Zakon, ki je to omogočil in s katerim je avstrijski parlament v začetku julija na ustavni ravni zapečatil, da bo na Koroškem stalo vsega skupaj 164 dvojezičnih krajevnih napisov, bo v deželo pod severnimi stenami Karavank prinesel mir in sožitje, so bili prepričani slavnostni govorniki, imena človeka, ki nosi največje zasluge za to, da se je avstrijska politika prvič po Ortstafelsturmu morala znova ukvarjati s tem vprašanjem, pa slavnostni govorci niso omenili. Na slovesnost ga tudi ni nihče povabil, je v pogovoru za avstrijski časopis Der Standard povedal odvetnik Rudi Vouk.

"Politika ne more prava upogibati po svoje"

Zagotovo bi zapriseženi zagovornik pravne države imel povedati nekaj ostrih, kritičnih besed, kot na primer tudi to, da sprejete politične rešitve pravno ni mogoče utemeljiti. Da se ne more zgoditi, da dva kraja enako izpolnjujeta kriterije, pa ena vas dobi krajevni napis, druga pa ne. Za pravnika, pravi Vouk, je največja krivica, če se enaki primeri ne obravnavajo enako.

Vouk ne mara, da politika pravo upogiba po svoje, in pravi, da je sprejeti kompromis bistveno slabša rešitev, kot jo v veljavni mednarodni pogodbi zagotavlja njen 7. člen in razsodbe avstrijskega ustavnega sodišča. Sam bi še počakal, kajti manjšini, ki se že desetletja bori za svoje pravice, se je tokrat mudilo manj kot koroškim politikom. Deželnemu glavarju Dörflerju namreč tako in tako ni preostalo drugega, kot da pred jesenjo najde neko rešitev, sicer bi uredba, ki jo je ustavno sodišče razveljavilo 30. septembra, prenehala veljati. To pomeni, da bi morali do tega dne postaviti dvojezične napise vsaj v dvanajstih krajih. Če tega ne bi storili, v teh krajih od 1. oktobra dalje krajevni napisi pravno ne bi več obstajali. Prav mogoče je, da si tudi zaradi tega nihče od koroških politikov ne bi pretirano belil glave, toda tabla z imenom kraja hkrati vozniku pove, da velja omejitev hitrosti 50 kilometrov na uro. Če table pravno ni več, lahko vsakdo brez strahu pred kaznijo skozi kraj vozi tudi 100 kilometrov na uro. Tega tveganja za varnost krajanov pa si tudi deželni glavar ne bi mogel več privoščiti, pravi Vouk.

Še posebej grenka je zanj rešitev glede uradnega jezika v Škocjanu in Dobrli vasi, ki so jo sprejeli pod pritiskom šefa koroških svobodnjakov Uweja Scheucha. Po eni strani zato, ker je, kot pravi, skregana z vsemi načeli pravne države. V Škocjanu bodo v bodoče smeli uporabljati slovenščino kot uradni jezik le tisti ljudje, ki prihajajo iz vasi, ki nosijo dvojezične krajevne napise. V Dobrli vasi so snovalci zakona prezrli celo to načelo in ne glede na dvojezičnost krajevnih napisov samovoljno določili tri vasi, katerih prebivalci bodo lahko v bodoče uradno govorili slovensko.

Po drugi strani Vouk to rešitev občuti kot osebni afront deželne politike proti njemu in še nekaterim v Škocjanu. Pravi, da s tem krnijo pravice, ki so jih že imeli in deset let uresničevali. Da si je priboril poročni list v slovenščini in ga ob tem, kar so skuhali sedaj, ne bi več dobil. Da je doslej za svojo hišo, ki stoji v Dobrli vasi, vse odločbe občine glede komunalnih prispevkov prejel v slovenskem jeziku in da v prihodnje tega ne bo več. Ter da v tem ni sam, takšne odločbe je zahtevalo trideset, štirideset ljudi. To pravico so jim zdaj odvzeli.

Slovenščina kot kazen

Z Dobrlo vasjo in Škocjanom je z izjemo študijskih let na Dunaju povezano vse Voukovo življenje. Rojen 19. marca 1965 v Celovcu je svoja otroška leta preživel v Dobrli vas in kot najmlajši izmed štirih otrok nabiral prve izkušnje, kaj pomeni biti sin zavedne slovenske družine. Njegov oče je bil učitelj, kasneje nadzornik za dvojezični pouk, funkcionar v manjšinskih organizacijah in tudi soustanovitelj Mladega roda, šolskega časopisa v slovenščini, ki obstaja še danes. Ko je Rudi prišel v prvi razred, je znal le slovensko, nemščine se je naučil šele v šoli. Slovenščine so se učili v urah, ko so njihovi sošolci imeli telovadbo ali risanje. Kot otrok je to in še dodatne naloge iz slovenščine občutil kot kazen. Za sedemdeseta leta ni bilo nič nenavadnega, če so koroške Slovence, ki so med seboj govorili v svojem maternem jeziku, psovali in zasramovali. Vouk pove, da mu je še posebej ostala v spominu proslava ob obletnici plebiscita, 10. oktobra, ko ga je še kot zelenega osnovnošolca učiteljica izbrala, da bo na proslavi recitiral koroško domovinsko pesem. Fant, ne vedoč, kaj hoče s tem učiteljica povedati njegovemu očetu, ki je sedel med publiko, je bil na to sprva celo ponosen in ni razumel jeze svojega očeta.

Stepel se je le enkrat. Bil je bolj majhne postave in bolj boječ, kot pa bojevit. Kljub temu mu je nekoč prekipelo sošolcu, ki ga je dražil zaradi slovenščine, je izbil mlečni zob. Potem je imel vsaj nekaj mesecev mir.

Na Dunaju je doštudiral pravo in se že tedaj vključeval v politično življenje manjšine. Ko je slovenskim študentom, ki se v svoj klub povezujejo že od leta 1923, uspelo za manjšinske pravice mobilizirati dunajsko javnost, je ugotovil, da v svojem boju niso povsem sami in da je v Avstriji še javnost, ki se solidarizira z manjšino in je pripravljena pomagati. V Narodni svet koroških Slovencev je prišel bolj po naključju, pravi, saj je bil pravzaprav njegov oče nekaj let funkcionar druge krovne organizacije, Zveze slovenskih organizacij. Razlogi za to, da sin ni nasledil politične barve očeta, so bili pragmatični: predsedoval je Koroški dijaški zvezi in ta je delovala pod okriljem Narodnega sveta, ki je plačeval tudi njihove prostore.

Človek dejanj

"Rudi Vouk ni le človek besed, temveč tudi dejanj," je svojega političnega varovanca označil Karel Smolle, ki je svežega pravnika v času, ko je bil poslanec v avstrijskem parlamentu, pritegnil v svojo ekipo strokovnih sodelavcev. Le redko kdo je znal tako točno opredeliti problem in potem predlog njegove pravne rešitve preliti v ustrezne besede, Vouka pohvali Smolle, ki ob tem poudari še eno povsem človeško lastnost pravnika, ki ga poklicni uspeh ni prevzel. Rudi Vouk je prijazen, skromen in odprt človek, pravi Smolle.

Ostati tak ni bilo vselej lahko. Že kot politik manjšine - bil je eden vodilnih funkcionarjev Narodnega sveta in Enotne liste, kot predstavnik manjšine je kandidiral na zadnjih parlamentarnih volitvah za Liberalni forum - je bil ves čas izpostavljen pritiskom tistih, ki so se grobo postavili proti manjšini. Sam pravi, da je trmast, nepopustljiv, kadar gre za spoštovanje načel pravne države. Povsem drugačni so bili pridevniki, ki so jih pred njegovo ime postavili sedanji koroški deželi glavar Gerhard Dörfler, njegov predhodnik Jörg Haider in mnogi tisti, ki so v Vouku videli predvsem "ponorelega cestnega dirkača" in ne borca za pravice manjšine.

Oktobra leta 1994 se je Vouk s svetlomodrim opel kadetom peljal skozi kraj, pred katerim je stala krajevna tabla St. Kanzian. Na ravnem delu ceste je potegnil in za 15 kilometrov presegel dovoljeno hitrost, ki jo avstrijski zakon zapiše pri 50 kilometrih na uro. Policisti so ga ujeli z radarjem in ga kaznovali s 150 šilingi. Tedaj se je Rudi Vouk spomnil obiska manjšincev na Dunaju izpred dobrih dveh let, ko so znova skušali prepričati politične stranke, naj vendarle manjšinskim organizacijam omogočijo kolektivno pritožbeno pravico, da bodo lahko kot tožniki pravice manjšine iztožili pred sodišči, če že v parlamentu nočejo sami urediti pravno spornega stanja. Vsi po vrsti so jih zavrnili, tedanji predsednik parlamenta Andreas Khol pa je hotel biti še posebej bistroumen, se spominja Vouk, in jih je hotel še posebej elegantno zavrniti, češ, saj ni res, da nimate nobenih pravnih možnosti, s prehitro vožnjo posameznika skozi kraj in potem pritožbo lahko pridete do ustavnega sodišča. "Še danes ne verjamem, da je mislil resno," pravi Vouk, "hotel se nas je le znebiti." Kljub temu se je Rudi Vouk tedaj na cesti odločil, da ne bo plačal 150 šilingov kazni. Zahteval je, naj mu pošljejo kazensko odredbo, in se kasneje nanjo pritožil. Na krajevni tabli bi namreč moralo pisati tudi Škocjan, zato da bi slovensko govoreči lahko prepoznali, da gre za kraj in se začenja omejitev hitrosti.

S posebnim zadovoljstvom Vouk pove, da je tedaj pravna praksa res začela delovati tako, kot govori pravna teorija. Do danes so Rudiju Vouku in tistim, ki so mu sledili ter se zaradi minimalnih prekoračitev hitrosti ovadili sami, varuhi ustave dali prav v 30 primerih.

Leta 2001, ko je ustavno sodišče prvič razsodilo v njegov prid, je občutil veliko veselje in zadoščenje. Ne za dolgo. Tedanji deželni glavar Jörg Haider ga je obtožil, da ščuva ljudi k prehitri vožnji, in zahteval od odvetniške zbornice, naj Vouku prepove opravljanje poklica. Tedaj je bilo edinkrat res nevarno, pravi Vouk. Nemoči ne pozna, ko se kot odvetnik slovenske manjšine bori z močnim in prekanjenim aparatom na Dunaju, zato ker ve, da ima prav. Zato je bil toliko bolj razočaran, ko se niso uresničile razsodbe ustavnega sodišča, in razočaran je tudi sedaj, ko je politika našla kompromisno rešitev, ki jih zaobide. Zato Rudi Vouk pravi, da njegovo delo še ni končano, in če ne bo našel pravice na Dunaju, jo bo iskal višje, še kje drugje.