Sanader trdi, da je nedolžen, a mu to v hrvaškem javnem mnenju ne pomaga kaj prida. Janša trdi, da je vse skupaj mednarodna zarota, in slovensko javno mnenje to razlago, kot kaže, benevolentno sprejema, oziroma je vsaj zelo prizanesljivo do domnevnih kriminalnih dejanj. Razlika ni le v očeh javnosti. Sanaderja so preiskovali neusmiljeno. S hišnimi preiskavami, preiskavami njegovih družinskih članov in sledenjem računom v tujini. Vsega tega v Sloveniji ni bilo. Tožilka, ki se je ukvarjala s primerom, je bila ves čas pod pritiskom. Na koncu je končala tožilsko kariero še pred začetkom procesa, obdolženec pa jo je za nameček še ovadil.
Slovensko javnost ves čas preiskave pritisk na tožilko ni prav nič skrbel. Niti potek preiskave. Vprašanja, ki so govorila o nezadostnem zaletu preiskave, ki je imela očitno veliko težavo v tem, da ne finski ne avstrijski organi pregona slovenskim niso zaupali, niso vznemirjala javnosti. Namesto tega je bila javnost deležna prepričevanja, da je, karkoli je že naredila tožilka, to vsekakor preveč in da bi bilo še najbolje, če primer takoj opusti. Na koncu, ko je odšla med odvetnike, namesto da bi najodmevnejši sodni primer pripeljala do konca, je to postalo samo še en razlog za izpostavljanje njene nekredibilnosti.
Neprijetna prihodnost
Enaki argumenti, ki jih SDS in njeni zavezniki naslavljajo na slovensko javnost, veljajo zdaj tudi za avstrijske preiskovalce. Obramba, ki je kar nekaj let vztrajala pri tem, da gre pri zadevi za velikansko mednarodno zaroto, se je sicer že pred časom začela nekoliko krhati. Tako je najbolj priljubljena slovenska stranka nedavno zapisala, da "niti omenjeni v avstrijski obtožnici niti kdorkoli drug ni bil s strani SDS nikoli pooblaščen za kakršnekoli dogovore v zvezi s Patrio", da pa se je morda kdo ob poslu z oklepniki vseeno "nepooblaščeno skliceval na SDS". A to so samo malenkosti, nekakšni varnostni ventili. SDS še vedno trdno vztraja, da je celotna afera plod mednarodnega zarotništva, in hkrati njeno ostrino krha s trditvami, da so bile podkupljene tudi vse prejšnje slovenske vlade.
Avstrijska obtožnica je kljub temu pomembna novost. Avstrijski pristop k preiskavi, kolikor je doslej znan, vsekakor predstavlja vzor. Avstrijcem je uspelo ugotoviti kar nekaj stvari, ki so v slovenskem delu preiskave manj natančno razdelane. Računi, lokacije, povezave, priče… Zato avstrijska obtožnica že na prvi pogled deluje bolj prepričljivo kot slovenska. Čeprav obe vsebujeta tako rekoč identične obtožbe in so te tudi podobno podkrepljene. Ima pa avstrijska otožnica predvsem eno prednost - je avstrijska. Za SDS to pomeni, da se v prihodnjih mesecih, v sosednji državi, katere učinkovitost na vseh področjih slovenska javnost zelo visoko ceni, začenja proces, ki bo zanjo označil precej neprijetno obdobje.
Kmalu bomo torej lahko spremljali sodna procesa v Sloveniji in Avstriji, pričakujemo pa lahko tudi obtožnico na Finskem, ki najverjetneje ne bo dosti drugačna od doslej znanih. Ali lahko vse to spremeni odnos slovenske javnosti do najpopularnejše politične stranke? Najbolj pomemben bi za to vprašanje kljub vsemu moral biti proces, ki se bo septembra začel v Ljubljani. Čeprav se zaenkrat zdi, da v nobenem primeru ne more radikalno spremeniti slovenskih političnih razmerij. O njih pač ne odločajo samo sodni procesi, ampak tudi okoliščine slovenskega vsakdana. Te praktično ves čas relativizirajo domnevno vpletenost SDS v nezakonita dejanja.
Tudi zato je bila javnost v primeru Patria do SDS praktično ves čas benevolentna. Tožilke, ki je delala na najbolj izpostavljenem primeru v zgodovini slovenske države, nihče ni jemal pretirano resno. Obtožnica, ki ji jo je uspelo sestaviti, kljub vsej resnosti dejstev, ki jih navaja, ni bila predmet analize. Kot da javnost nikakor ne more verjeti, da bi se v zadevi Patria lahko zgodilo kaj resnega. Oziroma, še več, kot da bi si nekako vsi skupaj želeli, da se ne bi nič zgodilo. Kot da bi nas bilo strah, da bi lahko sodišče morda koga celo spoznalo za krivega. Razlogov za to je vsekakor dovolj.
Princip karizmatičnega vodje
Tisti, ki obtožbe proti sebi označujejo za veliko zaroto, razsodbe, ki bi jih razglasila za krive, običajno ne znajo sprejeti mirno. Kar je seveda lahko tudi zelo neprijetno. Posebej, kadar gre za ljudi z velikim vplivom in mnogimi privrženci. Precej manj nevarno od neprijetnih razsodb je sprejeti princip karizmatičnega vodje, ki je sicer lahko tudi neprijeten ali celo kaj več, a je takšna pač njegova narava, brez katere ne bi bil to, kar je. V Sloveniji je včasih videti, kot da se je sistem s tem principom tako rekoč zlil. Kljub občasnim pretresom vodja ostaja trden in neomajen. Ljudje ga legitimirajo s svojo voljo, ki jo sproti beležijo javnomnenjske ankete, v katerih se njega in njegove stranke nič ne more zares prijeti. Dovolj je ostra beseda, mantra o zarotništvu, ciničen odgovor in projekcija odločnosti, ki si jo ljudstvo tako zelo želi. In vsa umazanija odpade.
Ob avstrijski obtožnici, ki je vsekakor spisana zelo prepričljivo, je mogoče upravičeno pričakovati, da bodo v sosednji državi nekateri od vpletenih v afero Patria na koncu obsojeni za podkupovanje. Prav tako kot je mogoče pričakovati, da bodo tisti, ki se jim bo sodilo v Sloveniji, po zelo dolgotrajnem procesu oproščeni. Bi bil to še en dokaz suverenosti slovenske države in njenega ljudstva? Ali morda znak nerazvitosti čuta slovenske družbe za pravo in pravičnost? Morda le pomanjkanje politične zrelosti? Učinek fenomena velikih vodij, ki tudi ponekod drugod v soseščini ni neznan? Ali prava potrditev zrelosti pravosodnega sistema? Zmaga pravice?
Ne glede na to, kakšni so odgovori na ta vprašanja, velja, da je že to, da se jih zastavlja, znamenje slabotnosti zaupanja v pravno državo. V Sloveniji enostavno ni presenetljivo, če si mnogi lahko brez težav predstavljajo, kako bodo na Finskem in v Avstriji vpleteni v afero Patria obsojeni na zaporne kazni, medtem ko bodo v Sloveniji tisti, ki se jim očita sodelovanje v istih dejanjih, izvoljeni na čelo vlade.
