Agrarni ekonomist dr. Emil Erjavec je pred letom dni takole razmišljal o položaju kmetijskega ministra: "Kmetijstvo je resen družbeni sistem, ki se preko hrane in okolja dotika vsakogar, uravnavajo pa ga izraziti interesno-politični pritiski. Za tiste, ki vstopajo na vrh tega sistema, je ta odločitev test inteligence in ambicioznosti. Resnično moraš biti zagnan in moraš tudi naivno verjeti, da si sposoben nekaj narediti, ali pa ti gre zgolj za dokazovanje moči."

Kam bi se uvrstili po Erjavčevi klasifikaciji - med zagnano naivne ali med zelo ambiciozne ljudi?

Za ministra sem šel, ker sem videl, da ima proizvodnja hrane v Sloveniji prihodnost, a je bilo v tistem trenutku veliko nepotrebnega pesimizma. Po Erjavčevi klasifikaciji sem verjetno šel naivno v ta sistem in sem verjel, da je mogoče stvari voditi tako, da se v ta sektor ponovno vrne optimizem, ki je za kakršen koli razvoj potreben. Če živiš v nekem okolju, kjer je edini stavek "nič se ne splača", potem se to okolje ne bo razvijalo.

Med svoje prednostne naloge ste uvrstili varovanje kmetijskih zemljišč. Novela zakona o kmetijskih zemljiščih je začela veljati pred dvema mesecema, a ste na ministrstvu že morali vzpostaviti poseben elektronski naslov, kamor ljudje pošiljajo vprašanja glede plačila spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč. Zakaj revolt na terenu?

Revolt je bil pričakovan, saj zakon o kmetijskih zemljiščih ni zakon, v katerem se pojavijo neke črke na papirju, ki jih v stvarnosti nihče ne opazi. To je zakon, ki vsebinsko poseže v to, da se gradnja usmerja na tista zemljišča, ki za kmetijstvo niso primerna ali so manj primerna. Tisti, ki želijo graditi na kmetijskih zemljiščih in imajo do tega pravico, ker je bila v preteklosti že narejena sprememba namembnosti teh zemljišč, pa morajo plačati denarno nadomestilo. Zbrani denar omogoča, da nekje drugje vzpostavimo kakovostno kmetijsko zemljišče. In ker spreminjamo navade, saj individualne gradnje ponovno silimo v strnjena naselja, so seveda tudi odpori.

"Tretja razvojna os sprla ministra Patricka Vlačiča in Dejana Židana" smo pred dnevi zapisali v Dnevniku. Zakaj nasprotujete izbrani trasi hitre ceste Šentrupert-Velenje?

Naše ministrstvo je moralo dati soglasje k študiji vplivov na okolje za to traso. Opazili smo, da imamo opravka s številkami, ki se ne ujemajo. Po eni strani smo dobivali uradne številke, da bomo s to traso izgubili 20 hektarjev najboljših kmetijskih zemljišč, civilna pobuda iz Braslovč pa je ob podpori stroke opozarjala na bistveno višje številke. Zato smo vztrajali, da želimo pred odločanjem dobiti točne podatke. Posledica tega je bila, da je vlada ustanovila posebno skupino za ovrednotenje postopka umeščanja te trase v prostor.

Končno poročilo je verjetno presenetilo vse vpletene ministre, saj so se pripravljalci vprašali, zakaj država sploh želi imeti avtocesto na območju, kjer mednarodni tranzitni promet zaradi nekaterih mednarodnih konvencij ni mogoč, in zakaj ni prva izbira posodobitev magistralne ceste Velenje-Arja vas. To posodobitev je strokovna skupina tudi predlagala. Ker pa to posega v slovenski avtocestni program, je prav, da se naslednja razprava o tem opravi vsaj na odboru za promet državnega zbora. Ne moremo pa se obnašati tako, da stroko pohvalimo, če nam je njeno mnenje všeč, če je drugačno od naših pričakovanj ali če je v nekaterih drugih državnih načrtih napisano drugače, pa skušamo njenemu mnenju oporekati.

Torej hitre ceste na predlagani trasi ne bo?

Takšno je mnenje stroke.

Toda na istem območju, v občini Braslovče, se dogaja še hujše nasilje nad kmetijskimi zemljišči (občina naj bi v svojem prostorskem načrtu med zazidljiva neupravičeno uvrstila 125 hektarjev zemljišč), pa se je vaše ministrstvo na to odzvalo zelo medlo. Kako to?

Naše ministrstvo se najlažje odzove, če odstopanje ugotovi v šestih mesecih po sprejetju prostorskega načrta. Ta zgodba pa je iz leta 2008.

Ampak takrat je kmetijsko ministrstvo zaspalo.

Ne vem, ali se je že kdaj zgodilo, da bi sprejete občinske načrte ponovno preverili, ali so v skladu s smernicami in navodili tistih, ki dajemo soglasja. Ko sem maja lani postal minister in smo dobili prvo opozorilo krajanov Braslovč, da tam želijo graditi na kmetijskih zemljiščih, za spremembo namembnosti katerih naše ministrstvo ni dalo soglasja, smo na to takoj opozorili ministrstvo za okolje in prostor, ki je nosilec urejanja prostora, organe pregona, upravno enoto Žalec in občino Braslovče. Pozvali smo jih, naj počakajo z izdajo gradbenih dovoljenj, dokler stvari ne bodo razčiščene.

Toda upravna enota Žalec gradbena dovoljenja še vedno izdaja.

Pa jih ne bi smela. Preko vlade smo namreč ustavno sodišče pozvali k presoji ustavnosti in zakonitosti prostorskega reda občine Braslovče in k začasnemu zadržanju njegovega izvajanja, dokler ustavni sodniki ne bodo sprejeli dokončne odločitve.

V občini Braslovče še vedno veselo gradijo na spornih kmetijskih zemljiščih. Torej vaše ministrstvo ni tak varuh kmetijskih zemljišč, kot skušate prikazati?

Kaj pa lahko storimo? Kar počnejo v občini Braslovče, počnejo na črno, zato bo treba zemljišča spraviti v prvotno stanje.

Bodo morali objekte na njih porušiti?

Absolutno. Ta primer je za nas zelo pomemben, saj bo pokazal, ali pravna država na tem področju deluje ali ne. Če ne bo kazni za namerno kršitev mnenj in soglasij pristojnih institucij, jih bodo kršili tudi drugi. Krivca bo treba najti in ga kaznovati. Po mojem mnenju je v tem primeru kriva občina oziroma občinske strukture, ki so zavedle tako upravno enoto kot investitorje.

"Kmetov na vodovarstvenih območjih (VVO) ne bomo pustili na cedilu," ste dejali pred časom, a ko je vlada objavila uredbe o kmetovanju na teh območjih, so kmetje ugotovili prav to - da ste jih pustili na cedilu, ko ste dovolili uporabo fitofarmacevtskih sredstev (FFS), ki lahko ogrozijo pitno vodo.

Ne, ne. Drugače je bilo. Želeli smo slediti evropski doktrini, po kateri naravne vire varujemo z rabo zemljišč. Vode ne moremo varovati tako, da dejavnosti na VVO preprosto prepovemo, ampak tako, da dovolimo takšne dejavnosti, ki ne ogrožajo vodnega vira. Ko gledamo VVO, ne gledamo le območij prvega, ampak tudi drugega in tretjega reda. Treba se je zavedati, da so na VVO prvega reda le štirje odstotki vodonosnikov, zato smo se odločili za celovito varovanje VVO. Vanj smo zajeli več kot 50.000 hektarjev zemljišč, na katerih doslej režima varovanja pitne vode ni bilo. Tam lahko po novem uporabljajo le FFS, ki so dovoljena v integriranem kmetovanju.

Za najožja VVO pa smo rekli, da se na njih lahko uporablja le tisto sredstvo, ki se ne izpira v vodo in ki ga v njej niso še nikoli našli. Na podlagi tega nastaja lista dovoljenih sredstev. Zavzemamo se tudi za vzpostavitev sistema odškodnin in nekateri upravljalci javni vodovodov so jih že izplačali. Pripravljamo tudi uredbo, ki bo temeljila na ugotavljanju gospodarske škode, ki jo imajo kmetje zaradi omejitev na VVO.

Toda vsaj tretjina teh kmetov želi imeti nadomestno zemljišče, da bi lahko nemoteno kmetovali, ne odškodnine. A država zemljišč nima, saj jih je dala v najem velikim kmetijskim gospodarstvom, tudi vašemu bivšemu podjetju Panvita, v imenu katerega ste lobirali za podaljšanje najemnih pogodb za državna zemljišča.

Ne. Ta kmetijska gospodarstva so že v preteklosti dobila zemljišča v zakup, zakupne pogodbe so jim potekle, zato so jim jih podaljšali. Bomo pa poiskali prosta zemljišča tudi za kmete na VVO.

Dr. Martina Bavec z mariborske kmetijske fakultete opozarja: "Problem so rešili tako, da so na najožjih VVO spet dovolili uporabo pesticidov. Ponovili bomo vajo s čebelami."

Ta vaja se ne bi smela ponoviti, saj se na VVO lahko uporabljajo le tista FFS, ki se ne izpirajo v vodo.

Toda v uredbah piše, da če bi strupe vseeno našli v vodi, bi jih znova prepovedali uporabljati.

To je dodaten varovalni mehanizem. Sezname FFS, ki ne ogrožajo vodnih virov, so naredili strokovnjaki. To ni politična odločitev. In če bi katero koli od njih kjer koli našli v vodi, to avtomatsko pomeni izbris z liste.

Ampak takrat bo lahko zdravje ljudi že ogroženo.

Če ima profesorica Bavčeva utemeljena strokovna mnenja, da je sedanji sistem varovanja pitne vode preblag, predlagam, da se s svojim znanjem obrne na nas. Sam pa menim, da kmetijsko ministrstvo tako zeleno, kot deluje zdaj, ni še nikoli delovalo.

Naj bralcem pojasnim, zakaj je dr. Bavčeva dejala, da bomo pri VVO ponovili vajo s čebelami. Leta 2008 je namreč čebele moril strup klotianidin, zato ga je kmetijsko ministrstvo najprej prepovedalo uporabljati, a je nato prepoved preklicalo, isti strup pa je čebele letos znova moril. Kako daleč je preiskava tega primera?

Analitika in strokovna mnenja kažejo, da je treba krivca iskati v skupini neonikotinoidov oziroma v aktivni snovi klotianidin, s katero ni več dovoljeno zaščiti semen koruze in oljne ogrščice. Želimo, da se postopek izdaje ponovnega dovoljenja za uporabo tega sredstva v letu 2009 upravno pregleda, za kar smo zaprosili upravno inšpekcijo.

In kaj pričakujete od nje, saj je vaš predhodnik Milan Pogačnik uporabo pripravka na podlagi klotianidina dovolil na temelju več strokovnih študij?

Najprej je treba ugotoviti, ali je bil upravni postopek izpeljan, kot je treba. Potem je treba preveriti pravilnost strokovnih odločitev.

Kdo lahko to oceni?

Na kmetijskem ministrstvu smo dali to nalogo tistemu organu, ki se leta 2008 ni ukvarjal s pomori čebel, to je direktoratu za varno hrano.

Toda njegov direktor Matjaž Kočar je bil leta 2008 močno vpleten v zgodbo s čebelami in v ponovno izdajo dovoljenja za uporabo pripravka poncho, ki vsebuje klotianidin, saj je bil takrat hkrati še direktor kmetijske inšpekcije. In če nadzira samega sebe, najbrž ne bo ugotovil, da je takrat zagrešil kakšno napako?

Ne verjamem, da je gospod Kočar vodil projekt ponovne odobritve teh sredstev.

Torej krivca iščete med bivšim kmetijskim ministrom Milanom Pogačnikom in podjetjem Bayer, proizvajalcem pripravka, ki je moril čebele?

Direktorat za varno hrano je pripravil poročilo, ki kaže, da strokovne napake na kmetijskem ministrstvu ni bilo. Ker pa je do pomora čebel prišlo tudi letos, ne moremo obstati na tej točki, zato pripravljamo gradivo za morebitno tožbo proti proizvajalcu.

Toda podjetje Bayer si ni samo izdalo dovoljenja za uporabo pripravka za zatiranje koruznega hrošča. Izdala mu ga je vaša fitosanitarna uprava!

Drži, vendar se pojavljajo še nekatera druga vprašanja: ali je proizvajalec dal odločevalcem vse študije, ki so bile takrat na razpolago, in ali je opozoril na vzajemne učinke različnih kemičnih sredstev na čebele. To sta točki, v zvezi s katerima zbiramo materialne dokaze.

Če je kdo kriv za letošnje pomore čebel, je to podjetje Bayer?

Poglejte, saj čebele niso umrle zato, ker so tako želele, ampak, kot je ugotovila stroka, zaradi klotianidina. In če je bilo krivo neko konkretno fitofarmacevtsko sredstvo, si država ne more privoščiti, da bi obstala na pol poti.

Leta 2008 je imela težave s pomori čebel tudi Nemčija, ki je prav tako začasno prepovedala uporabo Bayerjevega pripravka poncho, ki vsebuje aktivno snov klotianidin. Gotovo je imela na voljo iste študije podjetja Bayer kot Slovenija, a poncha ni dovolila ponovno uporabljati. Poleg tega je minister Pogačnik takrat poudarjal, da se bodo glede morebitnega ponovnega dovoljenja za uporabo pripravkov, ki vsebujejo klotianidin, uskladili z Nemčijo, a je šla Slovenija svojo pot. Kdo je torej kriv za letošnje vnovične pomore čebel? Bo to še ena od neraziskanih kmetijskih zgodb, kot sta bili aferi kloramfenikol in bulmastifi?

Ne bi smela biti. Če bo, bo to za marsikoga slab signal.

Poslanec SNS in vaš rojak Miran Györek je predsedniku vlade pred časom predlagal, naj vas razreši, ker da ne delate v interesu slovenskega kmetijstva, temveč v interesu svojega bivšega delodajalca Stanka Polaniča, lastnika Panvite. Zdaj so njegove kritike potihnile. Sta se po moško pogovorila?

Ne, z gospodom poslancem se že kar nekaj časa nisem pogovarjal. V državnem zboru je postal aktiven in tudi pisma je pisal, ko je potekala najbolj burna debata o tem, kakšno mesto imajo obnovljivi viri energije v Sloveniji. Sam sem takoj ob nastopu mandata opozoril, da so kmetijska zemljišča v prvi vrsti namenjena proizvodnji hrane za ljudi, potem za živali in šele nato za vse drugo. Poslanec Györek pa je zastopal neko nasprotno stališče. Ampak v politiki je očitno tako, da lahko marsikaj zastopaš in marsikaj govoriš, če si minister, pa moraš vse to doživeti.

In kako ste sprejeli njegove očitke?

Tako, da sem o njih skušal čim manj razmišljati.

Niste jih pa ovrgli. Molčali ste in molk lahko pomeni tudi priznanje krivde.

Poglejte, kadar koli odpre kmetijsko ministrstvo s katerim koli lobijem kakšno fronto - zaradi kmetijskih zemljišč, pravičnih razmerij v prehranski verigi... -, minister vedno postane tarča. Pa to ne velja le za kmetijskega ministra. Poglejte samo, kaj se dogaja šolskemu ministru Igorju Lukšiču, ki skuša urediti, da bi bili učbeniki bolj prijazni do učencev in staršev, ne le do njihovih avtorjev in izdajateljev. Tudi proti njemu se je odprla fronta in pri meni je enako. Kar koli počnem, mi vedno očitajo, češ, nekoč si delal v gospodarstvu, v neki konkretni firmi. A tega sploh ne vzamem kot očitek, ampak kot pohvalo. Vesel sem namreč, da imam tudi gospodarske izkušnje.

Pritiski bioplinskega lobija so bili zlasti močni v času spreminjanja uredbe o podpori električni energiji iz obnovljivih virov, s katero je vlada najprej odtegnila podporo tistim bioplinarnam, ki za proizvodnjo bioplina uporabljajo več kot 40 odstotkov koruze in drugih žit, nato pa je uredbo znova spremenila. Ta omejitev bo tako začela veljati za tiste bioplinarne, ki se bodo v električno omrežje priključile po 1. juliju 2012.

Ta uredba ni niti moja zmaga niti zmaga kmetijskega resorja, pa tudi popoln poraz ni. Je pa bila ta izkušnja dokaj grenka, saj sem v nekem trenutku, ko sem opredelil državni interes, kar proizvodnja hrane nedvomno je, zelo hitro ugotovil, da sem ostal sam. Vsi, ki imajo drugačne interese, imajo za seboj agencije, odvetniške pisarne..., kot minister pa sem ostal sam. Pri tej uredbi se je država odločila, kakor se je, saj je prevladala ocena, da bodo tisti, ki so že začeli naložbo v bioplinarno ali so pridobili dovoljenja za njeno gradnjo, brez prehodnega obdobja upravičeni do odškodnine, ki bi jo morala izplačati država. Bioplinarji so napovedali celo tožbo proti državi v vrednosti več kot 50 milijonov evrov. Osebno se s tem nisem strinjal. Menim namreč, da kadar država financira ali sofinancira posamezne dejavnosti, ima tudi pravico popravljati za nazaj, če ugotovi, da nekaj ni v interesu vse države.

Pri bioplinu se bije bitka med dvema tekmecema - med Panvito, ki je, ko ste bili njen prvi mož, zgradila dve bioplinarni, in skupino Keter, ki gradi največ teh objektov in katere solastnik je Marjan Kolar. Z njim sta bila nekoč velika prijatelja, danes sta sovražnika. Kolar je prašičerejec, vi ste magistrirali iz prašičereje. Družili so vaju torej prašiči, razdružil pa očitno bioplin.

V starih časih sva se s Kolarjem res poznala. Oba sva vedela, da je treba pri prašičereji stopiti korak naprej, saj je bilo treba to panogo na nekaterih področjih, ki so vezana na tehnologijo, izboljšati. Pri bioplinu pa ne gre za to, ali imam kakšnega prijatelja ali ne, ali obstaja eden, dva ali osem ponudnikov bioplinskih naprav v Sloveniji. Generalno me obnovljivi viri energije ne motijo. Nasprotno, verjamem, da morajo biti, saj so fosilna goriva omejena. Vendar mora zelena energija temeljiti na virih, ki so na voljo. In vedno so na voljo voda, veter in sonce. Na razpolago imamo tudi takšne in drugačne odpadke, tudi v kmetijstvu, ne more pa se zelena energija v Sloveniji usmeriti na polja, ki nam jih primanjkuje za osnovno nalogo - za proizvodnjo hrane.

Ko sem postal kmetijski minister, Slovenija ni imela pogleda kmetijskega prostora na obnovljive vire energije. S kmetijskimi zemljišči je v tem primeru prosto razpolagalo ministrstvo za gospodarstvo, ki o proizvodnji hrane ne ve čisto nič. Tudi zato je prišlo do tako velikih napak. Na kmetijskem ministrstvu smo se odločili to urediti in urejeno bo, ko bo sprejeta strategija uporabe kmetijske in lesne biomase za proizvodnjo bioplina in ko ji bo sledila prilagoditev subvencijskih uredb.

Keter vam očita, da Panviti pomagate graditi monopol nad odkupnimi cenami kmetijskih pridelkov, da sodelujete v njenem borzno-žitnem poslu in da gonjo proti bioplinarnam zganjate iz ekonomskih razlogov.

To je bil eden od očitkov, katerega cilj je bil, da bi spremenil svoje mnenje o bioplinarnah, a ga nisem. Tisti, ki niso zadovoljni z mojim stališčem, radi rečejo "prihajate iz gospodarske družbe". Toda Panvita nima monopola. V Sloveniji je sicer pomembno podjetje, vendar podatki o proizvodnji pšenice in koruze kažejo, da nima monopola nad cenami. Odkupnih mest kmetijskih pridelkov je namreč veliko, kmetje pa poslujejo s tistimi, ki jim ponudijo najboljše pogoje. In tako naj tudi ostane.

Dr. Emil Erjavec ugotavlja, da je brezposelnih v Sloveniji več kot kmetov, vendar jih minister Ivan Svetlik ne vidi, če komu toča pobere pridelek, pa je kmetijski minister naslednji dan že na kraju dogodka. Zaradi kamer in fotoaparatov?

Ne, za kmete se čutim odgovornega. Ko sem postal minister, sem se najprej vprašal, koliko je v Sloveniji sploh kmetov, za katere sem odgovoren. Danes poznam pet številk: subvencije jih prejema okoli 60.000, v registru kmetijskih gospodarstev jih je okoli 74.000, preko članstva v KGZS jih je nekaj več kot 111.000, preko polnih delovnih moči, zaposlenih v kmetijstvu, približno 80.000, preko tega, koliko ljudi je zavarovanih iz kmetijstva, pa pridemo do številke 14.000. Torej, številk je več, na območju, ki ga je nedavno prizadela toča, pa sem se pojavil zato, ker so bile njene posledice izjemno hude.

Toda oškodovanim ne morete ničesar obljubiti, saj je zakonodaja jasna: državne pomoči zaradi škode, ki jo je mogoče zavarovati pri komercialnih zavarovalnicah, ni.

Že, a to ne pomeni, da ne morem ničesar narediti. V primeru Kozjanskega sem apel županov, ki so nujno potrebovali denar za preprečitev nadaljnje škode na infrastrukturi in objektih, ki jih je poškodovala toča, prenesel na vlado in ta je zagotovila interventni denar.

Le 250.000 evrov. Na terenu so se zgražali nad tem drobižem.

Drži, vendar ne župani. Ti so jasno povedali, koliko denarja potrebujejo za zelo nujna dela, in približno toliko so ga tudi dobili. Dogovorili smo se tudi za pospešeno izplačevanje neposrednih plačil na teh območjih, kar seveda ni povračilo škode, je pa namenjeno izboljšanju likvidnostnega položaja tamkajšnjih kmetij. Tako bosta dva milijona evrov v ta prostor prišla nekaj mesecev prej, kot bi sicer. Se pa tako župani kot kmetje zavedajo, da so časi, ko je prišel kmetijski minister in rekel "res imaš veliko škodo, ti bomo dali denar iz proračunske rezerve", mimo.

Zelo malo kmetov svoje pridelke zavaruje pred naravnimi nesrečami, nekatere zavarovalnice jim jih sploh nočejo zavarovati...

Lani je ena zavarovalnica zavarovala, druga se je umaknila, prva pa novih strank ni hotela sprejemati. Država 50-odstotno sofinancira zavarovalno premijo, a smo lani od predvidenih 12 milijonov evrov porabili le okoli šest milijonov. Subvencionirana zavarovalna premija je za kmete v poljedelstvu še kolikor toliko zanimiva, pri trajnih nasadih pa ne. Tam je zavarovanje predrago. Letos smo za subvencioniranje zavarovalnih premij namenili nekaj čez 13 milijonov evrov, a je bilo doslej porabljenih le 2,8 milijona evrov, do konca leta pa jih bo verjetno dobrih pet milijonov.

Lani ste razmišljali o uvedbi obveznega zavarovanja pred naravnimi nesrečami po sistemu avtomobilskega zavarovanja. Kako je s tem?

Prva ideja je bil paket "vzemi ali pusti". Država bi v tem primeru predpisala vse pogoje, a smo kmalu ugotovili, da bo "vse pusti". Vedeli smo tudi, da je zamisel o vzajemni ali specializirani zavarovalnici dobra, vendar ni izvedljiva. To so projekti, ki nastajajo leta, zato smo ostali pri dosedanjem modelu. A se ta zgodba končuje, saj kmetje ne zavarujejo, ker je predrago. Kako naprej? Več idej je. Kmetijsko-gozdarska zbornica namerava organizirati vzajemno zavarovalnico, vendar bo ta projekt nastajal leta in bo deloval le, če bo v zavarovanje vključena večina kmetov. Osebno mi je zelo blizu obvezno zavarovanje, podobno kot pri avtomobilizmu, a je uresničljivo le, če se bo zanj odločila vsa Evropska unija.

Ena od vaših predhodnic, Marija Lukačič, se je skrivala pred novinarji in ministrskimi kolegi iz drugih držav. Vi ste njeno pravo nasprotje; polne so vas televizijske oddaje, časopisne strani tako resnega kot rumenega tiska, občinska glasila... Medijska pozornost vam očitno zelo godi.

Mediji nas in mene iščejo.

Velja tudi obrnjeno...

Medijem vedno sporočamo, kaj počnemo. Včasih se zgodi, da pridejo isti dan po izjavo tudi tri ali štiri televizijske hiše. To je obremenitev zame, zato sem jih že vprašal, zakaj prihajajo tako pogosto. Predstavniki medijev povedo, da zato, ker če vprašajo, dobijo odgovor. Ali je dobro ali ne, da sem toliko v javnosti, pa niti sam ne vem, saj to pomeni tudi večjo izpostavljenost.

Ste eden najbolj priljubljenih Pahorjevih ministrov, Pahor pa je eden najbolj kritiziranih politikov v državi. Kako ga vi doživljate?

Zelo pozitivno. Ima nekaj lastnosti, ki so tudi na človeški ravni cenjene. Moram reči, da imamo zelo poštenega predsednika vlade. To, kar govori, tudi dejansko misli.

To bi nas včasih moralo skrbeti...

Ne vem, ali je dobro ali ne, če človek vselej pove, kar misli, toda predsednik vlade resnično govori to, kar misli. Poleg tega zaupa svojim ministrom in nam omogoča, da delamo tako, kot mislimo, da je prav.

V času, ko so bile zahteve, da mora premier odstopiti, najglasnejše, se je tudi vaše ime pojavljalo med možnimi nasledniki Boruta Pahorja. Ste bili iskreni, ko ste rekli, da vas ta položaj ne zanima, ali se Pahorju preprosto niste hoteli zameriti?

Absolutno ne. To sem razumel, kot da mi skuša nekdo škoditi, kajti jasno je, da ne more biti predsednik vlade nekdo, ki je v politiki tako kratek čas. Da si lahko predsednik vlade, potrebuješ veščine, saj je politika splet veščin.

Vam je pa premier ponujal vodenje ministrstva za gospodarstvo, ko je odstopila Darja Radić. Zakaj ste mu dali košarico?

To drži. Vprašal me je, kaj mislim o tem. Povedal sem mu, da ni praksa v EU, da bi imela katera država združeni ministrstvi za kmetijstvo in za gospodarstvo, saj ima vsako svojo logiko delovanja. Poleg tega strukture ministrstva za gospodarstvo ne poznam dovolj dobro, tudi ljudi ne, ki tam delajo, prav tako ne vseh sfer odločanja. To sem predsedniku vlade povedal in se je strinjal z mano.

Bi mu dali košarico tudi v primeru, če bi vam ob kmetijskem ponudil še vodenje ministrstva za okolje in prostor? Slišati je namreč, da radi vplivate na delo tega ministrstva.

Ja, ampak nič bolj kot obratno. Mislim, da je v tem mandatu okoljsko ministrstvo tako pomembno, da potrebuje svojega ministra. Roko Žarnić, ki je podedoval zelo veliko problemov, te poskuša reševati. Uspehi so marsikje že vidni, dejstvo pa je tudi, da so ponekod v tujini ti ministrstvi združili. Razlog za to je dokaj preprost: pomemben del okolja so tudi gozd in kmetijske površine, zato bi bila lahko kmetijski in okoljski resor tudi pri nas enotna.

Bi torej bili dvojni minister - za kmetijstvo in za okolje?

Ministrstvo za okolje in prostor je trenutno organizirano tako, da potrebuje celovitega ministra in ima Roka Žarnića. Ker pa verjamem, da v Sloveniji mora priti do zmanjšanja vlade, bodo tisti, ki bodo sestavljali novo vlado, verjetno morali razmisliti tudi o tem, ali združiti kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in okolje, vendar brez prostora.

Menite, da bi ta vlada morala končati mandat ali bi bile glede na zaostrene politične razmere nujne predčasne volitve?

Povedal bom svoje osebno mnenje, s katerim se verjetno marsikdo ne bo strinjal. Preden dobimo novo vlado, kakršna koli že bo, bi se morala spremeniti referendumska zakonodaja, kajti nekatere strukturne zakone bo prej ali slej treba sprejeti. Če bo obstajala možnost blokade referenduma prek parlamenta, si ne predstavljam, da bi lahko v Sloveniji sprejeli pokojninsko reformo. Slovenci namreč v osnovi ne glasujemo tako, da bi se kakšni pravici želeli odpovedati, in če pride do tega, da bo treba delati do 65. leta, in če bomo o tem vprašali nekoga, ki lahko gre prej v pokoj, se s tem seveda ne bo strinjal.

Torej, upam, da bo pred novimi volitvami sprejeta referendumska zakonodaja, slabo ne bi bilo niti to, če bi spremenili volilno zakonodajo in fiksirali datum volitev. Dvomim pa, da je v Sloveniji dovolj politične volje za generalno spremembo volilnega sistema, čeprav si po mojem večina državljanov želi poslance izvoliti neposredno.

Kdaj bodo volitve, tega pa ne znam oceniti in tudi nisem tisti, ki odloča o tem. Kako dolgo naj ta vlada še vlada, ocenjujem samo skozi to, kako lahko operativno vodi zadeve.

Na ministrski položaj vas je predlagala stranka SD, čeprav niste bili njen član. Zdaj ste?

Minister sem postal iz kvote SD, vendar nisem član nobene stranke in tudi nimam neke želje, da bi bil član katere koli stranke. Je pa res, da znotraj SD vodim odbor za kmetijstvo.

Kam se uvrščate: na levico ali desnico?

Pogosto sem razmišljal, kakšna je moja politična opredeljenost, in sem se tudi uspel definirati. Veliko mi pomenijo odnos do ljudi, torej sociala, trajnostno upravljanje z naravnimi viri oziroma zelena politika in učinkovitost.

Niste v nobeni stranki zato, da bi si pustili odprta vrata in bi lahko ostali minister tudi v naslednji vladi, če se na oblast vrne desnica?

To je vprašanje, ali želim ostati v politiki. Sklenil sem, da se bom o tem odločil kakšne tri mesece pred volitvami. In če bom ostal v politiki, bom verjetno moral nekje kandidirati.

Tri mesece pred volitvami zato, da se boste lahko prepričali, komu najbolje kaže?

Ne, tri mesece zato, da vidim, ali sploh želim ostati v politiki, saj delo v njej ni enostavno. V politiki se lahko trudiš, a si pogosto tarča, velikokrat tudi neupravičeno. Zavedam se tudi, da je državo treba voditi, zato mora imeti tri predsednike, državni zbor, državni svet... Ta država potrebuje tudi učinkovite politike, saj je od njih odvisna prihodnost vseh državljanov.

Premier Pahor se rad pohvali, da si sam plačuje vse reprezentančne stroške, tudi sadje, ki je na njegovi mizi v vladnem kabinetu. Kaj pa vi?

Sadja nimam na mizi, pijem pa dosti kave, ki mi jo skuhajo v tajništvu. Popijem je res veliko, tudi do 15 skodelic na dan pridem.

Kardiologa kdaj obiščete?

Ne. Kavo sem se naučil piti kot mlad veterinar, in kamor koli pridem, me ljudje že toliko poznajo, da me običajno pričakajo s kavo. Včasih jo skušam zamenjati s čajem, a ne gre. Živim na kavi, tudi zdaj jo imam pred sabo, včasih z njo zaključim tudi večer. Dejansko jo rad pijem.

Podatki za prvo polovico leta kažejo, da ste za reprezentanco porabili dobrih 8000 evrov, na službeni kartici ste do konca junija potrošili 7200 evrov, za službene poti v tujino pa skoraj 26.000 evrov, kar je bistveno več od vaših predhodnikov in precej več od večine drugih ministrov. Ste razsipni?

Ne vem, kaj vse je zajeto v reprezentančne stroške. Gostje, ki pridejo k nam na ministrstvo, dobijo kavo, čaj ali vodo. Menim namreč, da ima minister pravico ponuditi kavo tistemu, ki pride na obisk. Če pride kakšna tuja delegacija, je del protokola seveda tudi kosilo, saj si ne predstavljam, da tujega državnika in njegove delegacije ne bi pogostili s kosilom. Res je, da tudi veliko potujem, a kako bi bilo, če bi v obdobju, ko potekajo pogajanja za 1,5 milijarde evrov kmetijskega denarja, minister sedel v svoji sobani v Ljubljani in sešteval, koliko denarja je privarčeval, ker ni odpotoval v Bruselj. Treba je tudi povedati, da nam kar nekaj stroškov za letalske vozovnice po srečanju kmetijskih ministrov povrnejo v proračun RS.