A »olajševalne okoliščine«, ki so jih v preteklih dneh izumili naši sodniki, so mi tokrat že pred nedeljskim kosilom spodnesle prav vse moje argumente in s stisnjenimi zobmi sem moral priznati, da ima moja tašča po svoje vendarle prav.
Najprej sem moral njeni teoriji prikimati (v mislih seveda, da ne bo pomote), ko se nam je zgodila sodba vrhovnega sodišča v primeru napada na Caffe Open in Mitja Blažiča. Naše vrhovno sodišče je namreč, če verjamete ali ne, v 14. točki obrazložitve kot »olajševalno okoliščino« za tri obsojene homofobne napadalce sprejelo s strani njihove obrambe ponujeni »argument«, da označba z besedo »peder« v človeku dandanes ne more izzvati pretresa, ker je, pazi zdaj, ta beseda preveč »v obtoku«.
Ne vem, kako je z vami, a sam sem vse do trenutka, ko sem prebral to antologijsko obrazložitev, živel v prepričanju, da si takšnega argumenta ne bi upal navesti niti Denny Crane v televizijski sodni dvorani, saj sem verjel, da v kolikor na sodišču odvetnik izusti kaj tako zelo bedastega, sodniki to upoštevajo kvečjemu kot dokaz njegove neprištevnosti, ga posledično odstranijo iz dvorane ali celo kazensko ovadijo zaradi načrtnega oviranja dela sodišča.
A naše resnične »zvezde na sodišču« so tak »argument« z navdušenjem sprejele in s tem žaljivke, hočeš nočeš, tudi zakonsko opredelile kot besede ali besedne zveze, ki si jih v določenem trenutku nekdo izmisli izključno za potrebe konkretnega žaljenja.
Če bi torej Mitju Blažiču neki jezikovno bolj navdahnjeni fantje namesto »peder« rekli, kaj jaz vem, »cerebralni bankrotiranec« ali kaj podobno izvirnega oziroma posebej zanj skovanega, bi sodišče njegovo pretresenost priznalo, tako pa je lahko le ugotovilo, da je z Mitjem vse v najlepšem redu, saj tiste usodne noči pred Caffe Open ni slišal nobene dotlej nepoznane mu skovanke.
(Sicer lahko po tej logiki zdaj vsakdo mirne duše zapiše, da je takšna obrazložitev retardirana, maloumna, butasta, idiotska, in kar je še takšnih besed, ki so »v obtoku«, brez bojazni, da bi katerega izmed naših vrhovnih sodnikov s tem pretresel, a v kako posebno zadoščenje nam to ravno ne more biti.)
A če sem bil tisti dan še sveto prepričan, da česa tako neverjetnega še dolgo ne bom slišal, je našim vrhovnim sodnikom le dva dni kasneje že osvojeni žlahtni naslov »taščine zvezde tedna« speljal preiskovalni sodnik Zvjezdan Radonjić. Ta je namreč človeku, če mu sploh lahko tako pravimo, ki je ugrabil petnajstmesečnega otročka, ga oblepil s selotejpom, mu zamašil usta in ga odvrgel ob cesti, da so policisti, ki so ga tam našli in mu v zadnjem hipu rešili življenje, kasneje potrebovali celo pomoč psihiatra, odredil le – prosim, če sedete – hišni pripor.
In to z obrazložitvijo oziroma poskusom obrazložitve, da ima ta doslej nekaznovani davkoplačevalec tudi sam doma majhnega otroka, ki ga mora paziti, medtem ko je njegova partnerka v službi.
Zvjezdan Radonjić, ki ga je o njegovi »zmoti« moral prepričevati senat okrožnega sodišča, je torej (spet moram, v pomanjkanju boljših obrazložitev, prikimati svoji tašči, da zaradi očitnega pomanjkanja zdrave kmečke pameti) za hip pozabil, da si prav noben otrok na tem svetu ne zasluži, da bi nanj pazil nekdo, ki je sposoben petnajstmesečno detece oblepiti s selotejpom. Pa naj je ta »nekdo« še stokrat njegov oče.
Ob takšnih »olajševalnih okoliščinah« sem, razumeli boste, preprosto moral priti do šokantnega spoznanja, da lahko tudi slepa tašča zrno najde, od česar si še nisem povsem opomogel in tudi ne vem, ali si sploh kdaj bom. A hkrati sem z njeno pomočjo (za kar sem ji na skrivaj celo hvaležen) končno zapopadel logiko našega sodstva in si s tem naposled le razjasnil vse nejasnosti, povezane z njim.
Tako mi je, denimo, od prejšnjega tedna povsem jasno, zakaj Ivana Zidarja ne moremo obsoditi za korupcijo, Igorja Bavčarja in Boška Šrota pa še za napačno parkiranje ne. Povsem logično se mi zdaj zdi tudi to, da Janeza Janše ne bi mogli v stotih letih povezati z afero Patria, pa četudi bi dal Riedlove in svoje slikice na facebook. In nenadoma ne vidim prav nič nenavadnega v tem, da pri nas nikdar nihče ne bo odgovarjal za povojne poboje. Pa tudi za izbris ne. Vse to in še več tega, zaradi česar sem dolga leta začudeno buljil v tisto veliko belo stavbo na Miklošičevi, mi je zdaj po zaslugi četice vrhovnih in enega preiskovalnega sodnika naposled razumljivo.
Našim zvezdam na sodišču pač, tako moja tašča in jaz, nedvomno manjka le zdrave kmečke pameti (temu se baje strokovno reče, da so malce počasna) in bi bila zaradi te naravno dane pomanjkljivosti na dober dan sposobna olajševalne okoliščine verjetno najti tudi pri Breiviku in bin Ladnu. Kajti ko človeku enkrat odpove zdrava kmečka pamet, se mu lahko prav vse na tem svetu v nekem trenutku zazdi logično in sprejemljivo. Prejšnji teden se je to zelo nazorno pokazalo.
