To je norišnica! Norišnica!

Vzpon planeta opic (Rise of the Planet of the Apes, 2011, Rupert Wyatt) vsebuje že znane elemente znanstvene fantastike, kot je recimo Willova punca Caroline (Freida Pinto), ki je tu, da bi izgovarjala obvezne stavke kot "poskušaš nadzorovati stvari, ki se jih ne da nadzorovati" ali "nekaterih stvari se ne da spremeniti, s tem se moraš sprijazniti". Tu so znanstveniki, ki se igrajo z naravo in za to plačajo ceno. V filmu so spektakularni prizori, kot je boj med opicami, ki sledijo Cezarju, in policijo na mostu Golden Gate v San Franciscu.

Najbolj zanimiv in očarljiv element filma je sam Cezar, čigar razvoj daje filmu toplino in ganljivost, pa tudi intelektualno izzivalnost. Cezar in film, katerega junak je, sta naslednika ene najbolj profitabilnih in provokativnih filmskih franšiz prejšnjega stoletja. Pred desetimi leti je to franšizo poskušal oživeti Tim Burton s svojim Planetom opic (Planet of the Apes, 2001), a je bil rezultat generičen in drugorazreden. Novi film se dotakne iste tematike človeštva in suženjstva, s katero se je ukvarjala nenavadna serija filmov, posneta v letih od 1968 do 1973.

Zgodba o planetu opic se je pravzaprav začela leta 1963 s satiričnim romanom Pierra Boulleja La Planete des singes, v katerem se astronavt znajde na planetu, na katerem gospodarijo opice, človeška bitja pa so le neme in primitivne živali. Leta 1968 je ameriški režiser Franklin J. Schaffner posnel Planet opic (Planet of the Apes) za studio 20th Century Fox in ustvaril popkulturni fenomen, ki je prinesel štiri nadaljevanja, dve televizijski nanizanki, stripe, igračke, maske, majice, igre in cel niz potrošniških izdelkov.

Planet opic je bil posnet v duhu svojega časa. "To je norišnica! Norišnica!" ("It's a madhouse! A madhouse!") vpije astronavt Taylor (Charlton Heston), ko ga opice zaprtega v kletki polivajo z gumijasto cevjo. Hestonov krik - melodramatičen, skoraj mesijanski, absurden, smešen in popolnoma na mestu - je postal del ameriške folklore. Končni preobrat v filmu pa je povzel občutek zastrašujočega novega sveta poznih šestdesetih let. Taylor, v legendarnem prizoru na kolenih pred ruševino Kipa svobode, spozna ne samo, da je planet opic Zemlja, ampak prav Amerika.

Filmska serija, ki je sledila, je postala ključna alegorija rasnega vprašanja v Ameriki (in morda tudi širše), ki je pod krinko znanstvenofantastične pustolovščine neprijetno odmevala kot slaba vest belega človeka in strah pred kolektivnim maščevanjem zatiranega ljudstva.

Rasni element je bil prisoten že v Schaffnerjevem filmu. Lahko smo opazili, da so med opicami na vrhu tiste z najbolj svetlo kožo, orangutani, in da so tiste najtemnejše, gorile, tudi najbolj primitivne in bojevite. A človeška bitja so vsa bela. Ameriški znanstvenofantastični film pogosto (beli) Ameriki servira situacije, v katerih se nikoli ni znašla, kot je tuja okupacija ali recimo suženjstvo. Ampak tisto, kar se v Schaffnerjevem filmu najbolj vtisne v spomin, je obujanje neposrednega občutka človeka kot plena in ne lovca. Brezglavi beg črede ljudi pred gorilami na konjih skozi koruzno polje obuja davno pozabljene in globoko skrite strahove. Tako kot Kubrickova Odiseja (2001: A Space Odyssey), ki je prišla v kinodvorane istega leta, je film pričaral negotovost človeka v času, preden je postal gospodar narave.

Rasne metafore

Šele v poznejših nadaljevanjih, ki so šla nazaj v času in dramatizirala, kako so opice prišle na oblast, je serija postala vreli kotel ameriških rasnih grehov in strahov. V Osvojitvi planeta opic (Conquest of the Planet of the Apes, 1972, J. Lee Thompson) - film, ki ima največ skupnega z Vzponom - so opice sužnji, brutalno disciplinirani in pokorni, dokler mednje ne pride intelektualno razviti šimpanz Ceaser ali Cezar in organizira revolucijo. To, da so opice žrtve tistega, kar se je črncem zgodilo v Ameriki, in da se, tako kot ameriški črnci, uprejo na ulicah ameriških mest, ob tem da je "opica" tudi žaljiv izraz za črnca, ki se ga še vedno da slišati na ameriški televiziji, dela Osvojitev planeta opic izredno neprijetno rasno alegorijo. Pa tudi brutalno iskreno, vsaj z "belega stališča", in belci so bili glavna publika za te filme.

Končni prizor, v katerem zmagoviti Cezar ukaže pokol poraženih ljudi, je tako prestrašil testno publiko, da je 20th Century Fox prizor na hitro predelal in v kinodvorane poslal film z drugačnim koncem: namesto množične usmrtitve bolj zmerni Cezar predlaga spravo med opicami in ljudmi. Naslednje leto je posnet zadnji film v seriji, v katerem je ta sprava še bolj cementirana.

V svoji prvotni obliki je bila Osvojitev planeta opic izraz občutka krivde bele liberalne Amerike zaradi suženjstva in diskriminacije ter hkrati izraz strahu in gnusa nad črnci. Šlo je za strah pred sovraštvom, ki ga je ustvarilo sovraštvo. Novi konec je izpolnil željo, s katero se Hollywood že dolgo ukvarja: da so nam črnci oprostili in nas bodo naučili, kako postati boljši ljudje. In še to: film daje dobre nasvete za organizacijo revolucije in taktiko ulične vojne. Ta popularen in populističen komercialni film je bil zrcalo kontradiktornega odnosa do temnopoltih, ki je bil in je morda še vedno lasten celo liberalnim belcem.

Vzpon planeta opic prinaša podobno zgodbo kot Osvojitev, zgodbo o uporu, vendar ne vztraja pri rasnih metaforah. Film tudi nima tiste nesubtilne, pogosto surove moči najboljših prizorov iz stare serije. Prizori zatiranja opic v živalskem centru, recimo, nimajo takšne moči, kot bi pričakovali. In čeprav film vsebuje dobre prizore, kot že omenjeni boj na mostu, se tempo filma občasno vleče.

Toda film ima močan adut v liku Cezarja, ki so ga ustvarili mojstri za posebne učinke iz novozelandske firme Weta Digital po postopku motion capture, pri katerem posnamejo živega igralca in njegove gibe uporabijo za osnovo digitalne animacije. Podlaga za Cezarja je bil sijajen Andy Serkis, ki je podobno vlogo odigral tudi v filmih Petra Jacksona King Kong (2005) in kot Golum v trilogiji Gospodar Prstanov (The Lord of the Rings, 2001-2003). Cezarjev obraz odraža dozorevanje ob opazovanju človeške krutosti in mučnega stanja opic v kletkah, sočutje do bolnih, razočaranje nad svojim človeškim varuhom in spoznanje, da sodi k svoji vrsti. Odraža porajanje zavesti, in ta zavest inteligentnega bitja da filmu dušo. "Kaj je Cezar?" vpraša svojega človeškega varuha Willa, ko mu postane jasno, da obstajata dva svetova, svet ljudi in svet živali, in da je čas prišel, da se opredeli.

Če so te filmske opice izgubile neprijetni element rasne metafore, pa so dobile nekaj enako zanimivega: enega bolj prepričljivih portretov radikalizacije nekega živega bitja. In če se bomo v kinodvorane vrnili gledat nadaljevanja, bo to zato, ker nas zanima usoda tega večplastnega lika. Cezar je hkrati nečloveški in človeški. Ta paradoks je vedno bil jedro filmov o planetu opic.