Glasba je letela v vroč poletni večer, mladi in stari so se zibali pod odrom. Za glasbenike je bil to že drugi koncert v štirih dneh, v zadnjih dneh avgusta pa bodo nastopili še na Ptujskih dnevih Poezije in vina in Nočeh v Stari Ljubljani. Glasba, ki jo delajo, je izjemna. Nenavadna. Vsi se strinjajo, da iskrena in močna. Hkrati se imajo vsi, vsak zase izjemen glasbeni ustvarjalec, zares fajn. Tam je užitek, srečen konec in ljubezen. Skupaj jih je pripeljala poezija Janeza Ramoveša.

Warhol, Tito, cerkvene pesmi in gnoj

Na robu Škofje Loke stoji velika tovarniška hala s stroji za obdelavo lesa, ki monotonost dela določajo z vztrajnim, ponavljajočim se ritmom. Dva delavca nadzorujeta računalniško vodeno linijo za proizvodnjo stavbnega pohištva. Poleg končnih izdelkov, denarja, ki je pomenil nekaj več svobode in preživetje, so bili na koncu med izdelki v žepu enega od lesarskih delavcev tudi popisani kosi papirja. Poezija.

Janez Ramoveš vse svoje življenje živi v vasi Suša nad Hotavljami v Poljanski dolini. Ker se mu v šolo ni nikoli zares hodilo, je že mlad poprijel za delo v lesarski industriji in si prislužil nekaj več neodvisnosti. Kasneje je sam zgradil leseno hišo, v kateri živijo z Uršulo Ramoveš, hčerko in sinom in ki gleda proti njegovi domači hiši, pa dol v dolino prek gozdov, travnikov in kmetij, ki jim dela soseščino vse več novozgrajenih vil.

Sredi osemdesetih, ko se je vrnil iz vojske, so šli s prijatelji na Dunaj, kjer je bila velika retrospektivna razstava ameriške sodobne likovne umetnosti. Gledal je Andyja Warhola in pomislil, da nekaj podobnega gleda tudi doma, s portreti Josipa Broza Tita vsepovsod. Ko so prišli nazaj, so na razstavi celo steno prekrili s portreti Tita in rekli, da se zgledujejo po pop artu. Bili so trije kulturni teroristi, ki so delovali v skupini Ne bom oprala teh krvavih madežev. Leta 1988 je z njimi nastopila tudi Uršula. Na trgu v Kranju je pela cerkvene pesmi, medtem ko so Brane in Metod Frlic ter Janez Ramoveš okoli nje trosili gnoj.

"V osnovi smo bili prijatelji, ki smo eksperimentirali. Nismo imeli nekih hudih konceptov. Bil je duh časa. Združevali smo poezijo, muziko, likovno področje. Zadnje dejanje je bila moja osmrtnica v Delu. Takrat smo imeli že drugo razstavo in misel zadaj je bila, 'samo mrtev pesnik je dober pesnik'. Kako boš mrtev, če ni dokazov? Zato je bila potrebna osmrtnica," razloži Janez Ramoveš. Sedimo na terasi pred hišo, ki gleda na modre hortenzije na vrtu. Poezijo piše od nekdaj, vedno. Drži ga gor.

"Odraščal sem v okolju, ki je bilo v mnogih pogledih srednji vek s tihimi prisilami, pričakovanji in obvezami. Marsikdo je dobesedno moral ostati tu, mnogi so zaradi tega tragično končali. V zakulisju je bila mešanica krščanske vzgoje, materializma, pa seveda skrbi za njih same, starše. Enega so določili, da je ostal doma. Če je bil kmet, je moral biti tudi sin kmet. Na drugi strani smo imeli punk in vse ostalo… To je bila huda dilema. In ta kombinacija, vse to je prisotno v tem, kar pišem... Arhaičnost in pop kultura, oboje hkrati."

Ko je bil mlad, so doma na mizi ležale Slovenske večernice in Kmečki glas. Prek njih je spoznal en svet. Drugega, sodobnega in internacionalnega, je odkril sam. Nastala je sijajna mešanica nepričakovanega. Vzel je vse. Muziko, film, knjige. Vestern romane in Ivana Cankarja. Kot bralec je pograbil, kar ga je pritegnilo. Če mu ni bilo všeč, je pustil. Zaznamoval ga je Srečko Kosovel, ker je verjel v poezijo.

"Kaj vse se da! To me je pri njem vleklo. Avtorji, ki jim verjameš. To je pravo merilo. Za vse."

To je rokenrol

Uršula Ramoveš je rada pela že od malega. Najprej sta peli skupaj s staro mamo, ljudske in cerkvene pesmi. Potem so pele s prijateljicami, pa nato v pevskih zborih, pri šestnajstih se je začela učiti solo petje. Je učiteljica v osnovni šoli v Gorenji vasi. Kot vsi drugi člani zasedbe pravi, da je za vse kriva Janezova poezija. Ona je njegove besede slišala v melodijah.

"Zato se mi zdi to, kar delamo, prvobitno. Takšna je morala glasba biti na začetku: ljudski pevci, ki niso imeli not, instrumentov, imeli pa so melodije v sebi in nekaj, kar so želeli povedati."

Jožija Šaleja, ki v zasedbi igra klavir in harmoniko, poje in je aranžer pesmi, je Uršula srečala leta 1997 v Komornem zboru Radia Slovenije. Takoj sta se ujela. Vse do danes niso pesmi nikoli zapisali v notno črtovje. "Od začetka smo delali na uh," pravi Šalej. "Počečkane imam tekste, označim, tule gremo dol, tu gor, to se ponovi, to obrnemo. A not nimam. Imam tekste. To ni težko, ker je v pesmih logika. Jezik teče in je povezan z melodijo. Tekst daje ritem. In najpomembneje: tekst ne razbija muzike, niti obratno."

Vsa poezija kot novejše priredbe so napisane v jeziku, ki ga Janez Ramoveš govori. Dobesedno. Z vsemi lokalnimi posebnostmi, požrtimi samoglasniki, naglasi. Začelo se je drugače. Prve pesmi je pisal v zborni slovenščini. A se ni ujelo z bistvom pesmi, pravi. Z besedami, ki jih uporablja, se kaj pretirano ne obremenjuje, niti nima manifesta pod zvežčiči, v katere zapisuje pesmi na roko. "Moja poezija ni narečna," pravi. Če zveni drugače, zveni v resnici moderno.

"Sodobnost se je vzpostavila ravno skozi jezik. Če izbrišeš izgovorjavo, stvari ne ostanejo enake. V zborni slovenščini lahko te pesmi izzvenijo dokaj klavrno. Zapisane v tem jeziku pa imajo bogastvo in svežino. Cel kup svežih metafor se odpre, rim, ki so nemogoče v onem jeziku. Pri pisanju, pa tudi drugače, se velikokrat zazdi, da ni mogoče nič novega, a potem se nekaj odpre, kjer najmanj pričakuješ. Neka že napol izumrla stvar, ki jo samo pokažeš, razgrneš, je tako neverjetno sveža. Nisem obremenjen z nobenimi smermi. To je rokenrol. Pomembna mi je jasnost izraza, direktnost. Metaforika je v redu, če je dobra. Čim manj šablon. Merila so visoka."

V nedeljo dopoldan se je zasedba zbrala pred neopazno stavbo med ljubljanskim Gospodarskim razstaviščem in parkom Navje. V kleti, po koncu vaje, je Marjan Stanić, izjemen tolkalist in bobnar, iskal in pospravljal činele. Z Jazbeci igra od leta 2006. Pravi, da je muzika, ki jo igrajo, uglasbena poezija. "To jo dela posebno, drugačno. Glasba je specifična zaradi Janezove poezije in Uršulinih melodij. Hkrati vsi zavestno delamo na tem, da ne postanemo žanr." Pobobna po armenskem bobnu, ki ga uporablja po svoje. Igra na škarje in žlice. "To niso standardni zvoki tolkal. Eksperimentiram. Zazdi se mi, da bi nekaj morda lahko bilo zanimivo, in res je." V petih letih je zvok dodelal v zaključeno celoto, s katero je zdaj zadovoljen.

Bršljanov list je klarinet

Metod Banko vsakič pred koncertom išče bršljan. Včasih je igral klarinet, zdaj pa igra bršljanov list, vse odkar je pred slabim desetletjem začel sodelovati z Uršulo in Fanti z Jazbecove grape. Za vsak koncert uporabi svež bršljanov list. Našel ga je, ko so igrali v Pragi, in našel ga je v ponedeljek v Kamniku. Kot študent jazzovskega petja v Celovcu pravi, da je glasba, ki jo delajo, privlačna, ker je brez filtra, brez olepšav, iskrena. "Delaš iz sebe. Pesmi delajo tebe, bolj kot ti narediš pesmi." Bršljanov list se je vključil spontano. "Gre za star ljudski instrument, ki so ga špilali fijakarji. Mene ga je naučil igrati sosed, ki je bil krojač. Hruškov list je mehkejši, bršljan pa raste vse leto in s svojim zvokom doda ostrino življenja. V njem se združijo korenine, človek in narava."

Vse veže na glasbo zelo močan odnos do poezije, ki jo pojejo. Tudi Robert Jukić, basist, ki se je zasedbi priključil pred kratkim, pravi, da ga privlačita iskrenost in moč tekstov. "Mlačen ne moreš ostati. Ali ti je zares všeč ali pa ne. Hkrati je znotraj te glasbe svoboda."

Joži Šalej je pri Jazbecih našel prostor na klavirju, poleg tega igra tudi harmoniko, ki se jo je naučil sam. Včasih jo je igral njegov oče, ljudski godec iz Velenja. "Delam napake, a me moji kiksi na harmoniki sploh ne motijo. Harmonika da barvo in energijo." Besedila, ki jih pojejo, pravi, so zanj zavest. "Oprijemalna veja in ščit prizemljenosti pred vsemi banalnostmi, ki nas obkrožajo v naši družbi. Vsi iščemo ta kozmos, širni svet, ki ga Janez opisuje znotraj teh poljanskih dolin. Ta širni svet, ki je v nas vseh. Zato nam je to vsem tako blizu." Ob oznakah mračnjaško in depresivno odmahne z roko. "Zame je depresivna naša estrada in pop scena. Kar je globoko, ne more biti depresivno. Jaz najdem v tej poeziji tudi smeh, veliko je ironije. Zakaj se ne bi smejali na svoj račun?"

Religije ne potrebujemo

Za to, kjer so danes in kar so, so potrebovali čas, poudarjata tako Uršula Ramoveš kot Joži Šalej. Da so jim besedila in melodije zlezle pod kožo, da so našli samozavest, da so, kar so, in da je tako prav. Edino mogoče. "Še vedno je prisotna samokritičnost, trema in negotovost," pripoveduje Šalej na razgretem trgu s pogledom na tire ljubljanske železniške postaje.

"Sama si nisem mislila, da bo to, kar delam, kdaj zares uspešno," doda Uršula Ramoveš. "Po svoje je bilo to tudi narobe. Včasih je treba biti samozavesten, zaupati v tisto, kar veš, da je dobro, in želeti prepričati v to tudi čim več ljudi. Zdaj smo morda blizu te točke, a do sem smo prišli spontano."

Janez Ramoveš dan kasneje, več kot 60 kilometrov in en svet stran, v Suši pripoveduje o spremembi, ki se je dotaknila njega, a vanjo pred dvajsetimi leti ni verjel.

"V prvih letih, ko sem bral pesmi, je vselej izvenelo kot stand-up komedija. Ljudje so se smejali že po verzu, dveh. Danes tega skoraj ne doživim več. To pomeni, da se je odnos do teh govoric izboljšal. V pravo smer. Še dvajset let nazaj te je lahko vsaka prodajalka, vsak razkrinkal in razgalil, ko je rekel, ne razumem te. Danes tega ne doživim več, je bil pa to vir hudih frustracij za ljudi. Res je, da je danes vse manj ljudi, ki govorijo čista narečja. A po drugi strani vznikajo urbane govorice, jezik raperjev."

Janez Ramoveš te govorice samozavestno sprejema in se v svoji ponosno izraža ter postavlja sodobne zrcalne spomenike slovenske književnosti in družbe. Kaj se s temi pesmimi zgodi, je nato odvisno le še od zrelosti okolja, v katerega padejo, ali se bogastvo posebnosti, iskrenosti in raznovrstnosti prepozna.

Uršula Ramoveš pravi, da običajno življenje v resničnem okolju potrebuje, da lažje razume. "Pomembno je le, da ostaneš odprt, da se v sebi ne prilagodiš okolju in drugim. Dokler ostajam upornica in sem, kar vem, da je prav, in prepoznam, kaj je brezveze, sem še vedno samostojna. Vse je zraslo na naši temeljni trmi, ki nam je pomagala preživeti in vztrajati, da delamo, kar nas veseli."

Za Jožija Šaleja je vsak koncert znova drveči vlak, na katerega skoči in ki ga odpelje. Uršula Ramoveš pripomni, da ko pojejo, ve, da je vse prav. "Deluje skoraj kot olajšanje, odrešitev. To je užitek. Nekaterim to daje religija. Mi je ne potrebujemo."

Dobro desetletje nazaj je Janez Ramoveš v spomin prijatelju Branetu Frlicu zapisal: "Fitzcarraldo je odšel dalje, ostaja pa nam upanje, da se bodo nekoč vsi hlevi spremenili v koncertne dvorane in ne obratno." Z novimi priredbami je še nazorneje pokazal, da so zgodbe Poljanske doline tako enkratne in univerzalne kot zgodbe ameriškega juga ali hribovske Avstrije. "Lahko gledaš ves čas dol v Ljubljano. Lahko pa pogledaš tudi v drugo smer, na sever, in vidiš nekaj popolnoma drugega. Odprejo se ti čisto drugačni svetovi. Morda sem tudi zato še vedno tu. Morda je včasih težje ostati kot pa zbežati. Večina pravi, da grejo. Malo bega je vselej zraven, tudi če rečeš, da si le širiš obzorje," zaključi Ramoveš.

Gledati gor in dol. Levo, desno. Delati, kar te veseli. Ostati iskren in biti ponosen v tem, kar si, znotraj tega pa še zmeraj dajati svobodo drugim, da so. To zveni dovolj simpatično in zapleteno, da bi lahko bilo pravi refren za 21. stoletje.