Ampak tudi očetje nismo od muh, zato smo počakali na teden po Vilfanovi košarkaški šoli in po zaključku reprezentančnega kvalifikacijskega košarkaškega turnirja. In dejstvo, da so fantje, tako kot očetje, prijatelji že dolga leta, je bilo seveda odločilno za njihov pristanek. No, resnici na ljubo letošnje jadranje očetov in sinov ni bilo povsem moško, kajti s seboj smo vzeli tudi Borisovo hčerko. Ampak Hana je toliko mlajša in tako polna energije, da naših mladostnikov (še) ne moti.

Odločili smo se, da letos raziščemo Kvarnerske otoke. Kar se je izkazala kot prav posrečena izbira. Priznam, da Kvarnerja ne maram kaj preveč. Všeč so mi posamezni otoki, toda Kvarner kot akvatorij mi je zoprn. V primerjavi s srednjim in južnim Jadranom je vremensko precej nestabilen. Ko prehodne vremenske fronte z zahoda zajamejo Jadran, to običajno pomeni deževje v Istri in Kvarnerju, v srednjem in južnem Jadranu pa še vedno sonce ob srednje močnem jugu. Nakar z Velebita useka močna burja in skozi Senjska vrata počisti celoten Kvarner. Nikogar ni več zunaj. Vsi se skrijejo v varna zavetja. Le dan plovbe od Krka proti jugovzhodu, mimo Oliba in Silbe, zadaj za Istom in Molatom, je morje bolj prijazno in polno jadrnic.

Ampak tokrat se je Kvarner izneveril svoji tradiciji. Vremenska napoved za sedem dni je bila prav kičasta. Le prvi dan je kazalo na malce oblakov in dežja, nato pa večinoma sonce in nekaj umirjenega maestrala. Krenili smo v ponedeljek. Zgodaj zjutraj sem moral v Ljubljani na hitro urediti še dve zadevi, pred enajsto smo že bili na Krku. Najprej smo, jasno, na hitro priklopili hladilnik in naložili vanj pijačo, nato pa pohiteli do mesta, da uredimo spremembo crew liste (popis članov posadke), kajti luška kapetanija ne glede na začetek sezone obratuje le do 12. ure. Sledil je strateški posvet. Vremenska napoved je kazala na precejšnjo verjetnost dežja. Odločimo se, da danes ne rinemo prav daleč in da se prej primerno okrepčamo. V miru pospravimo stvari po kabinah in hrano po predalih, da stvari ne bodo letele naokrog, ko bomo "zaorcali". Pojemo in izplujemo šele po drugi uri.

Nad Golim vzhičeni mladostniki

Zunaj nas pričaka blag jugozahodnik, med 10 in 15 vozlov. Odlično za našo smer proti Baški. Dvignemo jadra in damo krmilo Juretovemu sinu Kaju. Prvič je na jadranju in je malce skeptičen, kako bo prenašal orcanje. Ampak po desetih minutah stabilnega vetra v leve uzde se zaljubi v jadranje. Ne more verjeti, kako je enostavno. Kljub grozotno goli južni obali Krka je v lepem vremenu jadranje mimo nekaj lepih uvalic in plaž stare Baške res čudovito. Nočemo mu pokvariti te slike.

Po slabih treh urah zavijemo med južnim rtom Krka in povsem golim Prvićem proti Baški. Baška je res čudovito mestece v širokem zalivu med dvema gorskima masivoma, ki dajeta občutek varnosti. Lažne varnosti. Kajti ko zapiha burja z Velebita, ti visoki masivi na obeh straneh zaliva ne dajejo prav nobene varnosti in je treba pobegniti. Statistika pa pravi, da v Baški piha burja v povprečju šest mesecev na leto. Tudi v jugu ni prijetno, saj je Baška povsem odprta proti jugovzhodu. Zato ne preseneča, da v Baški ni veliko privezov za goste.

Glede na napovedano poslabšanje vremena iščemo zavetje za velikim in visokim valobranom, ki pa je povsem zaseden z barkami domačinov. Posreči se nam dobiti edini vez čisto na koncu valobrana ob svetilniku. Vržemo sidro in se privežemo s krmo na pomol. Sezona je že v polnem zamahu in ulice so nabito polne turistov. Popolno nasprotje zimskih mesecev. Bistveno raje imam sončna nedeljska jutra v decembru ali februarju, ko razen domačinov ni nikogar in lahko v miru sedeš na kavo in se martinčkaš na toplem soncu.

Ponoči začne pihati. Grem preverit sidro. Dobro drži. Zbudimo se v dežju. Oblečemo anorake in se odpravimo do pekarne. Pod dežniki uživamo v toplem bureku, slanikih in kavi in čakamo, da dež poneha. Ob enajstih se začne počasi jasniti. Dobra plat je, da ni napovedana burja. Odločimo se, da si danes vzamemo čas za ogled Golega otoka. Goli otok in Grgur sta le nekaj milj od Baške, takoj za Prvićem proti Rabu. Oba imata zloglasno preteklost. Do leta 1998 sta bila kaznilnici za politične zapornike. Goli za moške, Grgur za ženske. Odrastel sem ob Torkarjevi knjigi Umiranje na obroke in njegovem popisu dachavskih procesov ter različnih popisih pričevanj zapornikov z Golega otoka.

Oba otoka sta skoraj povsem gola. Goli otok ima le na zahodni in južni obali nekaj dreves, vse so posadili zaporniki po letu 1948. Toda senca in zavetje sta bila namenjena upravi in paznikom, politični kaznjenci so svoje delavnike preživljali na soncu v kamnolomu, razen če so imeli srečo, da so lahko obdelovali kamen v eni izmed številnih velikih tovarniških hal. Statistika pravi, da je med letoma 1948 in 1988 na Golem otoku svojo kazen za namišljen politični zločin preživljalo okrog 16.000 zapornikov. Na otoku jih je bilo tudi po 3500 hkrati.

Pristanemo ob velikem tovornem pristanu v Melni. Od daleč zapuščene tovarniške hale v sivi barvi okoliškega kamenja dajejo vtis opustošenja po nuklearni bombi. Prav nič privlačno ni, ni nikogar, toda dimenzije pristana so prav razkošne. Odpravimo se po otoku. Danes je vse opustošeno, pokradli so tudi vtičnice in električne kable. Naši mladostniki so skorajda vzhičeni nad hrvaškim Alcatrazom, veliko fotografirajo in poskušajo najti pomen vsake izmed stavb. Zaporniško-tovarniški kompleks je ogromen in se razteza čez več kot tretjino otoka. Kjer so tovarniške hale, ni sence. Upravne stavbe so obkrožene z zelenjem in še danes delujejo impresivno.

Danes smo sami na otoku, le nekaj ovac se skriva po opuščenih halah. V Mali Tetini, ki danes služi kot glavni pristan za turistične barke iz Raba in Baške, deluje edini lokal na otoku. Ker ni nikogar, zaposleni kartajo in po desetih minutah, ko končajo igro, se šele zmenijo za nas. Nato spet nadaljujejo s kartanjem.

Zarota s pivom

Goli otok nas je navdušil. Pozno popoldne se odpravimo do pol ure oddaljenega Raba, do za nekatere rajske peščene plaže San Marino. Pričaka nas divjanje vodnih skuterjev, da se nam niti v vodo ne ljubi. Na zahodu se delajo temni oblaki. Sidranje v tej mivki v odprtem zalivu se mi v nevihti ne zdi varno, zato se odpravimo nazaj na Goli otok v varno zavetje. Zakurimo ogenj in pozno v noč modrujemo ob vinu.

Zbudi nas čudovito mirno sončno jutro. Izkoristimo ga za nekaj popravil na barki. Med drugim za tisto bolj neprijetno. Nekaj tednov nazaj mi je v hudi burji čez Kvarner odlomilo windex na vrhu jambora. Boris in Jure me potegneta na jambor, kjer namontiram novega in hkrati popravim še sidrno lučko. Vmes pa preklinjam turiste iz Raba, ki z gliserji pridivjajo v "našo" luko in delajo valove. Tam zgoraj na vrhu to ni prav prijetno.

Ob enih se odpravimo proti jugu. Mimo Raba na levi in Cresa na desni v smeri proti Iloviku. Pred nami je osem ur prijetnega jadranja v maestralu. Mimo Punta Križe na jugu Cresa ter Orude in Orjul. Pravkar berem, da hrvaška vlada otok Orudo prodaja. Hm, težko si predstavljam, kaj bi kdo tukaj počel. Sploh, ker ni dovoljena gradnja. Pred mrakom smo pri Iloviku. Ozek kanal med otočkoma Ilovik in Sv. Petar že stoletja služi kot varno sidrišče. V zadnjem desetletju so pod severno obalo Sv. Petra namestili petdeset boj, zelo na tesno. Ko pridemo malce pred mrakom, so skorajda vse zasedene. Le teden kasneje in do konca avgusta bodo zasedene že ob tretji uri popoldne. Izkoristimo zadnji vez prečno na pomolu, da lahko napolnimo baterije.

Mestece Ilovik me vedno znova impresionira. Majhno in mirno. Predstavljam si, da bi lahko tukaj živel. Konobe so polne Italijanov. Zato me ne preseneča, ko zjutraj na pomolu poslušam domačina, ki se ob skladovnici praznih zabojnikov piva in čakanju na trajekt iz Lošinja strinjata, da komaj čakata oktober.

Dvignemo jadra in odjadramo do dve uri oddaljenega Suska. Na Susak imam lepe spomine. Odkril sem ga pozno v srednji šoli. Nismo imeli veliko denarja, mama je vse svoje prihodke namenila za najino šolanje in gradnjo hiše. Zato o kakšnih družinskih poletnih dopustih na morju ni bilo govora. Ko sem v srednji šoli s počitniškim delom zaslužil dovolj, sem se sam odpravil raziskovat jadranske otoke. In se zaljubil v Susak. V edini peščeni otok na Jadranu, kjer domačini govorijo povsem svoj jezik. Večina jih živi v New Yorku in se vračajo le čez poletje. Preostali na otoku so se desetletja poročali med seboj, zato se kažejo znaki degeneriranosti. No, meni je bilo vedno nekoliko tesno pri srcu, ko sem se na ozki ulici spodnjega mesta srečal s kakšno starejšo ženico s petimi podkrili in nekoliko divjim izrazom v očeh. Kasneje sem bil tukaj le še enkrat. Pred desetletjem z jadrnico. Od takrat so v čudovit peščeni zaliv zahodno od pristanišča namestili boje.

Odločimo se, da bomo tukaj prespali, in dan izkoristimo za kopanje ter raziskovanje otoka. Zvečer pristanemo v eni izmed redkih gostiln. Je v lasti Kosovarjev in ker imajo Kosovarji široko srce za celotno paleto okusov, so v njej združili slaščičarno in picerijo. Ravno prav za nas. Če ne bi prišlo do nerodnega zapleta pri pivu. Vprašamo, katero pivo točijo, in ob izbiri med laškim in unionom seveda ni dileme. Nazdravimo in popijemo nekaj požirkov, nakar se Juretov obraz pomrači. Ko nato še nekaj minut grdo gleda, ga vprašava, če je morda v pivu našel kakšno žabo. Jezno pove, da so mu namesto uniona postregli z laškim. Nerodna reč, če nekdanjemu komercialnemu direktorju Uniona, ki je moral iti zaradi nestrinjanja s politiko laškega lastnika, ponudiš laško pivo.

Jure seveda ne more biti tiho in pokliče lastnika, nakar gredo preverjat sode tja zadaj za gostilno in seveda odkrijejo, da so se zmotili. Najmlajši sin je pač, ko je zmanjkalo uniona, na njegovo pipo priključil sod laškega. Jure še naprej grdo gleda. Ne pomagajo najine razlage, da imajo Kosovarji pač široko srce za vse naše preference in da jim ti nepomembni detajli res ne pomenijo toliko kot njemu. Vseeno se grem pogovorit v gostilno z lastnikom, naj zaplet reši tako, da mu ponudi nevtralno, ožujsko pivo.

Fliper v kanalu

Zjutraj odjadramo do Lošinja, poganja nas čudovit vzhodnik. Čez dan se kopamo in kuhamo (testenine, kajpak) v zalivu Artaturi, pozno popoldne pa se odpravimo do veza v Mali Lošinj, da spet napolnimo baterije in ohladimo pijačo. Z otroki stavimo, komu bo uspelo proti močnemu toku preplavati kanal Prevlaka, ki Mali Lošinj navtično povezuje s Kvarnerjem. Uspe le Kaju. Čista sreča, zlobno trdimo, kajti prav takrat se je za nekaj minut tok skozi kanal povsem ustavil. Na žalost našo zabavo prekine policistka. Ob šestih most zaprejo in kanal odprejo za prehod plovil. Zabavamo se ob manevrih nekaterih plovil. Najbolj ob vozniku italijanske jahte, ki se kot žoga v fliperju zaletava od enega brega v drugega. No, grdo od nas, saj zna biti v močnem nasprotnem toku še posebej za jadrnice ta prehod večji izziv. Sploh pa v burji, ko gre le s polnimi obrati motorja.

Naslednje jutro čakamo pred deveto, da odprejo most in da se lahko odpravimo čez Kvarner proti Rabu. Niti sapice vetra ni. Motoriramo, umiramo od vročine in se občasno za osvežitev po morju vlečemo z vrvmi. Zabavamo se s tem, kdo zdrži večjo hitrost barke, preden mu odplakne kopalke. Tam pri treh vozlih in pol hitrosti postane dilema med držanjem kopalk z eno roko in vrvi z drugo že zelo pereče aktualna.

Po šestih urah smo na Rabu, in da se izognemo gneči, se zasidramo v velikem zalivu Sv. Eufemije, pod mestom Rab. Mesto Rab je čudovito, že Grkom in Rimljanom je služilo kot izvrstna luka. Le v močnem jugu ni prav prijetno tukaj, saj je povsem odprto proti jugu. Stari del mesta je arhitekturno izjemno bogat, od starih palač do čudovitih cerkva še iz osmega stoletja. Meni je na Rabu vseeno najlepša izjemno lepo urejena pot, ki med starimi borovci povezuje rabsko luko z zalivom Sv. Eufemije.

Naslednje jutro se odpravimo nazaj proti Krku in ustavljamo se v številnih lepih zelenih zalivčkih vzdolž jugozahodne rabske obale. Nedeljsko jutro je, zato se vsi zalivčki hitro polnijo s plovili kopalcev iz Raba. Pred nami je le še gola južna obala Krka. Izkoristimo še priložnost za pozno popoldansko kopanje v uvali Pokrive s čudovito majhno plažo.

"Moški" jadralski teden se zaključi s prijetnimi vtisi in kopico fotografij, ki so jih posneli naši mladostniki. Nekako imam občutek, da tudi naslednje leto ne bi smelo biti težav s ponovitvijo. Morda bo le kakšna punca več z nami, kajti fante ob košarki vse bolj zanimajo tudi dekleta.