Revolucija, ki se je pred leti začela v francoskih predmestjih, te dni pa se v brzicah razliva po Veliki Britaniji, bo na porcelanaste krožničke odtisnila svoj emblematičen prizor – najstnike s črnimi kapucami, ki zažigajo avtomobile, razbijajo izložbe trgovin in odnašajo elektronske igračke. Eden od prizorov s televizijskih posnetkov, ki so obkrožili svet, je še posebej zgovoren: nekje v Londonu leži na asfaltu deček z okrvavljeno glavo, k njemu pristopi najprej eden in za njim še nekaj malo starejših fantov, za trenutek se zdi, kot da mu hočejo pomagati, ko se največji med njimi skloni k fantovemu nahrbtniku in začne brskati po njem. V trenutku se je tako okoli žrtve zbralo krdelo hijen v človeški podobi in iz dečkovega nahrbtnika pobralo vse, nato pa ga pustilo odtavati po ulici in za seboj puščati krvavo sled.

Takšnih prizorov je bilo še veliko, morda celo hujših, le da jih nihče ni ujel z mobitelom, da bi pristali na youtubu: na enem od posnetkov tako vidimo fanta, kako se slači pred tolpo s kapucami in na koncu ubogljivo preda še kavbojke. Na drugem vidimo ponižano starejšo žensko sredi ulice brez česarkoli na sebi, ki policistu pojasnjuje, da so jo pravkar dobesedno do golega oskubili.

Moralisti bodo s tem prizorom dokazovali, da je revolucija uradni konec človeške vrste kot etične skupnosti. Ni se jim težko pridružiti v njihovem zgražanju. Silak, ki Zgodovino zlorablja za to, da na ulici do golega sleče starejšo žensko ali fantu z razbito glavo iz nahrbtnika pobere sendvič, denarnico, mobitel, vseeno kaj, je človek le še v strogo biološkem smislu, v tistem torej, ki človeka definira kot najbolj inteligentno žival, plenilca na koncu prehranjevalne verige. Toda ali obstajajo revolucije brez hijen?

Pa zdaj za hip odmislimo, da se zgodovina ne piše na porcelanastih krožnikih in ovitkih bombonier in da še nobena revolucija ni minila brez hijen. V romantičnih, bogato ilustriranih zgodovinskih knjigah, mimogrede, hijen nikoli ne vidimo, ne vidimo otrok, ubitih v francoski revoluciji, niti Rusinj, ki so bile posiljene tistega rdečega oktobra. Tudi Srbija ni hotela videti pouličnih, objestnih mladih roparjev s kapucami, ko je opozicija tistega zgodovinskega oktobra rušila Miloševića in zažigala skupščino: videla jih je šele deset let kasneje, ko so v megli kosovske histerije ropali Nikove trgovine in odnašali superge.

Ni revolucije brez hijen. Še več, brez hijen nobena ne bi uspela. Revolucije navsezadnje vodijo ravno hijene, človeku podobna bitja, oropana vsega človeškega. Če jih ne bi bilo, bi bila revolucija sploh potrebna?

Vprašajte se to, ko se vam malo poleže gnev nad nečloveškostjo kurbinega sina, ki dečka z okrvavljeno glavo ropa izza hrbta. Ujeli bomo ta človeški gnoj in ga ustrelili, vsak bo dobil svojo kroglo, še jaz se vam pridružim, ni problema. Pa smo ga s tem rešili? Ali je krogla v tilnik tisto človeško, kar manjka hijeni?

Ni se težko strinjati, priznam, kako v poniglavem črednem ropanju malih predmestnih trgovin ni nič slavnega in zgodovinskega, kot ne more biti nič človeškega in zgodovinskega v slačenju žensk na ulici. Pravo vprašanje je torej: kam je izginilo to mitsko »človeško«? Kdaj in kako se je zgodilo, da so ti mladi ljudje praznih src in praznih oči ostali brez česarkoli človeškega v sebi? Ali, točneje – kdo jim je to vzel?

Zakaj ste, konce koncev, mislili, da bo naš čas, čas vseh mogočih tehnoloških in medijskih revolucij, minil brez te dobre, stare – ulične revolucije? Revolucionarji z londonskih ulic, ali pa tistih pariških, madridskih in atenskih, so bili podvrženi sistemskemu razčlovečevanju s kratenjem pravice do izobraževanja, pravice do dela in vseh drugih pravic, oropani sleherne možnosti, da bi odrasli v samozavestna človeška, torej etična bitja. V vseh teh tehnoloških revolucijah so jim bili drug za drugim odvzeti vsi atributi človečnosti – identiteta, dostojanstvo, prihodnost, upanje. Zakaj, za božjo voljo, ste mislili, da bodo tako razčlovečeni ljudje pristali na to, za kar so bili načrtovani in za kar smo jih kot takšne potrebovali: da bodo zgolj izpraznjeni, robotizirani potrošniki zabave? Ste res mislili, da jim revolucija ne bo v zabavo?

»Bilo je zelo zabavno in upamo, da bo tako tudi nocoj,« je novinarki BBC reklo dekle, ki je na ulici praznilo steklenico vina iz bližnje oropane trgovine. »Radi bi pokazali policiji in bogatašem, da lahko delamo, kar hočemo.«

Zakaj ste, navsezadnje, mislili, da bodo mladi, ki ste jim na pladnju servirali vso zabavo sveta in jih odtujili vsemu človeškemu, »vse, kar hočejo« še naprej počeli samo na facebooku, playstationu, MTV-jevih resničnostnih šovih, Snoop Doggovih spotih in reklamah za pivo in mobitele?

A oni so šele začetek: tako kot je kratkovidno iz prizorov na londonskih ulicah – v katerih so tako deček z okrvavljeno glavo kot gola ženska in policist, pred katerim joče, svetle, mladeniči pod kapucami pa temne polti – sklepati na rasni spopad, je kratkovidno tudi razbirati to revolucijo zgolj kot upor mlade generacije, ki je bila oropana človečnosti. Oni so namreč samo mladiči hijen, milijonskih krdel iz sivih predmestij, ki jim je korporativna družba izsesala vse človeško, da bi jih priličila svoji etični meri in spremenila v ljudi-kartice, ki bodo plačevale zabavo malih hijen. Ti s svojimi mladimi niso na ulici samo zato, ker je skrb za mladiče še edino človeško, kar jim je preostalo.

Razmislite o tem, ko se boste prihodnjič spet zgražali, ko boste na svojem ipodu, kupljenem na dvanajst obrokov, gledali neposredni prenos revolucije, ki ga bodo prekinjale reklame za antidepresive, udobno zleknjeni v stanovanju, kupljenem na kredit v švicarskih frankih, ki ga odplačujete s celo plačo, v strahu za delo, ker to, kar delate vi, Kitajec naredi za tridesetkrat manj denarja. Razmislite, koliko človeškega je še ostalo v vas. Razmislite, ali niste tudi vi samo še ena udomačena hijena.