Do sredine tedna je tako izgledala tudi Katarina Kresal. Bolj ko je padalo po njej, bolj je bila mirna in neprebojna. Napadanje vsega, česar se je vsaj na daleč lepilo na Katarino, je bil priljubljen nacionalni šport. Jasno, ko je zmanjkalo lepila okoli nje, so na vrsto prišli intimni prijatelj, malo manj intimni prijatelji in znanci. In eden takšnih znancev ji je zabil žebelj v krsto. Ponavadi si znancev ne izbiramo, ker smo v tem malem slovenskem kurniku skoraj vsi že malo znanci. Si pa izbiramo, kaj bomo z njimi počeli. Oziroma bolj, česa z njimi ne bi počeli. Hodili na poroke na primer. Sam sem v nekem smislu tudi znanec na primer Janeza Janše, pa ne bi šel nikoli na njegovo poroko. Okej, saj tudi ne bi bil povabljen. Bi pa z veseljem z njim odigral partijo golfa in opazoval, koliko je Urška vplivala na mirnost njegovih udarcev. In ga z veseljem pohvalil, če bi mu ratal kakšen dober udarec. To je čar tistega golfa, ki ga nihče ne gleda. Da znamo pohvaliti nasprotnika.

V politiki in na televizijskih zaslonih pohval ne boste slišali. Ravno nasprotno. Za nami je teden, ko se je tekmovalo, kdo bo bolj posral in zasral bivšo notranjo ministrico. Bili so Odmevi, Dnevniki, Svetovi in 24 ur kot poligoni za stresanje domislic komentatorjev. Bila je užaljena princesa, sneguljčica, klientelistka in še kaj. Zdaj, ko je odšla, bo nastopil vakuum. Prazen prostor, kjer ne bo več žrtev, ki bi jih metali v areno med lačne televizijske leve. Dobro, ostal je še predsednik vlade Borut Pahor, ki pa ga tako ali tako nihče več ne jemlje resno. Nastopil bo en velik dolgčas.

Tako kot je bila dolgočasna sredina nogometna tekma med Slovenijo in Belgijo. Tisti mazohisti, ki ste to zijali pred ekrani, ste pač še enkrat videli, da naši igrajo brez repa in glave. Brez strategije, brez kreatorja, brez šefa, ki bi vedel, kaj je koncept igre. Eno samo nabijanje in čakanje na čudež ali srečno naključje. Zelo podobno zgodbi, ki jo spremljamo na ravni vodenja te države že celo leto. In potem se zgodi, da publika tem zvezdnikom začne žvižgati. Jasno, saj so nezadovoljni s tem, kar vidijo in za kar so nenazadnje tudi plačali iz lastnega žepa. Reakcija nogometašev po tekmi je bila več kot tipična: bili so užaljeni in bežali stran od kamer. Tisti nogometni baletniki, ki so brezciljno špancirali po igrišču, so bili zdaj na smrt prizadeti heroji, ki jih publika ne razume. In začeli vsi v en glas razmišljati, kako bi zamenjali publiko. Da bi se spet, recimo, iz Ljubljane preselili v Maribor. Ta recept bi morala pred časom izbrati tudi naša vlada. Na vse kritike bi morali odgovarjati z užaljenostjo in se preseliti iz Ljubljane. Recimo na obalo. Sesti na ladjo in se odpeljati v mednarodne vode.

Tam zagotovo ne bi srečali nobenega novinarja. Vsaj z nacionalne televizije ne. Slavko Bobovnik je v odjavi torkovih Odmevov izrekel misel, kako je največja jahta sodelavcev televizije, ki jo gledate, verjetno manjša, kot je rešilni čoln lastnika Pink TV. Domislica se je nanašala na zaplet okoli zaplenjene jahte gospoda Mitroviča s strani hrvaških carinikov in posledic, ki jih je ta zaplemba prinesla. V bistvu je Slavko namignil, da so vsi, ki delajo na nacionalki, eni reveži. Vse, kar jim ostane, so le lepi spomini. In o njih so v Polnočnem klubu razpredali bivši televizijci. Voditelju Zvezdanu Martiču je spet uspelo narediti pogovor vrhunskega dolgčasa. Če je bilo fino spet videti Janeza Čučka, ki bi politiko na ekranih skrčil na minimum, je bilo prav mučno gledati Stojana Auerja s salvo samohvale.

Stojan je še enkrat podoživel svoje zvezdniške trenutke, med katerimi je vrhunec nočno sankanje s pevcem Justinom Timberlakom na Pohorju. Vse tisto nalaganje, da je on magnet za publiko in z izborom za naj natakarico prekosi vse prireditve v Sloveniji, pa je že mejilo na absurd. Ali pa je vse skupaj le še en odsev stanja, ki ga imamo. Vsak, od zadnjega mini zvezdnika do mega politika, je prepričan, da s svojo pojavnostjo zemeljsko os takoj vrže iz tirov. Brez njega se svet ustavi, televizijski ekrani pa ostajajo prazni. Zato je treba uvodno misel voditelja Martiča vzeti zares: ko si enkrat na televiziji, si kuhan in pečen. Problem je le v tem, da nas je vse manj, ki smo pripravljeni to tudi pojesti...