Imel je srečo: možnosti za preživetje v starih čolnih in ribiških barkačah, v kakršnih plujejo begunci čez Sredozemlje, so namreč srhljivo majhne. Samo v letošnjem letu je število smrti v valovih naraslo že prek dva tisoč, pri čemer so upoštevane le smrti, ki jih je bilo mogoče preveriti. Čolne, ki izginejo v globino, ne da bi to kdo opazil, šteje zgolj zgodovina.

Živi ščit

Pot Afričanov čez morje v Evropo ob letošnjem bliskovitem razvoju dogodkov v severni Afriki velja že skoraj za staro. Prvi večji valovi beguncev v čolnih so začeli prihajati pred več kot desetimi leti, potem ko so se varnostno-politične razmere v deželah na afriškem vzhodu, na tako imenovanem Afriškem rogu, zaostrile do skrajnosti. Lakota, ki je trenutno razglašena v Somaliji in ki v septembru grozi tudi okoliškim pokrajinam, je zgolj posledica večdesetletnega propadanja celotnega območja. V preteklih letih se je zato v Libijo, na poti proti Evropi in boljšemu življenju, zateklo na stotisoče afriških migrantov, ki so v tej državi ostali tudi po nekaj let. Vmes so z libijskih obal redno pluli tihotapski čolni naprej proti Italiji in Malti. Tok je bil nekoliko zajezen po letu 2009, ko je italijanski premier Silvio Berlusconi z libijskim samodržcem Moamerjem Gadafijem sklenil (poslovni) dogovor o "zadrževanju" beguncev, ki je v zameno za "varovanje" evropskih meja obljubljal bančno poslovanje, prodajo orožja in gradbene posle. Zadrževanje je, prevedeno v jezik arabskega rasizma do črncev, pomenilo zapiranje migrantov v zapore, kjer so umirali zaradi bolezni, pretepanja in nehumanega ravnanja. Tovrstnih razmer so se evropski, torej tudi naši politiki, zavedali, a jih to ni oviralo pri raznovrstnem sodelovanju z Gadafijevim režimom.

Vojna v Libiji je letos migrante - v državi jih je živelo več kot milijon - ponovno prisilila v množičen beg. Zapori so se v kaotičnih razmerah odprli, denar, ki ga je Evropa namenjala Gadafiju v zameno za zadrževanje Afričanov, je presahnil. Gadafijeve milice so se začele še bolj odkrito izživljati nad njimi z ropanjem, pretepanjem in posiljevanjem, uporniki pa so se jim v tem početju pridružili tudi zato, ker so se razširile govorice, da Gadafi Afričane najema za boj proti upornikom. Poleg tega se je že pred meseci izkazalo, da poskuša Gadafijev režim migrante uporabiti kot nekakšno perverzno inačico živega ščita. Potem ko je samodržec Evropi maščevalno napovedal, da bo preplavljena z begunci, ki jih bo spustil s svojih obal, je vrsta migrantov, ki so pripluli do Malte ali do italijanskega otoka Lampedusa, pripovedovala o tem, kako so jih Gadafijevi vojaki z orožjem prisilili, da so se vkrcali na čolne, in jih poslali na nevarno pot.

Medtem se je italijanska politika, ob tihem pristanku evropske, povezala z nacionalnim prehodnim svetom v Bengaziju in sklenila nov (finančni) dogovor o zadrževanju migrantov na libijskih obalah. Italijanski notranji minister Roberto Maroni je Natove ladje pred libijsko obalo obenem pozval, naj poskrbijo, da bodo migrante že sredi morja obrnili nazaj proti Libiji. Takšen poziv je bil prejšnji teden ponovljen tudi v italijanskem senatu. Da evropska politika begunce raje pošilja nazaj v vojno, kot da bi jih sprejela, je za naš kontinent nova okoliščina, ki jemlje sapo.

Smrt vsem na očeh

Natove ladje so v preteklih mesecih pri tem odigrale dvomljivo vlogo. Že marca se je v svetovnih medijih razširila vest, da je enega od čolnov, ki je ostal brez goriva, opazila najmanj ena Natova ladja, vendar beguncev ni rešila. Čoln z begunci je brez hrane in vode več dni nosilo po Sredozemlju. Vsako jutro so na krovu odkrivali nove umrle tovariše. Od dvainsedemdesetih potnikov jih je preživelo deset, potem ko jih je morski tok zanesel - nazaj na libijsko obalo. Pričevanja preživelih, ki so med kalvarijo poskušali priklicati na pomoč vojaško ladjo in helikopter, ki sta jim prečkala pot, so v evropskih institucijah, ki se ukvarjajo z zaščito človekovih pravic, sprožila pozive k preiskavi, vendar se Nato do danes ni odzval.

Tudi na naše vprašanje v zvezi s tem, ki smo ga naslovili neposredno na Natovo poveljstvo v Neaplju, odgovora ni bilo. Odziv Natovega oddelka za stike z javnostmi je bil speljan po ovinku in se je nanašal na dva druga primera, ki sta se zgodila prav tako marca. "Prvi incident se je marca zgodil petdeset navtičnih milj severno-severovzhodno od Tripolija, pri čemer je bilo rešenih tristo ljudi. Drugi dogodek, v katerem je bilo udeleženo plovilo z dvesto desetimi osebami na krovu, se je zgodil približno na istem območju. V obeh primerih so bili rešeni s pomočjo italijanskih oblasti prepeljani na Lampeduso," so se odzvali iz pisarne za stike z javnostmi Natove "libijske" operacije Unified Protector iz Neaplja.

Natovo ravnanje resda ni popolnoma brezbrižno, vendar humanitarne organizacije opozarjajo, da je sprenevedanje in prelaganje odgovornosti z enih pleč na druga za migrante v čolnih vse prevečkrat usodno. Tako se je tudi prejšnji teden, v četrtek, ko je morje iz Libije proti Lampedusi zaneslo pokvarjen čoln s kar tristo sedemdesetimi potniki, izkazalo, da medtem, ko se okoliške države in ladje pregovarjajo, kdo bo rešil migrante in katera država jih bo sprejela na obalo, minevajo dnevi, begunci brez hrane in vode pa umirajo vsem na očeh.

Kot je reševalcem povedal eden od preživelih, je njihov čoln iz Libije odrinil teden dni prej. Ko se je čolnu pokvaril motor, je begunce prva opazila posadka ciprskega vlačilca, ki je ravno plul mimo in jim je tudi skušal pomagati. Ko so se približali čolnu, pa se je nekaj beguncev vrglo v vodo in skušalo priplavati do vlačilca. Ker se je ob tem množica obupanih beguncev na čolnu začela nevarno premikati in bi se zaradi prenosa teže na eno stran čoln lahko prevrnil, je ciprska posadka, ki se je zavedala, da s svojim vlačilcem ne morejo rešiti vseh, plavajočim vrgla rešilne jopiče, se oddaljila in obvestila italijanske oblasti. Italija je potem alarmirala eno od Natovih ladij, ki se je nahajala približno 27 milj od čolna, vendar, kot navaja italijanska novičarska agencija Ansa, se Natova ladja "ni pozitivno odzvala". Šele kasneje so potem z Lampeduse, kar sto milj proti severu, odrinili patruljni čolni in helikopter ter rešili migrante. Med reševanjem so Italijani na krovu našli eno truplo, begunci pa so jim povedali, da so v dneh, ki so minevali brez rešitve, nekaj ducatov trupel morali spustiti čez krov v morje.

Na naše vprašanje v zvezi s tem dogodkom smo od Nata v Neaplju prejeli odgovor, da "je bil Nato 4. avgusta preko italijanskih oblasti obveščen o klicu čolna na pomoč". "Kasneje je Nato prejel potrditev, da so se na klic s tremi ladjami in helikopterjem odzvale italijanske oblasti. Podatke o dogajanju še pridobivamo in pri tem tesno sodelujemo z italijanskimi oblastmi, da bi dokončno raziskali primer," so odgovorili iz Neaplja.

V morju med Libijo, Tunizijo, Malto in Italijo je sicer stalno prisotnih sedemnajst Natovih ladij. "Pri tem ne izvajamo blokade, temveč nadzor prometa," so pojasnili v Natovem poveljstvu, ko so poskušali razložiti svoj odnos do čolnov z migranti. Spraševali smo jih, ali - glede na to, da so ladje opremljene z vrhunsko radarsko opremo - opažajo begunce na čolnih in ali preverjajo njihovo sposobnost za plutje. "Katerokoli plovilo lahko v tem območju svobodno pluje, če ustreza določilom mandata Združenih narodov, ki prepoveduje prevoz blaga, ki bi lahko posredno ali neposredno podpiralo napade na civilno prebivalstvo v Libiji," so pojasnili. V skladu s temi navodili, so dejali, "ne beležimo prevoza čolnov z migranti".

Krog zla

Kljub temu, so dodali, pa Nato plovilom vedno ponudi pomoč, če je potrebna, tudi v skladu z mednarodno konvencijo o varnosti človeških življenj na morju (SOLAS). "Kot primer lahko navedemo dogodek 10. julija, ko je Natova ladja posredovala, ko se je približno petinsedemdeset milj pred libijsko obalo plovilo z migranti znašlo v nevarnosti," so navedli v Neaplju. "Migrantom smo ponudili medicinsko pomoč, hrano in popravilo motorja. Ker so se humanitarne razmere na čolnu zelo poslabšale, so bili v skladu s konvencijo SOLAS preseljeni na Natovo ladjo, ki jih je kasneje odpeljala na varno v Tunizijo."

Zveni korektno, dokler niso znane podrobnosti. Julijski primer je namreč zagovornike človekovih pravic močno zaskrbel ravno zato, ker so migranti svojo nesrečno odisejado končali v Tuniziji, četudi je bil njihov namen poiskati zaščito v Evropi. Kot je znano, se je po izbruhu spopadov v Libiji v Tunizijo zateklo že skoraj milijon beguncev, zato so razmere v tamkajšnjih begunskih centrih zastrašujoče. Prav te razmere so po poročilih, objavljenih v svetovnih medijih, nekatere begunce že prisilile, da so se celo vrnili čez mejo v Libijo in se tam vkrcali na čolne, ki so odrinili proti Evropi. S tem je krog zla pod zidovi evropske trdnjave sklenjen.

Vendar se Natove oblasti na to ne ozirajo. Španska fregata Almirante Juan de Borbón, ki jo je kot pozitiven primer navedlo poveljstvo Nata v Neaplju, je v resnici migrante na krovu zadrževala nekaj dni. Medtem so se Italija, Malta, Španija in Natovo poveljstvo prerekali o tem, kdo jih ne bo sprejel. Na koncu so, kot kaže, v sprejem prisilili Tunizijo, ki pa s temi begunci, ki so pripluli iz Libije, v resnici nima prav nikakršne zveze. Še manj - od vseh možnosti je bila izbira nestabilne Tunizije, ki se tudi sama po izgonu diktatorja Ben Alija lovi med brezvladjem in vladavino revščine, najslabša izbira.

Prerekanje o tem, kdo je oziroma kdo ni odgovoren za migrante v čolnih, je v Mediteranu dolgoletna stalnica, ki se lomi na hrbtih beguncev. Tako ima že dolgo brado spor med Italijo in Malto, ki je lani protestno izstopila iz programa evropske agencije Frontex, ki skrbi za nadzor evropskih meja v Mediteranu. Temelj spora se vrti okrog interpretacije pravil za sprejem migrantov: Italija trdi, da jih mora reševalna ekipa, ki jih potegne iz vode, prepeljati v svojo matično luko, Malta pa, da jih je treba prepeljati v najbližjo luko. Italiji ustreza prva različica, saj Malto ne glede na njeno majhnost obkroža ogromen akvatorij, v katerem uradno skrbi za iskanje in reševanje, sega pa vse od sredine Mediterana skoraj do grške Krete oziroma od afriških priobalnih voda na jugu do sicilskih na severu. Tako se velikokrat zgodi, da Maltežani begunce rešujejo na območjih, ki so veliko bliže italijanskim kot malteškim lukam. Malta zato zagovarja rešitev, da bi bil za begunce najbolj varen in najbolj human prevoz v Italijo, hkrati pa opozarja, da bi bilo to za begunce primernejše tudi zaradi velikosti Italije, ki ima veliko centrov za begunce, medtem ko so na Malti ti že vrsto let prenapolnjeni. Italija takšnim idejam nasprotuje, zato se je že dogajalo, da so čolni z begunci nemočno pluli po velikem morju, pobrati pa jih ni hotel nihče. S prisotnostjo Natovega ladjevja pred Libijo so se razmere, kot se je izkazalo v julijskem primeru, zgolj še dodatno zakomplicirale.

Koliko smrti je dovolj?

Ko smo v Sloveniji spraševali odgovorne v vladi in vodilne politike, ali se bo Slovenija, ki je prav tako pomorska in sredozemska država, aktivneje odzvala na katastrofo v Sredozemlju (denimo z vojaško ladjo Triglav ali s katerim drugim ustreznim plovilom), smo naleteli na kolaž protislovnih odgovorov. Po eni strani so se naši sogovorniki strinjali, da se je treba zavedati soodgovornosti za reševanje humanitarne katastrofe, po drugi pa smo naleteli na vrsto razlag, zakaj Slovenija ne bo pristopila h konkretnejši akciji. Z ministrstva za notranje zadeve, ki je pristojno za mednarodno usklajevanje migrantskih politik, smo denimo slišali, da begunski val še ni dovolj velik, da bi bilo treba ukrepati. Enako nam je v pogovoru junija navrgel predsednik vlade Borut Pahor. Koliko migrantov mora umreti, da bo odziv Evrope potreben, nismo izvedeli.

"Preveč jih je že umrlo na morju, ko so poskušali doseči Evropo," se je glasil poziv posebne komisije, ki jo je že maja na italijanski otok Lampedusa napotila parlamentarna skupščina Sveta Evrope (PACE). "Evropa mora najti pot za zaščito prosilcev za azil in beguncev na način, da ne bodo prisiljeni tvegati življenj." PACE je mesec dni kasneje imenovala nizozemsko parlamentarko Tineke Strik, članico Zelene levice, za posebno odposlanko, ki bo pripravila poročilo o letošnjih smrtih migrantov v Sredozemlju. Tineke Strik bo k odgovornosti, ko bo raziskala okoliščine primerov, v katerih so zaradi neodzivnosti ali meddržavnih prerekanj umirali nedolžni, klicala evropske države in Nato obenem.

"V luči koncepta 'Odgovornost zaščititi' (Responsibility to Protect, op.p.), ki je uradni koncept Združenih narodov, sprejet leta 2005 na generalni skupščini, imajo države tudi odgovornost do beguncev, ki bežijo z območja grozodejstev," opozarja dr. Vasilka Sancin, docentka na katedri za mednarodno pravo pravne fakultete v Ljubljani. "V primeru Libije gre za hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva, na kar se sklicuje tudi varnostni svet OZN." Sancinova opozarja, da je Svet Evropske unije že prvega aprila, po sprejetju resolucije varnostnega sveta o Libiji (številka 1973) sprejel sklep o EUFOR Libya. Sklep govori o vključevanju enot EU v reševanje humanitarne krize, če bi jih k temu pozvale agencije OZN. "Ta sklep pa bi se, glede na mandat, lahko hitro aktiviral tudi pri reševanju beguncev iz Libije na morju, če gre za območja na odprtem morju ali pod jurisdikcijo oziroma suverenostjo držav članic EU," pravi Sancinova. "Zato niti ne potrebujejo poziva OZN. Gre torej za že dosežen dogovor o vzpostavitvi misije, treba bi bilo sprejeti samo še sklep o njeni aktivaciji v malo bolj omejenem obsegu."

Nesrečni preplet pravnih okoliščin, morebitnih pravnih praznin in pomanjkanja nadzora nad ravnanjem Natovih ladij ter plovil pod zastavami EU, ki v valovih Mediterana srečujejo razdrte, prenapolnjene begunske čolne, je evropske humanitarne organizacije privedel do točke, ko se čutijo dolžne ukrepati same.

"Ker nas skrbi, da uradne inštitucije v Mediteranu ne ukrepajo v zadostni meri, bomo na morje poslali svoje ladje z opazovalci. Zelo težko je namreč oceniti, kaj se na Mediteranu pravzaprav dogaja," nam je v telefonskem pogovoru povedal Nicanor Haon iz francoske organizacije Migreurop. Gospod Haon je koordinator široke mreže humanitarnih organizacij iz vse Evrope in severne Afrike, poimenovane Sredozemska intervencija (Mediterranean Intervention - Appel Intervention Méditerranée), ki je nastala v letošnjih poletnih mesecih. Njen namen je v morje pred Libijo poslati civilne opazovalce, ki bodo nadzorovali ravnanje vojaških in reševalnih ladij, obveščali reševalce o položaju migrantskih čolnov in - v skrajnih primerih - migrantom tudi priskočili na pomoč. Na ladjah nameravajo gostiti vplivne levičarske politike, umetnike, novinarje, ustvarjalce javnega mnenja, ki bodo evropsko javnost ozaveščali o razsežnostih tragedije na obalah Evrope. "Zahtevamo, da EU zagotovi enoten odziv na tragedijo v Sredozemlju. Vztrajamo pri tem, da migrante in begunce, ki tvegajo življenja pri prehodu čez morje, sprejmemo na evropskih tleh. Ker evropskim ladjam zaradi sistematičnih napak ne uspeva reševanje brodolomcev, ljudje po vsej Evropi in Afriki zahtevamo pravico. Združili smo moči organizacij iz Nemčije, Francije, Belgije, Nizozemske, Maroka, Italije in Tunizije," je povedal Haon.

Haon pravi, da je pasivnost EU in Nata prevelika in da je treba storiti nekaj več. "Prepričani smo, da je treba uvesti mednarodni nadzor civilne družbe in medijev, da bi se prepričali o tem, kaj se resnično dogaja na morju. Potrebujemo nevtralne opazovalce. Zaenkrat zbiramo sodelujoče in sredstva, zaradi varnostnih razlogov pa še ne moremo razkriti podrobnosti." Obstaja denimo nevarnost, da bi Nato spremenil "pravila igre" v Sredozemlju in humanitarno ladijsko floto zaustavil, da ga ne bi mogla nadzorovati. "Lahko pa vam povem, da smo že dosegli, da bodo poleg vplivnih osebnosti in novinarjev v posadke vključeni tudi reševalci, ki so usposobljeni in imajo ustrezno opremo za reševanje iz morja. Poudarjam pa, da ne gre za reševalno operacijo, ampak za prisotnost na morju, s katero želimo doseči večjo učinkovitost tistih, ki bi dejansko morali reševati življenja afriških migrantov in beguncev."

Trenutni dogovori, ki jim je mogoče slediti na internetnem forumu Sredozemske intervencije, kažejo, da bo humanitarna flota v Sredozemlje zaplula oktobra.