Tako nekako je bilo pred leti, ko smo prvič obiskali skrivnostno zaklonišče v bližini Podlipoglava. Lokacija je dobro skrita - iz Sostrega smo zapeljali v Podlipoglav, se držali leve smeri in pri "Ipavcu" zavili v prej omenjeno dolino. Na dveh tretjinah poti proti Javorju je obiskovalca zbodla v oči ta umetno posajena smreka, a jo je pred časom nekdo posekal. Od tu smo nadaljevali peš. Preko potočka s pomenljivim imenom Javorska reka nas je gozdna pot vodila proti vrhu javorškega Cirja. Oprema v naših rokah se je pod vplivom adrenalina zdela preskromna, premalo učinkovita, premalo oprijemljiva. Po desetih minutah hoje le prispemo do vhoda v bunker. Dobro skrit in odmaknjen od gozdne vlake vsekakor ne razkriva veličine svoje notranjosti - le nizka temperatura, ki seva na površje, namiguje, da ne gre za običajno gojišče šampinjonov.
Domači primer
Temperatura se takoj, ko vstopite v bunker, približa osmim stopinjam Celzija. Železobetonska konstrukcija je na začetku kombinirana z golo skalo, za prvim ovinkom pa zagledate ovalen hodnik, ki se konča z izhodom na površje. A zaklonišče se začenja na sredini hodnika, locirano pravokotno nanj. Gre za pogosto gradbeno potezo, imenovano "učinek tunela" - udarni val tako ne bremeni zaščitnih vrat, temveč se skozi drugi izhod sprosti na površje. Hodnik do prve večje dvorane je po zelo grobi oceni dolg kakih 60 metrov, širok dva in visok vsaj tri metre, ob njem pa so manjši prostorčki.
Dvorana ima obliko "elipsastega" avtomobilskega predora, dolga je vsaj 20 metrov, v višino pol manj, na enem delu pa ima v golo skalo izdolben vertikalni prezračevalni jašek. Bunker očitno nikoli ni bil dokončan, saj prezračevalne naprave v njem nismo opazili. Jaški vodijo do razpotja - na levi je ogromen bivanjski prostor, na tleh je opaziti celo propadajoči ladijski pod. Desno nas hodnik odpelje v zaporedje še treh dvoran, največja je dolga kakih 40 do 50 metrov, široka nekje 12 korakov, v višino pa meri slabih 10 metrov. Od vhoda v bunker je treba prehoditi vsaj pol kilometra, da se hodnik prevesi v strme stopnice, ki štirikrat pravokotno spremenijo smer in vodijo do drugega zasilnega izhoda.
Kompleks je namenoma odmaknjen od jase, po geološki karti se namreč nahaja že v območju trdnejših apnencev in dolomitov. Železobetonska konstrukcija, kot bi lahko zmotno verjeli, namreč ni temeljni gradnik strateških zaklonišč. V prvi vrsti je treba gradnjo umestiti v ustrezno kamenino. Meter železobetona namreč ne zadrži napetosti slednje - lok lahko zadrži le kamenje, ki bi se zaradi posega občasno krušilo na uporabnike. Ogromne ovalne dvorane, katerih višina stropov dosega tudi do 10 metrov, se tako laiku, saj gre vendarle za "bunker", ne zdijo smotrne.
Dr. Janko Logar, strokovnjak za geotehniko in podzemno gradnjo, nam je pojasnil, da na "predore ne delujejo napetosti le od zgoraj, temveč z vseh strani. Ponekod so bočni pritiski celo večji. Ovalna oblika, ki v tem primeru spominja na jajce, dobro kljubuje takim obremenitvam in se tako kot na stropu pogosto tudi pod tlemi zaključi s talnim obokom. Če želimo zgraditi prostor, ki bo dovolj širok in hkrati dovolj trden, mora biti tudi primerno visok, da enakomerno porazdeli sile."
Navdušeni speleologi so objekt na novo označili s puščicami, zaprli nekatere krožne hodnike, čez odprtine v tleh pa položili lesene deske. V poletnih mesecih je obisk manj primeren, saj se zaradi temperaturne razlike v objektu zadržuje megla. Po neuradnih virih naj bi bilo zaklonišče zgrajeno še pred večjimi objekti v Gotenici in Kočevski reki ter namenjeno za zavarovanje takratne politične in vojaške elite. Sam pa verjamem, da je imel kombinirano vlogo - zaradi številnih stranskih lož in ogromnih nedeljenih prostorov bi lahko šlo tudi za osrednje skladišče z orožjem, strelivom ali eksplozivom. "Mačkove rove", kot jim pravijo domačini, naj bi v strogi tajnosti začeli graditi po letu 1949, pri miniranju brez preciznih časovnih sprožilcev pa naj bi umrlo ducat delavcev in vojakov.
Hladna vojna in postapokaliptični strahovi
Objekt, ki smo ga obiskali, je nastal v času blokovske delitve sveta. Čeprav na obiskovalca naredi močan vtis, so tudi na tleh nekdanje Jugoslavije obstajali neprimerno mogočnejši objekti. Podzemno letališče Željava je bilo sposobno sprejeti tri eskadrilje letal, v menzi je lahko hkrati zajtrkovalo tisoč zaposlenih, preneslo pa naj bi neposredni udar 20-kilotonske jedrske bombe.
A v gradnji postapokaliptičnega podzemnega sveta sta prednjačili predvsem dve državi - ZDA in Sovjetska zveza. Cheyenne Mountain je podzemni kompleks pod istoimensko goro ob Colorado Springsu. Čeprav je bila njegova prvotna vloga zgodnje opozarjanje pred prihajajočimi sovjetskimi bombniki, se je z razvojem medcelinskih balističnih raket in spremljajočih satelitov ta preselila v višje plasti troposfere - to pa je pomenilo tudi posodabljanje računalnikov nadzornega centra. Danes je Cheyenne Mountain dom operativne podpore Severnoameriškega poveljstva obrambe zračnega prostora (NORAD), ki zagotavlja nadzor in obrambo nad zračnim prostorom ZDA in Kanade.
Cheyenne Mountain naj bi bil največji in najbolj varovan podzemni objekt na območju ZDA. Že dejstvo, da je bil predstavljen javnosti, poraja dvome v resničnost te trditve. Kljub temu je njegova zasnova neverjetna. Predor vodi skozi granitno goro in se po dveh kilometrih konča z izhodom na površje. Udarni val se sprosti mimo dvoje 25-tonskih jeklenih vrat, pozicioniranih pravokotno na predor, ki se avtomatizirano zaprejo. Nazadnje se je to zgodilo 11. septembra pred desetimi leti.
Za njimi se začenja 18.000 kvadratnih metrov površin, ki jih ščiti 600-metrski ščit iz idealnega materiala - granita. Votlin zaradi izjemne trdnosti kamenin v večini kompleksa ni bilo treba dodatno ojačevati, vanje so radialno montirana le jeklena sidra in razpete zaščitne mreže. Objekt naj bi prenesel eksplozijo 30-megatonske jedrske bombe, detonirane znotraj polmera ene navtične milje. Kompleks lahko deluje popolnoma avtonomno od zunanjega sveta. Bojnooperacijski center, ki uporablja podobno opremo kot nadzorni center NASA, je načrtovan, da v primeru eksplozije nemoteno nadaljuje s svojimi nalogami.
Avtomatizirane lopute za zrak (vodo, gorivo) predhodno zaznajo tresljaje prihajajočega udarnega vala in v hipu zaprejo prezračevalne jaške. Petnajst blokov, od tega je večina tronadstropnih, leži na kar 1319 vzmeteh, ki dovoljujejo nihanje objekta za 30 centimetrov in s tem preprečujejo resonančne poškodbe. Kompleks ima svoje lastno akumulacijsko jezero z naravnim virom vode, košarkarsko igrišče, dva fitnesa, ambulante z zobozdravstveno oskrbo, frizerski salon, menzo, celo savno.
Nobenega dvoma ni, da ima podobne objekte tudi Rusija. A o njih se ve veliko manj - no, v bistvu skoraj nič. Tudi Rusi imajo svojo goro z nič manj glamuroznim imenom, le da je projekt veliko večji od ameriškega. Gora Jamantau ali Zlobna gora je najvišji vrh južnega Urala, kjer prevladuje mineral uralit. Zopet gre za izjemno trdne magmatske in metamorfne kamenine, ki so predpogoj za gradnjo neuničljivega podzemnega objekta. Pod pobočjem se razprostira gradbišče na površini kar 400 kvadratnih kilometrov, do njega vodita celo avtocesta in železniška povezava.
Ruska zgodba pa ne bi bila dovolj ruska, če ne bi v neposredni bližini stali proizvodnja in ogromna skladišča jedrskega orožja. In zato Američane pošteno skrbi. Na diplomatske note in uradna povpraševanja so od leta 1992 dobili dvanajst različnih razlag, vse od rudniških projektov do skladišč s hrano. Jeza izhaja iz dejstva, da ameriški proračun namenja znatna sredstva za uničenje ruskih jedrskih konic (dogovor START), medtem ko Rusija po najverjetnejši domnevi gradi nadzorni bunker za vojaško in politično elito, eventualno kombiniran s podzemno tovarno jedrskega orožja ter centralnim sistemom za izstrelitve.
Kaj je dejansko pod zemljo, ve izjemno malo ljudi. Celo med Rusi samimi. Po uradnih virih Congressional Record so kongresniki že leta 1997 zahtevali vpogled v ruski projekt, a naleteli na gluha ušesa. Veličine projekta se zaveda le 30.000 delavcev, nastanjenih po bližnjih mestih Beloretsk 15 in 16. Zunanjim pogodbenikom je le redko dovoljen vstop na območje omenjenih mest. Anonimni dobavitelj prezračevalnih sistemov opisuje Beloretsk kot militarizirano cono, ki jo varujejo uniformiranci brez uradnih našitkov, v kateri ni mogoče niti prenočiti.
Med redkimi pričevalci je tudi prebegli uslužbenec KGB, polkovnik Oleg Gordijevski. Gordijevski omenja ločeno tajno organizacijo, imenovano Direktorat 15, zadolženo za gradnjo omrežja elitističnih bunkerjev, med katerimi je največji prav omenjeni. Za projektom naj bi po njegovem stali novi "demokratični voditelji", ki uporabljajo usluge in metode organizacij iz časa hladne vojne. Podobno trdi tudi polkovnik Stanislav Lunev, po činu najvišji vojaški obveščevalec, kar jih je kdaj prebegnilo iz Rusije. Po njegovem vedenju gre za ogromno podzemno mesto, ki bi ga vojaška in politična elita uporabila za preživetje, dokler si planet deloma ne opomore od radiacije.
Toda najbolj strašljivo ostaja vprašanje, s kom bi se Rusija sploh želela spopasti v totalni vojni. Lunev je leta 1999 pred ameriškim kongresom trdil, da hladne vojne še zdaleč ni konec in da sta imeli KGB in GRU prenosno jedrsko orožje v kovčkih, s katerim bi v primeru vojne eliminirali ameriško vodstvo. Obstoj jedrskega orožja te velikosti - W54 lastne izdelave - so potrdili tudi viri v ameriški vojski. Možno je celo, da je orožje že nekaj desetletij zakopano na ameriških tleh.
Praksa sovjetskih tajnih služb je namreč bila, da so po mnogih državah zakopali kontejnerje z "bombaško" opremo ter jih minirali z eksplozivom (sistem molnija). Nazadnje so načrtovano uničenje takšnega zaboja sprožili bombni tehniki v švicarskih gozdovih nedaleč od Berna.
Nevarnost z zemlje ali iz vesolja?
V času, ko prevladuje asimetrična oblika bojevanja (pametna orožja, terorizem), se zdi gradnja takšnih objektov popolnoma nesmiselna. A po poročanju medijske hiše RT (Russia Today) je uradna Moskva ukazala gradnjo kar pet tisoč jedrskih zaklonišč, ki morajo biti dokončana v pičlih dveh letih, torej do leta 2012. Argument, da so zaklonišča v prestolnici zastarela, poleg tega lahko dajo zatočišče le polovici Moskovčanov, se zdi utemeljen, sploh če pomislimo na nevzdrževana zaklonišča po Sloveniji. A gradnja takšnih objektov je izredno draga, pet tisoč je ogromno število, prioriteta v tako kratkem obdobju pa upravičeno sproža pomisleke. Česa se bojijo Rusi, da bodo gospodarsko že tako oslabljeno državo dodatno obremenili z urgentno gradnjo objektov, ki bi preživeli uničenje sveta? In nenazadnje, kdaj je rusko oblast skrbela dobrobit ljudstva, ki vsakodnevno umira od revščine in alkoholizma?
Najbolj verjetna je razlaga, da si želi Rusija zagotoviti strateško prednost pred ZDA in drugimi tekmicami. Po mnenju nekaterih analitikov je Rusija z dogovorom o zmanjševanju strateških jedrskih konic že leta 1988 prelisičila ZDA in si z gradnjo kompleksa zagotovila neopazno nadaljnjo proizvodnjo ter skladiščenje aktivnih bojnih konic. V zadnjem izmed sporazumov, ki sta ga aprila 2010 podpisala ameriški predsednik Barack Obama in njegov ruski kolega Dmitrij Medvedjev, se Združene države in Ruska federacija zavezujejo k zmanjšanju števila aktivnih jedrskih konic na 1550 (leta 2009 so jih imele ZDA 2200, Rusija pa 2787).
Poudarimo, gre za konice, ki so pripravljene za operativno uporabo. Po uradnih podatkih, o katerih lahko seveda dvomimo, ZDA posedujejo skupno 5113 jedrskih konic (leta 1967 jih je bilo dobrih 32 tisoč), Rusija pa kar 12 tisoč. Tudi če gre za točne podatke, se državi razlikujeta še po eni plati. Mehkejši Obama verjame, da je jedrska doba preteklost, medtem ko Rusi v duhu "stare šole" še vedno vlagajo ogromna sredstva v jedrske raziskave. Velesili si namreč oblikujeta predstavo o jedrskem arzenalu "nasprotnice" le na podlagi satelitskih posnetkov in obveščevalnih virov. A Rusi so pred Američani spoznali, da papir prenese vse, in z goro Jamantau začeli novo, izredno fleksibilno igro prijateljstva.
A vendar tudi Američani v tej zgodbi niso nedolžno jagnje. Tisti, ki vendarle vidijo izza ograj idiličnega lokalpatriotizma, opažajo po vsej državi nenavadne gradbene projekte, ki pa potekajo prav - pod zemljo. Delavci, ki gradijo ta nenavadni svet, šepetajo o omrežju, ki naj bi se stekalo pod pomembnimi strateškimi točkami (eno izmed vozlišč naj bi bilo prav denversko letališče) in vodilo do večjih podzemnih oporišč. Vendar so to špekulacije, ki jim celo tamkajšnji mediji - kljub ogromnim kupom peska - niso kos. Razorane površine zato zdrsnejo nekam v polja teorije zarot, ob novi svetovni red in prihod takšnih in drugačnih bibličnih jezdecev.
A jasno je, da se ZDA razlikujejo od evropskih držav z močno socialdemokratsko tradicijo, in prav na ameriških tleh se je v petdesetih letih začela polarizirana gradnja dveh svetov. Sociolog C. Wright Mills vidi ameriško "elito moči" kot preplet korporacijske, vojaške in zvezne oblasti, pri čemer ciljno - v vojaško industrijo usmerjeno - gospodarstvo služi vsem trem segmentom. Elita je tako poenotena, v večji meri osvobojena nadzora javnosti in je v novejši zgodovini sprejela vse pomembne odločitve.
Junija 2011 je za paniko med Američani poskrbel direktor vesoljske agencije NASA Charles F. Bolden. Na spletni strani agencije so objavili videoposnetek, na katerem Bolden svoje zaposlene (ne pa tudi ostale Američane) svari, naj imajo za primer morebitne katastrofe zase in za svoje družine pripravljen načrt (family preparedness plan). Pri tem svojo agencijo naziva z edino vladno agencijo, ki je odgovorna za ljudi "na" Zemlji in "onkraj" našega planeta (people not only here on Earth, but off this planet).
Mnogi se sprašujejo, zakaj se je človek na tako visokem položaju lotil nagovora z izjemno nenavadno frazeologijo. Analiza vsebine, ki jo sicer težko ustrezno prevedemo - "onkraj planeta", "zunanje grožnje" (outside threats), "kontinuiteta vlade" (continuity of government) - ustreza kvečjemu scenariju v primeru jedrske vojne ali morebitnega trčenja asteroida. Zdi se, da z odpovedanimi leti v vesolje NASA prevzema vlogo zloglasne vladne organizacije FEMA, zadolžene za scenarije v primeru katastrofalnih dogodkov. Prav slednja je pet mesecev vnaprej za 9. november napovedala triminutno testno opozorilo, ki ga bodo simultano predvajale vse medijske hiše v ZDA. Nekateri že iščejo povezave s kometom Elenin, ki bo sicer kar nekaj milijonov kilometrov oddaljen od Zemlje, vendar bo nekaj dni pozneje v popolni poravnavi z Zemljo, Merkurjem in Venero.
Kaj pa Slovenija?
Sklepamo lahko, da je NASA predvidela, da bo posnetek nemudoma romal tudi na spletni portal youtube, kjer bo dosegel svoj cilj. Agencija si mora zagotoviti denarna sredstva in se zato usmerja na nova borderline področja. Za ZDA, obsedene s konceptom tveganja, kjer varnostni sektor postaja najhitrejše rastoča industrija, je lansiranje vprašanja "kaj, če" predpogoj za uspeh. To spominja na citat iz filma RoboCop, kjer lahko slišimo izjavo: "Nismo podjetje za varovanje. Mi prodajamo koncept varnosti." V tem kontekstu se zdi, da NASA in druge vladne ustanove s spektakularizacijo tveganja preusmerjajo pozornost od socialne krize, ki so jo same zakuhale. Bunkerji, namenjeni elitam, so po mnenju nekaterih namenjeni nepredvidljivim situacijam v primeru globalnega ekonomskega kolapsa, v katerega tonejo ZDA in posledično ves svet.
Kako torej ovrednotiti gigantske podzemne projekte, ki rastejo na različnih koncih sveta?
Lahko gremo po sledi teorije zarot in trdimo, da si elite gradijo prebivališče za prihajajočo apokalipso. Lahko zavzamemo nasprotno, racionalno stališče, se opremo na skepso strokovnjakov, astronomov, stabilnost vojaških paktov in podobne izume demokratičnega sveta. A v tem primeru je najboljša srednja, zmerno kritična razlaga. Podzemni strateški objekti so potrebni, kakorkoli jih v svoji vrednotni opredeljenosti razumemo. Potrebni za globalno stabilnost, potrebni za koordinacijo naravnih nesreč, potrebni za strateške zaloge.
Švica kot šolski primer je edina država na svetu, ki je sposobna v primeru najhujšega v podzemnih zakloniščih spraviti pod streho prav vse svoje prebivalce. Norvežani so zgradili podzemni objekt z imenom Svalbard Global Seed Vault. Ogromna semenska banka hrani zamrznjena semena večine zemeljskih rastlin, ki jih lahko sicer po posebnem protokolu dobijo tudi raziskovalne institucije. Cheyenne Mountain v mirnem času služi za koordinacijo v primeru naravnih nesreč, saj ponuja integriran pristop k usklajevanju med različnimi službami.
Zglednih primerov je še kar nekaj, vsekakor pa ni med njimi nobenega slovenskega. Miselnost odgovornih, predvsem pa navadnih državljanov ostaja, da je Slovenija izolirana oaza, ki takih neumnosti ne potrebuje. S premišljenimi gradbenimi in tehnološkimi posegi za vzpostavitev sistema strateških objektov - pomislimo na propadajoče objekte v Kočevju in številne rudnike - ne bi potrebovali veliko sredstev. Pri tem nas verjetno ni treba skrbeti, da bo na Slovenijo padel asteroid, a že nepredvidljiva, dolgotrajna sončna nevihta bi lahko državo spravila na kolena. Zamislimo si stanje, ko v globoki ekonomski krizi za nekaj mesecev odpove elektroenergetski sistem. Stanje, ki ga je Thomas Hobbes imenoval "človek človeku volk", bi v tem primeru zaživelo v svoji najbolj slikoviti obliki.
