V Sloveniji je 2977 katoliških cerkva (dodatnih 19 je evangeličanskih, štiri so pravoslavne, dve kalvinistični, imamo pa tudi dve sinagogi). In mimogrede, ker bo ravno Marijin praznik: okoli 450 cerkva je posvečenih Mariji, ki jo pri nas verniki iz različnih razlogov častijo celo bolj vneto kot v sosednjih državah. Recimo: med nekaj manj kot devet tisoč ljudskimi pesmimi, ki jih je zapisal Karel Štrekelj, jih več kot tisoč omenja Marijo.

Problem pri zbiranju podatkov o velikosti cerkva je tudi, da ni dogovora o tem, kateri sakralni objekt šteje za cerkev in kateri za kapelo. Ruska kapelica pod Vršičem, na primer, pri svoji velikosti res ne more biti kapelica. Zanimiv primer imajo tudi v Domanjševcih, kjer je romanska cerkev sv. Martina v registrih zapisana kot kapela, dejansko pa lahko sprejme kar tristo obiskovalcev.

O velikosti naših cerkva smo se pogovarjali s Silvestrom Gabrščkom, velikim poznavalcem sakralnih objektov in etnologom z ministrstva za kulturo, ter Francijem Petričem, urednikom Družine in piscem mnogih knjig o slovenskih cerkvah. Lestvica, ki smo jo pripravili, je plod redkih objavljenih podatkov, izkušenj oziroma znanj obeh sogovornikov.

Katedrala sv. Mohorja in Fortunata, Gornji Grad

Gre za največjo slovensko cerkev, če merimo zgolj prostornino objekta. Cerkev daje impozanten vtis tudi zato, ker v okolici ni večjih stavb. Katedrala je bila nekaj časa tudi sostolnica, okoli leta 1500 so jo namreč ljubljanski škofje začeli uporabljati za svojo poletno rezidenco. Zgodovina cerkve sicer sega v leto 1140, ko je bil na njenem mestu zgrajen benediktinski samostan. Pozneje so jo večkrat prezidali in pozidali, danes pa velja za enega najpomembnejših spomenikov baročne umetnosti pri nas.

Bazilika Žalostne matere božje, Stična

Gre za najdaljšo slovensko cerkev, dolga je 60 metrov. Njena zgodovina sega v leto 1132, ko so začeli v teh krajih na Dolenjskem graditi cistercijanski samostan, leta 1156 pa so prvič posvetili samostansko cerkev. Cerkev in samostan imata burno zgodovino hudih turških napadov, pa tudi več kot stoletne razpustitve samostana, ki se je zgodila 1784. Cerkev se je skozi stoletja večkrat spreminjala in kljub močnemu vplivu baroka še vedno velja za enega temeljnih romanskih spomenikov pri nas. Strokovnjaki ob tem poudarjajo tudi velik vpliv cistercijancev na življenje v tej krajih - kmetijstvo, zeliščarstvo, šolstvo…

Stolnica Marijinega vnebovzetja, Koper

Zgodovinarji niso povsem prepričani o tem, kdaj je nastala koprska škofija, v vsakem primeru pa naj bi se to zgodilo že pred šestim stoletjem, saj v koprski stolnici še lahko vidite nagrobnik sv. Nazarija, mestnega zavetnika in koprskega škofa iz 6. stoletja. Ena največjih cerkva sicer stoji na Titovem trgu v središču Kopra. Od prvotne, še romanske cerkve (iz 12. stoletja), ki je bila v obdobju gotike in renesanse večkrat prenovljena in razširjena, so ohranjeni južna stena, zvonik in pročelje. Ob mnogih je najbolj očitna baročna prenova, ki so jo na cerkvi izvedli v 18. stoletju. Dejstvo pa je, da se nekaterim koprska stolnica zdi ne samo velika, ampak tudi preglasna, zato so poskušali ublažiti njene zvonove, ki donijo v 43 metrov visokem stolpu.

Cerkev sv. Jožefa, Ljubljana

Cerkev na ljubljanskih Poljanah velja za sakralni objekt, ki lahko sprejme največje število obiskovalcev. Na Poljanah pa ne gre zgolj za cerkev, ampak za obsežen jezuitski center, ki ima razmeroma kratko, a zelo burno zgodovino. Jezuiti so se na Poljanah naselili konec 19. stoletja, cerkev pa so začeli graditi leta 1912. Ko se je začela prva svetovna vojna, je cerkev zasedla vojska, po vojni jo je dobila občina in šele leta 1921 so jo vrnili v osnovno uporabo. Leta 1941 so po Plečnikovih načrtih postavili izjemno lep glavni oltar, 1947 pa so jim objekte zaplenili in v njih se je začela odvijati filmska dejavnost, tam je bila porodnišnica, lekarna… Do leta 2002 so jim odvzete zgradbe skoraj v celoti vrnili.

Stolnica sv. Nikolaja, Ljubljana

Na mestu najpomembnejše slovenske cerkve naj bi že v 12. stoletju stala manjša cerkev v romanskem slogu. Postavili so jo ribiči in čolnarji na Ljubljanici, ki so častili sv. Nikolaja. Cerkev je leta 1361 pogorela. Obnovili so jo v gotskem slogu, pa spet niso imeli sreče - leta 1469 je vnovič pogorela, le osem let zatem, ko je postala stolna cerkev takrat nove ljubljanske škofije. V današnji baročni obliki so jo posvetili leta 1707. V cerkvi so pomembna likovna dela, največkrat pa omenjajo Giulia Quaglio in njegove freske, Angela Puttija, ki je izklesal nekaj kipov, Francesca Robbo, ki je ustvaril oltar, Matevža Langusa, ki je poslikal kupolo, Toneta Demšarja, ki je oblikoval glavna vrata, in Mirsada Begiča, ki je ustvaril stranska vrata.

Cerkev sv. Frančiška, Ljubljana

Leta 1906 so začeli v Šiški pripravljati novo, večjo cerkev, ker "stara cerkev" sv. Jerneja iz 11. stoletja zaradi majhnosti (z novimi naselji je Šiška postajala vse večja) ni več ustrezala svojemu namenu. Čeprav so bile želje velike, je šlo delo počasi, zato so leta 1924 projekt zaupali arhitektu Jožetu Plečniku, ki je pripravil povsem nove načrte. Cerkev naj bi sicer stala na vrhu Šišenskega hriba, a ko so frančiškani kupili zemljišče na Verovškovi ulici, se je Plečnik izkazal tudi na ravnini. Cerkev je velika, oblike so klasične, Plečnik je načrtoval tudi večino notranje opreme in bil zelo nezaupljiv do fresk. Leta 1928 je cerkev postala župnijska, leta 1932 pa so zgradili tudi masiven zvonik. Del notranjosti so pozidali šele po drugi vojni.

Bazilika Marijinega vnebovzetja, Nova Gorica

Gre seveda za Sveto goro nad Novo Gorico, ki je uradno romarsko središče koprske škofije. Na Skalnici nad Gorico se je leta 1539 pastirici Urški Ferligojevi iz Grgarja prikazala Marija in ji naročila, da je treba na tem mestu zgraditi novo cerkev. Oblasti dekletu niso zaupale, protestanti so protestirali, Primož Trubar osebno je klical k razumu, a na koncu so postavili svetišče, ga leta 1544 tudi posvetili in hkrati postavili sliko Marije. V naslednjih letih je cerkev čakala burna zgodovina, med prvo svetovno vojno je bila tudi do tal porušena. Pomembno Marijino sliko so v strahu, da bo uničena, večkrat selili, nazadnje so jo restavrirali v Vatikanu in jo vrnili na Skalnico.

Bazilika Lurške matere božje, Brestanica

Velika neoromanska cerkev je bila posvečena leta 1914, 2. julija, na dan, ko se je mimo peljal v Sarajevu ubiti prestolonaslednik Ferdinand. Cerkev imenujejo slovenski Lurd, tudi zato so gradnjo začeli natanko petdeset let po začetku Marijinih prikazovanj v Lurdu. Sicer pa je šlo pri gradnji za izjemno drag projekt, pri katerem so sodelovala podjetja iz vse Evrope. Gradili so Ljubljančani, tesarji so bili iz Zagreba, tlak so polagali mojstri iz Prage; kipe so izdelali v Parizu, okna so prišla iz Innsbrucka, cerkev sta poslikala mojstra iz Gemone in Roža… Največja cerkev v tem delu Slovenije je bila leta 1929 razglašena za baziliko.

Cerkev Marije tolažnice, Log pri Vipavi

Čeprav naj bi po nekaterih podatkih že v četrtem stoletju tu stala manjša kapela, romarsko cerkev pisni viri zanesljivo prvič omenjajo leta 1430. Verjetno je šlo za kapelico, ki je bila kasneje porušena ali zažgana. Okoli leta 1620 naj bi zgradili cerkev z dvema stranskima ladjama in dvema zvonikoma. Pozneje je doživela več predelav, pomemben je klasicističen veliki oltar, ki je beneško delo. V devetnajstem stoletju pa je izjemno pomemben delež duhovnika in pesnika Jurija Grabrijana, ki je cerkev razširil, glavni oltar prenovil s sliko Mihaela Stroja Marija z Jezusom in dal zgraditi kar 60-metrski zvonik, ki očitno zaznamuje Vipavsko dolino.

Cerkev Marijinega vnebovzetja, Cerklje na Gorenjskem

Na mestu današnje zgradbe naj bi v 9. stoletju stala manjša cerkev. Pisni viri omenjajo, da sta ob Marijini cerkvi v začetku 13. stoletja stali še dve manjši cerkvi, in sicer cerkev sv. Tomaža in cerkev sv. Mihaela. Slednja naj bi se porušila ob potresu leta 1511, drugo, Tomaževo kapelo, pa so podrli hkrati s staro Marijino cerkvijo leta 1777. V novi, baročni cerkvi, ki jo je načrtoval Leopold Hofer, so dela Ivana Franketa, Leopolda Layerja, Mihaela Stroja in Jurija Šubica, narteks pa je delo Jožeta Plečnika. Najpomembnejši del cerkve je glavni oltar gre za eno najbogatejših poznobaročnih stvaritev na Gorenjskem, avtor, ki sicer ni znan, se je zgledoval po Francescu Robbi.