron s posebnimi enotami policije končal to farso, ljudem pa poslal jasno sporočilo: "Vidite, kaj bi vi brez sistema." Razbita in požgana Anglija bo odličen dokaz, da sistema ni smiselno spreminjati.

Ljubljana kot London

In zakaj se torej Tottenham ne more zgoditi v Sloveniji? Slovenija je enostavno premajhna. Psihosocialni moment, sprožilec, kakorkoli že imenujemo pogoj, ki sproži okužbo zombijevskega divjanja "kapucarjev", se lahko razvije le, če imamo dovolj ljudi na kupu. Slovenija enostavno nima dovolj velikega geta niti družbene skupine, v kotlu katere bi se skuhale revolucionarne ideje. Rakova Jelša je namreč edino naselje v Sloveniji, ki je segregacijsko in narodnostno dovolj homogeno, da bi proizvedlo dovoljšnjo maso posameznikov, a še vedno premajhno, da bi lahko povzročili resnejše vsedržavne nerede. A če bi se vprašali, ali se lahko v Ljubljani zgodi London, Birmingham, Liverpool, bi bil odgovor: Vsekakor! Led - no, ne ravno led, steklo na parlamentarni zgradbi - bo tudi v tem primeru verjetno prebil mladenič, ki nima hujših eksistencialnih problemov, pa tudi refleksivnosti ne. Sicer pa, kaj bi jo rabil, čisto dovolj je, da je na selekciji za vojaški poklic odletel, da še nima mature in da ga po neredih Študentska organizacija blagoslovi z nizkimi cenami pijač. Uvod v nekaj podobnega smo lahko opazovali ob lanskoletnih demonstracijah proti "malemu delu" - pred parlamentom se je odvijal pravi minimundus angleških neredov, predmaturitetna zabava najpristnejše vrste.

Sistem pa se potiho smeji, saj se zaveda, da s takimi odzivi le še utrjuje svojo moč.