Tokratno poletje je drugačno. Nekako se zdi, da je prišlo do totalne zgostitve. Vsega je preveč. Težko je premleti vse odstope, neumne izjave in presenetljive nakupe parcel. Dogodki prehitevajo drug drugega kljub parlamentarnim skupinskim odpustom. Ko smo že mislili, da si bomo oddahnili od političnih fac, jih fašemo v še večjih porcijah. Parafrizirano rečeno, ni počitka, ko traja obnova. Saj veste, takrat, ko se sprostimo in postanemo nepozorni, se zgodijo največje stvari. Tudi v seksu. Za ene spodrsljaj z glavobolom, za druge največja družinska sreča.

In v tem tednu nas je Aleš Primc spet spomnil, kje živimo. V deželi, kjer se lepo število posameznikov našemi v rumene majice in kapice z napisom "hvaležen za mamo in očeta". Potem paradirajo pred kamerami, postavljajo stojnice in se zbirajo pred parlamentom. Za turiste zagotovo lep motiv na fotkah, ki jih potem kažejo v svojih domovinah s pripombami: poglejte tele hvaležne Slovence, ki brez sramu izkazujejo svojo ljubezen do staršev na tako iskren način. A ni to fajn, če lahko ves čas kot oglasni pano demonstriraš to zveličavno ljubezen in zahvalo. V tem je bistvo stvari, ki jih kritiki Primčevih zavzetih nastopov ne razumejo: on se bori za ljubezen in hvaležnost. Da pri tem komu to ljubezen odreka, pa ni nič posebnega. Saj ne moremo biti vsi enaki. Eni si ljubezen zaslužijo, drugi pač ne.

Ponavadi si največ ljubezni zaslužijo tisti, ki prihajajo, in tisti, ki so na žalost že odšli. Nenadna smrt Andreja Bajuka je bila novica dneva na vseh ekranih. No, skoraj na vseh. Na Popu v 24 urah sta prvo mesto zasedala italijanska mladeniča, ki sta ponesrečeno ropala na Primorskem. Filmska akcija za natanko pet sekund. Nič za pokazati, še manj za povedati. Le dejstvo, da je bilo napeto. Je pa, paradoksalno, prav za komercialko gospod Bajuk dal zadnjo teve izjavo. Prav na Brezjih, tam, kjer se je manifestirala hvaležnost za mamo in očeta, je izjavil, da ga ne bo več aktivno v politiki. So pa zato aktivni politiki vseh barv v svojih spominih pred kamerami lepo govorili o bivšem predsedniku vlade, finančnem ministru in predsedniku politične stranke. V nekem smislu je šlo za hvaležnost. Tisto iskreno, ki je povezana z žalostjo.

Je pa Edi Pucer prebral eno najbolj posrečenih in duhovitih napovedi, ki gre približno takole: "Do konca leta bo na svetu sedem milijard ljudi. Svoje pa sta k tej številki prispevala tudi zakonca Janša, ki sta povila sina Črtomira." Dobro, če pustimo ob strani pripombo, da ta napoved meri na tiste stare vice, kako nas je skupaj z Rusi več kot dvesto milijonov, in ugibanja, zakaj je sinu ime prav Črtomir s poudarkom na drugem delu imena, torej na miru, je rojstvo dogodek. Pri tako izpostavljenih javnih facah še posebej. Skratka, čestitke Janezu in Urški. Po tistih bukoličnih fotkah na socialnem omrežju in še bolj veličastnem intervjuju noseče Urške v enem od tednikov, je rojstvo 52 cm dolgega Črtomira novica. Logično, saj gre za najbolj medijsko izpostavljen par v novejši slovenski zgodovini. Od že kar mitičnega srečanja v gorah preko natur poroke v dolini do rojstva v mestu. In potem spet preselitev družinice nazaj na deželo.

Janez Janša je sodoben mit. Legendaren ne samo zaradi svoje politične poti, ampak predvsem vseh posledic, ki jih sproža pri medijih. V prvi vrsti pri televiziji. Začelo se je že na Roški pred več kot 23 leti. Tam, kjer se je za mnoge začela slovenska pomlad. Tam, kjer sta medijsko kraljevala Radio Študent in Mladina, se je sramežljivo muzala tudi nacionalna televizija. Bolj muzala, saj so vsi, nekateri žal že pokojni poročevalci jamrali, kako jim ne pustijo objavljati prispevkov. Kako morajo snemati tako, da bo zgledalo, kot da protestira nekaj mandeljcev, ki poleti nimajo kaj drugega početi. Začelo se je torej z zanikanjem. In, ko se je Janez Janša po obsodbi in zaporu vrnil skoraj na čelo slovenske politike, so bile njegove prve besede namenjene nacionalni TV. Da bo za mnoge novinarje na njej to labodji spev. Logično nadaljevanje tistega roškega zanikanja je bila grožnja. Tej grožnji se je čez leta pridružila še zgodba z dragim Tonetom in dragim Borutom, s katero je Janez pokazal, kako stare sile še vedno rovarijo po nacionalnem teve telesu in mu ne dajo dihati. Ko je to v njegovem mandatu tudi zadihalo z izjemno vodstveno ekipo in še boljšim programom posebnih misij, se je zgodilo leto 2011. Leto, ko Janez ugotovi, da vsi mediji v bistvu lažejo. V primeru, da bi govorili resnico, bi takoj propadli. Tako kot propada Evropa, ki nima idej. Še Merklova in Sarkozy le kopirata ideje iz programa njegove stranke. Chuck Norris pa molči...