Srhljive zgodbe o nečloveškem trpljenju somalskih mater se namreč te dni odvijajo skoraj sočasno s tistimi, v katerih so se ameriški vladarji pregovarjali o večini ljudi nepredstavljivi, skoraj imaginarni vsoti štirinajst tisoč milijard dolarjev, ko je zadolžena država Portugalska prejela enajst milijard evrov vredni drugi obrok posojila za reševanje svoje gospodarske krize in je digitalna zverina Google nekega dne pogoltnila Motorolo s prevzemom, vrednim dvanajst in pol milijard dolarjev.

Pravzaprav je naravnost grozljivo, kako nam v večernih poročilih le minuto ali dve za temi milijardnimi novicami s tisto neznosno lahkostjo posredovanja servirajo informacijo, da bi večino življenj v somalijski puščavi lahko rešila že "pičlih" nekaj sto milijonov dolarjev vredna pošiljka hrane, vode, zdravil ter vojaške in medicinske opreme, ki bi povečala obstoječa begunska taborišča ter ljudi na poti do njih oskrbela z nujnimi življenjskimi potrebščinami, še bolj pa, ko nam v isti sapi, z nasmeškom na napudranem obrazu, po oglasnem bloku obljubijo še več informacij o tem, kako je angleški nogometni klub Manchester City plačal "astronomskih" štiriinštirideset milijonov evrov za argentinskega nogometaša Sergia "Kuna" Agüera, in nas dokončno prikujejo pred ekrane z vprašanjem, kdo je lastnik ogromne zasebne jahte, ki je pravkar pristala v Zadru.

Če bi dandanes res živeli v globalnem svetu, bi se ob tem preprosto morali počutiti osramočeno in ponižujoče. Morali bi se počutiti krive, ker živimo v svetu, katerega pohlep ne pozna meja, a se na teh istih mejah poln izgovorov ustavlja, kadar gre za življenja lačnih afriških otrok, svetu, ki za potrebe širjenja mitskega globalnega trga ruši tudi najbolj nepremostljive zidove, a za njimi istočasno brezskrbno pušča bolne in sestradane begunce.

Če bi živeli v resnično globalnem svetu, bi namreč ob tem, da smo že pred desetletji ustanovili vojaško zvezo, ki se lahko z vsemi razpoložljivimi sredstvi bori za globalni mir v Libiji, Afganistanu in drugod po "kriznih žariščih", bili zmožni in voljni ustvariti tudi enako močno oziroma še močnejšo mednarodno zvezo, ki bi se z vojaško zavzetostjo in odločnostjo borila tudi proti posledicam suš, poplav, potresov in drugih globalnih naravnih katastrof, od Japonske do Somalije, od Mehike do Šrilanke.

A mi pač niti približno ne živimo v globalnem svetu, marveč v svetu, v katerem lahko Natova letala vsakodnevno odvržejo za sto in več milijonov evrov bomb na libijsko puščavo, da bi tamkajšnje ljudi zaščitila pred Gadafijevimi naboji, medtem ko letala Združenih narodov v somalijsko puščavo ne morejo, ne smejo ali preprosto nočejo odvreči nekaj evrov vrednega paketa vode in hrane, ki bi lahko desetim somalskim otrokom pomagala preživeti pogubno pot do begunskega taborišča.

Naše pobožno človeštvo, kot vse kaže, v svetost človeškega življenja veruje le takrat, ko ga lahko rešuje z več let trajajočimi vojaškimi akcijami, oziroma kvečjemu takrat, ko lahko iz reševanja nedolžnih naredi dobro zgodbo, ki se prodaja nezainteresiranim množicam. Tako kot se je, denimo, prodajala in se še prodaja zgodba o reševanju pod zemljo ujetih čilskih rudarjev ali tako kot se je prodajala in se še prodaja zgodba o iskanju izginule britanske deklice Madeleine McCann. Podobno temu smo seveda tudi pri nas spektakularno in pred očmi vseh naših medijev reševali v gori ujetega nesrečnega Tomaža Humarja, na Hrvaškem pa so pred kratkim celotno državo, še najbolj pa seveda medije, vpletli v iskanje uboge Antonije Bilić.

To je le nekaj odmevnejših primerov, ko so nas poskušali oziroma smo se sami hoteli prepričati, da smo del sveta, ki mu ni vseeno, sveta, na katerem predsedniki sivijo od skrbi za svoje Zemljane in se papeži, patriarhi, imami in drugi verski voditelji prepoteni zbujajo iz nočnih mor zaradi žalostnih človeških usod in kjer se vsi mi, vsak po svojih močeh borimo, da bi v teh težkih časih rešili čim več človeških življenj.

A po koncu poročil smo spet le devetmilijardna množica brezčutnih ignorantov, ki ni sposobna zbrati nekaj sto milijonov evrov, da bi somalski materi prihranili nečloveško izkušnjo izbire med tem, kateri njen otrok bo preživel in kateri bo v ta plemeniti namen žrtvovan.

Po koncu poročil smo vsi mi, vse do zadnjega, le še vase zagledani odtujeni človečnjaki, ki se trudimo, da nam podobe umirajočih afriških bitjec ne bi prišle preveč do živega in nam pokvarile naših načrtov za prijeten večer, ki nam ga obvezno zaželijo ob koncu poročil.