Dežja je bilo vse manj in ko se je spomladi izneveril še gu, ki v Somaliji prinaša deževno obdobje od aprila do junija, je bila katastrofa neizbežna: Afriški rog je prizadela suša, kakršne v Afriki zadnjih šestdeset let ne pomnijo.

Velikanska območja so opustela, zevajo strašljiva in gola, brez poslednjih šopov trav in vsakršne zelene bilke, z ostanki poginulih živali in dolgimi rekami lačnih, onemoglih ljudi, ki iščejo zatočišče in možnost preživetja. Begunska taborišča Dadab in Kakuma v Keniji, Dolo Ado, Anbare in Bokolmanyo v Etiopiji, Ali Adeh v Džibutiju in vsa druga, ki jih je vse več, bliže ko so najhujšemu peklu, južni Somaliji, so že dolgo prenapolnjena in prizorišča najhujše človeške stiske. Vsak dan izkopljejo nove jame, kamor polagajo v cunje zavita trupla umrlih zaradi podhranjenosti, izčrpanosti in bolezni. Ko na otroških koščicah visi samo še koža in globoko udrte oči zrejo v prazno, počasi utihne tudi jok. Samo v južni Somaliji je zaradi lakote v zadnjih dveh mesecih umrlo 30.000 otrok, vsaj 650.000 pa je podhranjenih. V Etiopiji je zaradi suše ogroženih 4,8 milijona ljudi, v Somaliji 3,8 milijona, v Keniji 3,7 milijona, na celotnem prizadetem območju skoraj 12,5 milijona. Njihovo število se je od marca povečalo za skoraj 40 odstotkov in napovedi do konca leta ne obetajo nič dobrega: posledice suše se bodo še poglabljale in utegne se zgoditi, da bodo Združeni narodi oklicali lakoto za celotno območje južne Somalije, ki je od vseh najbolj prizadeto.

Puščava se širi

Kaj se je zgodilo na tem delu vzhodne Afrike, ki po obliki spominja na živalski rog in ima od tod tudi ime, kakšna šiba ali kazen božja je prišla nad prebivalstvo, da doživlja tako kruto tragedijo?

Nič se ni zgodilo nenadoma kot cunami ali potres, suša se je najavljala skozi daljši čas, počasi, postopoma, vendar vsako leto bolj izrazito. Že dolgo se ve, da je v Sahelu v zadnjih štiridesetih letih padlo v povprečju za trideset odstotkov manj dežja, da se Sahara širi in vsako leto za sedem kilometrov pomakne proti jugu, da nomadi vse težje najdejo dovolj paše za svojo živino in da zato prihaja do plemenskih sporov in etničnih spopadov; da gu in dayr, deževni dobi, ki sta življenjsko pomembni za Afriški rog, zamujata in stoletni koledar gledata po svoje; da so od nekdaj velikih vodovij ponekod ostale le še mlakuže in da je dostop do pitne vode za mnoge otežen. Vprašanje, na katero je najbolj popoln in verodostojen odgovor ponudilo zadnje poročilo Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev (OCHA), koliko sredstev mora mednarodna skupnost zbrati za najnujnejšo pomoč sedanjim žrtvam lakote in suše na Afriškem rogu, se zato dotika samo vrha globljega in obsežnejšega vprašanja: kakšne bodo posledice podnebnih sprememb, ki bodo po napovedih najbolj prizadele prav afriški kontinent. Seveda pa to v ničemer ne zmanjšuje pomembnosti trenutno najbolj žgočega vprašanja, kako dobiti več kot polovico nujno potrebnih sredstev za žrtve sedanje tragedije, tistih 1,447 milijarde dolarjev, kolikor jih še manjka ob že pridobljenih 1,034 milijarde dolarjev.

Združeni narodi so že leta 2007 opozorili, da je velika večina pozivov za humanitarno pomoč vezanih na podnebje. Istega leta je varnostni svet prvič odprl razpravo o podnebnih spremembah in njihovih posledicah za mednarodno varnost. Sedanja tragedija v Afriki to še dodatno izpostavlja. Čeprav po mnenju odbora ZN za trajnostni razvoj še ni prišlo do izrazitih vojn za vodo, se utegne že kmalu zgoditi napoved nekdanjega namestnika predsednika Svetovne banke dr. Ismaila Seragaldina, ki je leta 1995 opozoril: "Če so se v vojnah tega stoletja borili za nafto, se bodo v vojnah naslednjega stoletja borili za vodo."

Po napovedih naj bi se do leta 2025 v puščavo spremenili kar dve tretjini afriških obdelovalnih površin. V naslednjih petnajstih letih naj bi bil to eden od glavnih vzrokov za velik val beguncev, saj naj bi samo z območij na obrobju Sahare v severno Afriko in Evropo pribežalo šestdeset milijonov ljudi. Ženske, ki se zdaj peš ali na oslovskih hrbtih podajajo po vodo do vodnih izvirov ali vodnjakov, svoje poti podaljšujejo, voda je vse bolj oddaljena in dostop do nje nevarno otežen. Posilstva so eno od najbolj običajnih tveganj, s kakršnimi se srečujejo. Obmejno območje med južnim in severnim Sudanom, od prejšnjega meseca samostojnima državama, je samo eden od primerov, da se ne spreminja samo podnebje, ampak tudi tradicionalne oblike reševanja sporov med plemeni. Starešine zdaj ne sedajo več k čaju, da bi zgladili nesoglasja zaradi paše živine, ampak poje orožje in padajo žrtve.

Krvav boj za vodo

Afrika, ki je pretresljivo lepa, je hkrati srhljivo krvava. Begunska taborišča, ki jih je iz dneva v dan več, ob najbolj tragični podobi skrivajo še manj znane in nič manj žalostne: zaradi neznosnih razmer in dolgotrajnosti bivanja v teh taboriščih ni ukradeno samo otroštvo otrok, ampak naraščajo tudi napetosti med staroselci in begunci. Odhajanje v mesta, ki budijo upanje na lepše življenje, širi predmestja, kjer vlada kriminal.

Cena hrane je v Mogadišu, zaradi krutosti islamistične milice Al Šabab ta čas najbolj nevarnem mestu na svetu, v zadnjem mesecu poskočila za 270 odstotkov. Še višjo ceno dobiva voda. Po vsej Afriki nastajajo vodni karteli, mednarodni institucije tekmujejo v boju za velike dobičke. Nil, najdaljša in največja afriška reka, ki si jo deli deset držav, že daje jasne obrise prihodnjih pohlepov in novih konfliktov. Ob vsem tem je prebivalstvo lačno in žejno, nadaljujejo se stare in odpirajo nove vojne. Povprečna življenjska doba v najbolj ogroženih državah je komaj nekaj nad štirideset let.

Nikoli doslej se še ni zgodilo, da bi narava tako silovito udarila Afriko in njene ljudi, vedno jo je v najbolj kruti obliki z milijonskimi žrtvami udaril človek. A spet se je ponovila žalostna zgodba, da je udarila najbolj preproste in revne. Ko na eni strani umirajo zaradi lakote in bolezni, ko je vse več izkopanih jam za otroška trupelca, ko je negotovost, ali bo svet pravočasno zbral denar za pomoč tem nesrečnim ljudem, na drugi strani Afrike orožje milijardne vrednosti koplje drugačne grobove. Vodi ga pohlep po nafti, gospodarjenju in moči. In kakor je tragika lačnega prebivalstva, ki v velikem številu ne pride niti do kosa polivinila ali kartona, pretresljiva in grozljiva, nekaterim zbuja nove domislice in bližnjice do bogatenja. Znova so se prebudili gospodarji vojn, umazane trgovine in dobičkonosnih poslov. Svet vsako leto zavrže okoli 1,3 milijarde ton hrane, in ko na enem koncu umirajo od lakote, se na drugem krepijo kupčije z načini, kako razbremeniti telesa, ki zaradi debelosti ogrožajo sama sebe in se še bolj redijo.

Afriški rog je tako boleče razkril resnico sveta. Pa tudi to, da na mesto nafte stopa voda. Pravijo, da vode nikoli ne bo zmanjkalo. Le boj zanjo bo bolj krvav.

To, kar je zdaj pokazal Afriški rog, je pred njim povedal že Darfur. Začenja se vojna za vodo in na realni okoliščini podnebnih sprememb se pod mizo že sklepajo kupčije. Črni ljudje bodo spet žrtve. Vse drugo, naj bodo begunske zgodbe še tako pretresljive, je le okvir.

Afriko je treba gledati s srcem in razumom. Greh je v tem, da nekateri nimajo več srca, in tudi to je ob izžetih telesih povedala ta vzhodnoafriška zgodba.