Stopala je spodvila pod kolena in z rokami po travi risala kolono. Z desno dlanjo je krožila v desno, z levo pa v levo in ponazarjala, kako so vojaki Republike srbske od 11. do 13. julija 1995 razdeljevali Bošnjake. "Ti sem, ti tja," je ponavljala. "Mladića se natančno spomnim, ker sva ga z materjo gledali v oči, ko nam je rekel, da se nam ni ničesar bati. S seboj je pripeljal televizijske kamere, hotel je narediti dober vtis." Naslednje tri dni je poslušala streljanje, ki je prihajalo izza hriba. "Niso jih ubijali z rafalom, temveč vsakega posebej. Paf, paf, paf," je ponavljala gospa, Bošnjakinja, ki se je po vojni kot begunka zatekla v Avstrijo, kjer živi še danes. V Srebrenico pripotuje vsako leto julija, da bi pokopala sorodnike - izgubila jih je vsaj trideset -, ki so jih forenzični strokovnjaki v zadnjem letu našli v množičnih grobnicah.

Mednarodni kazenski tribunal za bivšo Jugoslavijo (ICTY) in Meddržavno sodišče v Haagu sta doslej v dveh sodbah potrdila, da je bil v Srebrenici izvršen genocid. Nekaj tednov pred letošnjim 11. julijem, obletnico genocida, so v Srbiji prijeli vojaškega arhitekta genocida, predzadnjega haaškega ubežnika Ratka Mladića. Nekaj dni zatem so prijeli še zadnjega, Gorana Hadžića. S tem se je seznam obtoženih in odgovornih za vojne zločine, ki jih preganja in jim sodi tribunal v Haagu, izpolnil. Obravnavali so že vseh sto enainšestdeset oseb, ki so bile na seznamu osumljencev oziroma obtožencev. Ker statut haaškemu tribunalu ne omogoča obravnavanja primerov v odsotnosti obtoženca, sta bila prijetje vseh in njihova privedba v Haag ključni del procesa.

"Mladić je zdaj v Haagu. Vendar mu bo tam udobno kot v hotelu. Za človeka, ki je ubil osem tisoč ljudi, ni nobena kazen prava," je v Srebrenici "večno problematično" temo o ICTY načela sestra gospe Rizvić, ki se je s statusom begunke zatekla v Avstralijo. Razkorak med zločini in izrečenimi kaznimi ter pripornim oziroma zaporskim okoljem v zahodnih državah je ena največjih bolečin žrtev, ki iščejo pravico. Tribunal v Haagu se zato trudi dokazati, da so kazni pomembne, vendar si prizadevajo tudi za dosego širšega procesa sprave in soočenja zločincev in žrtev vseh strani. Tribunal tako deluje kot sodna inštitucija in obenem psihološka delavnica za nekdanjo Jugoslavijo. Večinoma so primeri sicer osredotočeni na Bosno, vendar so (predvsem politično) odmevni tudi tisti s Hrvaške in Kosova. Sojenja za zločine v Makedoniji in Črni gori doslej niso pritegnila večje mednarodne pozornosti.

Najvišja kazen, ki jo lahko izreče ICTY, je dosmrtni zapor. Doslej je bila najvišja končna kazen izrečena v primeru Milomirja Stakića, ki je bil obsojen za povzročitev smrti več kot tisoč petsto ljudi. Z dosmrtne mu je bila kazen na pritožbeni stopnji znižana na štirideset let zapora. Kazen za izvršitev genocida, šestinštirideset let, je bila sicer že izrečena Radislavu Krstiću, vendar je bil izrek na pritožbeni stopnji spremenjen v "pomoč pri genocidu", kazen pa znižana na petintrideset let. Na kazen za genocid - najverjetneje bo izrečena Ratku Mladiću, če bo sojenje preživel - žrtve še čakajo.

Pripovedi žrtev vojn, predvsem civilistov iz vse Jugoslavije, so osnovno orodje, s katerim tribunal v Haagu odstira tančico z zločinov. Doslej je v Haagu pričalo več kot štiri tisoč prič. Večina, dvainsedemdeset odstotkov, jih med pričanjem ni zahtevala nikakršne zaščite. Drugi so prosili za zakritje obraza, elektronsko spremembo barve glasu, nastopanje pod psevdonimom ali kombinacijo teh zaščitnih ukrepov. Nekatere priče, predvsem tiste, ki so v Haagu pričale že večkrat, ker njihove pripovedi vsebujejo močne dokaze zoper vrsto obtoženih, se namreč upravičeno bojijo za svoje življenje.

Tribunal, ki je kot prvo tovrstno mednarodno sodišče po Nürnbergu in Tokiu začel delovati leta 1993, z delom pa naj bi zaključil leta 2014, je prvo obtožnico, zoper poveljnika koncentracijskega taborišča Sušica pri Vlasenici v BiH Dragana Nikolića - Jenkija, izdal leta 1994. Prijeli so ga leta 2000, na dvajset let zapora zaradi ubijanja, mučenja in spolnega nasilja pa je bil obsojen leta 2006. Odtlej prestaja kazen v Italiji. Ta je ena od sedemnajstih evropskih držav, ki so z ICTY dogovorjene za prevzem izvrševanja kazni. Prvi obsojenec v Haagu je bil sicer Dražen Erdemović, ki je sodeloval v ubijanju Muslimanov v Srebrenici. Leta 1996 so mu dosodili deset let zapora. Ker je bilo kasneje dokazano, da so ga v streljanje prisilili poveljniki in mu pri tem grozili s smrtjo, mu je bila leta 1998 kazen znižana na pet let. Leta 1999 so ga, upoštevajoč samovoljno predajo oblastem in priznanje krivde (bil je prvi, ki se je izrekel za krivega in izrazil obžalovanje), predčasno izpustili iz zapora na Norveškem. Kasneje je nastopal kot priča v procesu proti nekdanjemu srbskemu predsedniku Slobodanu Miloševiću.

Arhiv tribunala v Haagu hrani izjave devetnajstih obsojencev, ki so priznali krivdo ter izrazili obžalovanje in sočutje do žrtev, ki so jim povzročili zlo.