Andrej Klobasa je čistokrvni tovornjakar. Tega ne more niti ne želi skriti. Rodil se je leta 1952 v Mariboru, torej prav takrat, ko so v nemški tovarni sestavljali mercedes 312 L, ki je leta pozneje postal njegov prvi tovornjak. Izučil se je za rezkarja, pri šestnajstih je prvič sedel za volan sosedovega magirusa in se z njim po Pohorju preizkušal v vožnji. Kasneje je sin zidarja in delavke opravil vse potrebno, da je lahko tudi poklicno vozil tovornjak. Njegove prve ture so bile kratke. Za Prehrano Maribor je vozil blago iz skladišč v trgovine. Zamenjal je več delodajalcev, potem pa z ženinim in svojim kreditom v višini pet milijonov dinarjev, ki ga je zamenjal za gotovino, kupil rabljen "kiper" mercedes 312 L, letnik 1952. Za registracijo mu je zmanjkalo denarja, zato na cesto s tovornjakom ni mogel, lahko pa je po gradbišču krajevne skupnosti prevažal tovor iz gramoznice do lokalnih cest. Ko je privarčeval še za registracijo tovornjaka, je začel voziti za različne naročnike. Danes ima v družinskem podjetju deset zaposlenih in pet tovornjakov. Največ posluje s tujimi naročniki, za volan tovornjaka pa še vedno sede.

"Butlji in trotlji"

Leta 2004 je na mestu predsednika sekcije za promet pri OZS nasledil Mirka Gliho in kmalu ugotovil, da mu ljudje na oblasti bolj pozorno prisluhnejo, kadar zagrozi z zaporo prometa. "Izkoristiti zna vsak trenutek. Vsaj dvajsetkrat je že napovedal zaporo cest in praktično nikoli se ni zares zgodila. Pogosto se niti ne ve, kakšno podporo med avtoprevozniki sploh ima in v imenu koga govori. Tudi v primeru cirkusa s karavanškim predorom je iz muhe naredil slona. Za njim je nekaj ljudi, ki so močno orientirani na avstrijski in nemški trg, čeprav mu že štajerski avtoprevozniki redko izkažejo solidarnost, primorski pa sploh ne. S to svojo potezo je vse prevoznike, tudi tiste, ki so proti zapiranju cest, izpostavil srdu javnosti," razmišlja Emil Milan Pintar, nekdanji tajnik Avtoprevozniške zbornice, ki Klobaso ocenjuje kot kolerika in nastopača, ki zelo hitro reagira na posamezne manjše težave avtoprevoznikov, nima pa neke dolgoročne strategije in ni sposoben videti "velike slike".

Robert Sever iz Združenja za promet pri Gospodarski zbornici po drugi strani Klobaso ocenjuje kot zelo brezkompromisnega in neposrednega človeka, ki je pripravljen za stališča, za katera se bori, narediti marsikaj. Hkrati je tudi dovolj prebrisan, da ve, kdaj je pravi čas za grožnje. Ko se je odločil, da doseže dogovor o skrajšanju plačilnih rokov, je zapore napovedal prav pred bližajočim se referendumom o arbitražnem sporazumu s Hrvaško, saj je vedel, da si v tistem času vladajoča politika zapore cest ni mogla privoščiti. Načelni dogovor je takrat dosegel, kasneje pa so se plačilni roki tudi dejansko skrajšali.

Ker nerad odstopa od svojih stališč, so pogajanja s Klobaso bojda dokaj naporna. Kot nam je pojasnil vir blizu pogajanj OZS s prometnim ministrstvom, je treba pri takšnem pogajalcu sogovorniku najprej vliti občutek, da ima glavno besedo ter da se ga posluša, upošteva in jemlje resno: "Z elementom moči pri njem ni mogoče ničesar doseči, saj bo le še bolj napel mišice in skušal na vsak način dokazati 'vi mene že ne boste'. Hkrati je zelo čustven, spretno obrača besede in zna prepletati več različnih tem," pravi vir, ki želi ostati neimenovan. Klobasa se pri pogajanjih bojda rad uveljavlja kot nekakšna nezmotljiva očetovska figura, tako da nepripravljenega zunanjega opazovalca nehote spomni na očeta (in njegovo vodenje "družinskih sestankov") iz Kusturičevega filma Se spominjaš Dolly Bell.

Čeprav ima v rokavu vedno asa v obliki grožnje z zaporo cest, zase pravi, da pokra ne igra. "Vedno vse pošteno vržem na mizo," zagotavlja Klobasa, ki v prostem času rad leti s športnim letalom. Tako v zraku kot na tleh se odloča hitro, saj bi v obeh primerih sicer strmoglavil, dobesedno ali v prenesenem pomenu. V svoji avtoprevozniški karieri je za volanom presedel okoli 4,5 milijona kilometrov, nabral ogromno izkušenj in ohranil stik z realnostjo. Mnogi mu priznavajo, da o transportu veliko ve. Da bi se dodatno formalno izobrazil v logistiki ali pravu, kar bi mu nemara prišlo prav tako pri zasebnih poslih kot pri delu na OZS, pa ni nikoli razmišljal. "Andrej Klobasa je zagotovo naredil tri fakultete, ko smo delali na ruskem trgu. Praksa in kilometrina naredita svoje," o sebi pravi Klobasa, ki za mizo pogosto sedi s precej bolj izobraženimi nasprotniki.

Do njih ni nežen. Tudi visokih državnih predstavnikov mu ni težko nagovoriti v povišanem tonu ali jih poslati nekam. Po nekem za avtoprevoznike neugodnem izidu glasovanja v državnem zboru je iz domače delavnice takoj oddrvel v Ljubljano pred parlament in opozicijo ozmerjal z "butlji in trotlji". "Najbolj sovražim, če ti nekdo v obraz govori, da te podpira, potem pa ti obrne hrbet," politično igračkanje na račun avtoprevoznikov komentira Klobasa.

Vlačič je fejst

Menda mu ni težko dati roke v ogenj za tiste, ki so do njega pošteni in razumevajoči. A takih v političnem prostoru le ni prav veliko. Zelo ceni ministra za promet Patricka Vlačiča, čeprav grožnje z zaporo cest, ki niso manjkale niti v Vlačičevem mandatu, na prvi pogled temu ne pritrjujejo. Vendar Klobasa pravi drugače. "Avtoprevozniki dvajset let nismo imeli pravega zagovornika. Vsi ministri skupaj za avtoprevoznike niso naredili toliko dobrega kot Vlačič, zato tudi nimam srca, da bi ga zdaj zlomil na tej avstrijski trotlariji," nam je sredi tedna, ko še ni bilo povsem jasno, kakšen bo končni dogovor med slovensko in avstrijsko stranjo, pokroviteljsko povedal predsednik sekcije za promet. Manj mu je pri srcu pravosodni minister Aleš Zalar. Razlog: prisilne poravnave, ki jih Klobasa šteje za legalno krajo. "Možnost prisilne poravnave sploh ne bi smela obstajati. Če delam za nekoga in mi je on dolžan, mi ne more vrniti le dela dolga, temveč ves dolgovani denar. To pomeni, da so te barabe najprej živele, potem pa še preživele na moj račun," se jezi predstavnik avtoprevoznikov, ki jih je kriza močno udarila. Pri sekciji za promet na OZS so imeli leta 2008 registriranih 12.600 avtoprevoznikov, danes jih je le še okoli 6800. Klobasa priznava, da so nekateri propadli, ker se niso znali prilagoditi spremembam na trgu, krivi pa tudi požrešne gospodarstvenike. Če beseda nanese na Pavčka, Tovšakovo, Zidarja in podobne, se zdi, da bi jih ljudski Klobasa, ki priznava, da je kot šofer v letih SFRJ včasih iz tujine spotoma "prešvercal" tudi kakšno kavo in pralni prašek, najraje videl pred strelskim vodom. "Ti ljudje so že vnaprej študirali, kako nas bodo pokradli," brez dlake na jeziku pravi funkcionar OZS, ki je do avtoprevoznikov na splošno zelo zaščitniški.

Med tednom je odšel v Grčijo, kjer je reševal težave z dovolilnicami, med zadnjo stavko carinikov, ki so s temeljitimi pregledi upočasnjevali promet na hrvaško-slovenski meji, pa je carinike obtožil šikaniranja, zaradi katerega imajo njegovi kolegi gromozansko izgubo. Nekoliko dvolično za človeka, ki je naklonjen grožnjam z zaporo cest, saj so zapore cest prav tako šikaniranje - šikaniranje šibkejših udeležencev v prometu. A Klobasa to zanika. "Vedno sem pozival le, naj cariniki tovornjake hitreje spustijo čez mejo, nikoli pa nisem rekel, da njihova stavka ni legitimna ali da je ne podpiram," se očitkom izvije Klobasa.