Poizvedbe pri sorodnikih in prijateljih so bile brez uspeha, zato naprošajo hišnike in predstavnike hišnih svetov okoliških zgradb, kjer je Maja doma, naj pregledajo vse skupne prostore, če se morda deklica ni zatekla tja," je zapisal Dnevnikov novinar pred dobrimi 25 leti, ko je izpred bloka na Kuzmičevi v Ljubljani izginila še ne dvanajstletna deklica.

Sosed iz Kuvajta je čez nekaj dni zapustil Slovenijo, radiestezist jo je "začutil" v Splitu, iz tujine sta njeno babico našla dva telefonska klica z vsebino "Maja tukaj". Med osumljenci je bil nekaj časa celo dekličin oče. Vendar so se vsi scenariji izkazali za neplodne. Izginotje Maje Vojvoda je ostalo nepojasnjeno in dekličin črno-beli portret je še ena izmed desetin fotografij obrazov, ki že leta vztrajajo na oglasnih deskah policijskih postaj.

Bajalice in kristalne krogle za lažno upanje

Po izginotju posameznika se porajajo mnoga vprašanja, ki ostajajo neodgovorjena. Svojci zato angažirajo jasnovidce, ki iščejo odgovore v vesolju in lastni domišljiji, ter poklicno optimistične radiesteziste, ki želijo pot iz tavanja najti s pomočjo nihal in bajalic. Prvi seveda ponudijo le univerzalne ali pa abstraktne odgovore, ki si jih je mogoče razložiti na tisoč načinov, drugi najdejo le pot iz mraka v še bolj gosto temo. Oboji pa svojcem prodajajo lažno upanje, ki je bolj kratkega veka, na dolgi rok pa le še poglablja njihovo stisko. "Vsaka slutnja da svojcem nekaj upanja, največkrat pa upanju sledi veliko razočaranje," večno bolečino svojcev izginulih opisuje dr. Peter Umek s fakultete za varnostne vede. Neskončno premlevanje okoliščin, lastne vloge in preigravanje različnih scenarijev jih dodatno vznemirjajo. (Največkrat lažno) upanje in vedno nova pričakovanja povzročajo stres za stresom, kar lahko privede celo do tega, da svojci iskanju izginulega podredijo vse svoje aktivnosti in jim to postane način in smisel življenja. Pojavijo se občutki krivde in večna vprašanja "kaj bi, če bi", občutek odgovornosti in krivde pa lahko sproži še bolj intenzivna prizadevanja in celo obsedenost z iskanjem. Četudi preiskovalci čez mnoga leta najdejo le še truplo izginulega, za svojce to pomeni neke vrste olajšanje in nov začetek. "Konec iskanja, ne glede na izid, je vsekakor olajšanje. Seveda je svojcem ob slabi novici hudo, vendar se čez čas lahko sprijaznijo z mislijo, da pogrešanega ni več med živimi. Po fazah žalovanja, ki trajajo približno leto, lahko človek v nekem smislu normalno zaživi," razlaga profesor kriminalistične psihologije.

Zgodbe izginulih so nemalokrat več kot skrivnostne. Za nekaterimi se vse sledi izgubijo v trenutku, med dnevno rutino in brez predzgodbe, ki bi njihovemu izginotju dala kakršenkoli smisel. Gre seveda za izjeme. Desetina pogrešanih se sama vrne domov, tretjino pogrešanih najdejo žive in zdrave. Med pogrešanimi, do katerih pomoč pride prepozno, so redki žrtve kaznivih dejanj, nemalo pa je samomorilcev, ki se od življenja pogosto namenoma poslovijo v okolju, kjer jih je težko najti.

Gozd bolj požrešen od betona

Gore okoli Bohinjskega jezera so tamkajšnji prebivalci pred desetletji poimenovali Bohinjski trikotnik. Domačini so bili namreč prepričani, da ljudje tam ne izginjajo po naključju, temveč da naključne mimoidoče - po vzoru območja med Bermudskimi otoki, Fort Lauderdalom na Floridi in Portorikom - v jedro zemlje vlečejo nadnaravne sile. Prav v gorah nad Bohinjem naj bi moč nadnaravnega občutil par, ki se je med pohodom le za trenutek ločil. Po lokalni mitologiji naj bi žena skalo, na katero je par naletel na poti, obhodila po levi strani, mož pa po desni. Stran skale naj bi se za planinca izkazala kot napačna izbira, saj ga niso nikoli več videli. Niti živega niti mrtvega.

Janez Rozman, predsednik bohinjskih gorskih reševalcev, se s škrati in smrtonosnimi magnetnimi polji ni srečal, sodeloval pa je pri izjemno obširni, a neuspešni iskalni akciji angleškega duhovnika, ki je pred leti poniknil na Bohinjskem. "Spominjam se tudi dveh primerov, ko so pogrešana našli povsem po naključju. Pri obeh primerih je vse kazalo na to, da sta se izgubila in zatavala v zelo neprehoden svet, kjer ne hodi praktično nihče, razen občasno kak gozdar ali lovec," se spominja Rozman. Truplo enega izmed njiju so več let po izginotju po naključju našli v strugi hudournika. Hudourniki, gozdovi, plazovi in predvsem osameli deli gora, kamor redko stopi človeška noga, so po njegovem mnenju še najbolj verjetna razlaga izginotij nad Bohinjem.

Da je narava že sama po sebi dovolj neusmiljena in zato ne potrebuje pomoči zlih sil, se strinja tudi Franc Miš, predsednik kamniških gorskih reševalcev. Če se kdo izgubi na povsem neobljudenem terenu in niti ne pokliče oziroma ne more poklicati na pomoč, je iskanje težko. Sledi se v gozdu hitro zabrišejo. Od pogrešanega kmalu ostanejo le še kosi oblačil in kosti, ki pa jih živali, najpogosteje lisice, raznesejo po gozdu. Za nameček lahko ostanke trupla dodatno skrijejo še podori skalovja in zemlje ter listje. "Pred približno štirimi leti smo iskali pogrešanca, Bolgara. Javili so nam, da naj bi šlo za nesrečo pri sestopu. Izvedli smo tri obširne iskalne akcije, vendar smo našli le njegovo kolo. Kasneje se je izkazalo, da je imel Bolgar tudi policijsko kartoteko, zato je obstajala tudi verjetnost, da je kolo namerno pustil v gorah in pobegnil. Nekateri se zavedajo, da se v gozdu sledi hitro izgubijo, in lahko to tudi izkoristijo," o zlorabi mističnosti gora pripoveduje Miš.

Če narava ne potrebuje pomoči človeške roke, da pogoltne življenja, sta mestni asfalt in beton brez človeške pomoči bolj nemočna. Pomočnik direktorja kriminalistične policije z dolgoletnimi izkušnjami z raziskovanjem krvnih deliktov Marjan Fank razlaga, da več žrtev izgine v urbanih središčih kot na podeželju. V okolici Maribora so policisti nekega možakarja iskali vrsto let, izkazalo pa se je, da je bil umorjen in zakopan na lastni domačiji. Njegovo izginotje je bilo sprva sila skrivnostno. Štajerec se je tako kot vsak dan odpravil z avtobusom v službo in med potjo na lepem izginil. Svojci so policistom povedali, da je v preteklosti omenjal možnost, da si najde službo v tujini, vendar so policisti leta tavali v temi. Nazadnje so ga našli na domačiji. Nekdanja partnerka in njen sorodnik sta truplo nesrečnega možakarja zabetonirala v domačem svinjaku.

Namerno kaznovanje svojcev

Če se osredotočimo le na tiste izginule, ki so pogrešani že več let, in torej izločimo mladostnike, ki si brez vednosti staršev privoščijo vikend na morju, ter starostnike, ki se izgubijo med nabiranjem borovnic, jih lahko razdelimo na tri skupine. V prvi skupini so samomorilci. Ljudje, ki odidejo od doma, da si vzamejo življenje, včasih ne želijo biti nikoli najdeni. Tudi zato, da še dodatno kaznujejo svojce z obsojanjem okolice, jim onemogočijo dedovanje v krajšem časovnem obdobju ali pa jim celo ne privoščijo pogrebne ceremonije. "Ti ljudje imajo običajno zelo bogato domišljijo, ko izbirajo mesto, kjer si vzamejo življenje. Zatečejo se v podzemne jame ali na težko dostopna območja. Če si izberejo kraj, kjer se v preteklosti niso pogosto zadrževali, je policistom težko opredeliti ožje iskalno področje. Tudi vode vsega ne naplavijo in so zato nekakšno črno polje, kjer lahko človek izgine za dalj časa ali celo za vedno," pripoveduje Fank. Pri drugi skupini gre za izginule, ki so tako ali drugače povezani s kriminalom. Bodisi kot nedolžne žrtve, kot aktivni člani podzemlja in nečednih poslov ali pa kot žrtve neurejenih in nasilnih razmer doma. "Tretja skupina so nepojasnjena izginotja, pri katerih ni povezave niti s samomorom niti s kaznivimi dejanji, tako da razlog izginotja ostane nepojasnjen. V tovrstnih primerih pogosto ni znan niti kraj izginotja," Fank pojasnjuje značilnosti primerov, pri katerih policisti naletijo na zid neodgovorjenih vprašanj. Lahko si sicer pomagajo s tem, da poskusijo smisel izginotja pojasniti z gibanjem izginulega, preden je poniknil, vendar imajo v primerih, ko sum kaznivega dejanja ne obstaja, kup težav. Pri preiskovalnem sodniku namreč težko pridobijo odredbo za dostop do izpisa telefonskih klicev, plačevanja z bančnimi karticami ter druge ukrepe.

Beg od realnosti

Policija se je dolžna na prijavo pogrešane osebe odzvati tudi takrat, ko izginuli svojo pot od doma napove. Zato morajo policisti poizvedovati tudi za posamezniki, ki se v svojem vsakdanjiku počutijo tako utesnjene, da se odločijo za beg od realnosti in si zaželijo novega začetka v oddaljeni državi, kjer nameravajo najti "svoj pravi jaz". Tudi če za seboj pustijo poslovilno pismo in svojcem povedo, da jih zapuščajo, so ob takšnih prijavah pogrešanja policisti dolžni narediti vse, da izginule očete, matere, brate in partnerje najdejo, hkrati pa morajo upoštevati tudi želje "družinskih beguncev", koliko informacij o njihovem novem življenju lahko izdajo svojcem. Policija se mora ob tem seveda prepričati, da ne gre za lažno prijavo pogrešanja, za katero bi se lahko skrivalo kaznivo dejanje. "Če polnoletni izginuli ne želi drugače, svojcem javimo le, da smo ga našli in da je z njim vse v redu. Ne izdajamo pa naslova niti države, kjer se njihov sorodnik nahaja," razlaga Fank.

Država lahko pogrešanega, za katerim so se izgubile vse sledi, po določenem pretečenem roku v upravnem postopku uradno razglasi za mrtvega, tako da lahko svojci po njem dedujejo in urejajo druge formalnosti. Njegov dosje pri policiji pa ostaja odprt. Fank sicer priznava, da se z leti aktivnosti policistov zmanjšujejo, predvsem takrat, ko so izčrpali že vse morebitne scenarije, vendar kljub temu preverijo vse nove znane okoliščine. Svojci izginulih se zato po pomoč obračajo tudi k zasebnim detektivom. A kot pripoveduje ljubljanski detektiv Janko Trifunović, se nanje ne obrnejo šele v trenutku, ko se zdi, da so policisti že obupali, temveč praviloma že kmalu po izginotju. Zasebni detektivi imajo določene prednosti, saj se lahko posvetijo izključno enemu primeru (seveda proti primernemu plačilu), hkrati pa so svojcem praktično dosegljivi na klic in jih sproti obveščajo o vseh izsledkih.

Detektivi imajo še eno nezanemarljivo prednost. Svojci pogrešanih jim lažje zamolčijo podrobnosti, za katere ne želijo, da bi jih kdorkoli izvedel. Trifunović se tako spominja primera, ko je za zaskrbljeno mater raziskoval, kje se zadržuje njena šestnajstletna hči. Dekle je našel in ugotovil, da se je zaljubila v odraslega moškega ter da noči preživlja pri njem, izvedel pa je tudi, da je dekle staro šele štirinajst in ne šestnajst let. O svojih ugotovitvah je zato obvestil policiste in sledila je ovadba zoper moškega. Na koncu se je izkazalo, da je dekličina mama o starosti lagala predvsem iz sramu, zaradi istega razloga pa s prikrojevanjem okoliščin tudi ni želela vpletati policistov. Že sama je sumila ali celo vedela, da si je dekle poiskalo starejšega partnerja ter da mu čustev ne izkazuje le z držanjem za roko, vendar tega ni bila pripravljena priznati niti sebi, kaj šele drugim.