Po vojni je postal dogodek, s katerim je tovarišija potrjevala svojo pripadnost vladajoči eliti. Sčasoma se je spremenil v ritual, ki se ga je bilo treba strogo držati. Točno je bilo predpisano, kaj kdo lahko ubije: član sveta federacije to in to, zvezni sekretar malo več, član predsedstva še več. Največ Tito.

Tito je bil strasten lovec in se je rad ponašal s svojimi sposobnostmi. Konec leta 1953, ko je imel hude revmatične bolečine, ko je tržaška kriza dosegla enega od svojih vrhuncev in so Italijani rovarili proti obrambnemu sporazumu med Jugoslavijo, Grčijo in Turčijo, obenem pa se je oglasil še Milovan Đilas s svojimi heretičnimi članki v Borbi, so bile na Brdu Titove misli predvsem pri ogromnem kozorogu s Triglavskega pogorja. Ko je prišla novica, da so ga opazili, je takoj odšel na lov. Eden njegovih spremljevalcev je beležil: "Ves čas svojega prebivanja v Sloveniji je skupaj s snegom čakal na to vest. Že štiri leta si ga je želel ustreliti." Pri koncu življenja je aprila 1975 podrl medveda, katerega kožuh je mednarodna komisija za razstavo sredozemskih držav ocenila kot trofejo, ki se je uvrstila na prvo mesto v tem športu. Bil je presrečen. Ko pa je ob neki drugi priložnosti na lovu v Karpatih romunski diktator Nicolae Ceausescu ustrelil medveda, ki je bil ocenjen z več "točkami" kot njegov, je bil ogorčen, češ, "jaz bi s svojimi gosti kaj takega nikoli ne storil".

Z leti je bilo državnih ali zaplenjenih knežjih ali grofovskih posestev vedno več. Z njih so za Titove sprejeme prihajali izbrani pridelki. Treba pa je tudi reči, da je v zasebnem življenju še najraje jedel preproste kmečke jedi iz zagorske kuhinje in da je razglašal cviček za boljšega od šampanjca. Hrana in pijača, ki sta prihajali na njegovo mizo in v domove najožjega političnega vodstva - vsega štiriindvajset družin - sta bili strogo nadzorovani, saj sta šli skozi sedem različnih kontrol. O tem, kaj bo Tito jedel in pil, je najprej odločal Stevo Krajačić, pozneje pa tudi Jovanka, pa čeprav se na kuhinjo ni spoznala.

Ker ni mogel računati na ugled, ki bi izviral iz njegove ideološke avtoritete, kakor sta jo imela Lenin in Stalin, je bil Tito prisiljen, da si karizmo ustvari z razkazovanjem moči, h kateri je spadal razkošen način življenja. A ni šlo samo za to, temveč tudi za pravo strast po imetju, ki se ji je povsem predajal, čeprav jo je skušal zakriti. Pri grabežu je lahko računal na pomoč enkavedejevca Ivana Krajačića - Steva, ki je imel njemu podobne okuse. Pisma iz prvega povojnega obdobja, ki mu jih je slednji pošiljal, so zgovorna: "Dragi Stari, pošiljam Ti tri jermene in eno zlato škatlo za tobak, pa tudi dve ogrlici. Mislim, da jih boš lahko podaril, ko greš gor (v Moskvo). Strokovnjaki trdijo, da je površnik iz tega sivega blaga zelo dober, pa Ti pošiljam tri metre za trench-coat." In še: "Pošiljam Ti tudi dve zlati cigaretnici, namizno in žepno. Mislim, da bi namizna lepo krasila Tvojo spalno omarico."

Tito je imel avtomobile, ki jih je dobil od Stalina, Hruščova, britanske kraljice, pa tudi od Slovenije (rolls-royce), da ne govorimo o mercedesu, ki ga je "podedoval" od Anteja Pavelića. Imel je kočije, jahto Galeb, jadrnico kralja Aleksandra Karađorđevića, ogromno kolekcijo kipov, slik, preprog in drugih muzejskih predmetov. Ta stil življenja, ki je spominjal na kakšnega habsburškega nadvojvodo, je seveda spremenil tudi njegov zunanji videz. Medtem ko je v času partizanskega boja s svojo postavo, predvsem z izklesanim obrazom, spominjal na ptico roparico, je v "svobodi" kmalu postal okrogel in se preoblikoval v nekakšnega dobrodušnega botra. "Od daleč," je zapisal diplomat Bogdan Radica, ki je kmalu po vojni zbežal na Zahod, "živo spominja na Stojadinovića. V Beogradu mu pravijo Göring, v Zagrebu pa Titler."

Njegova plača je bila na začetku skromna, povsem simbolična, pri čemer pa nihče ni nadzoroval, koliko stane "dvor" (pozneje so termin spremenili v "maršalat"), saj ni bilo nobene razlike med zasebnimi in javnimi izdatki. Šele konec leta 1952, dobre tri tedne pred izvolitvijo na položaj predsednika republike, je Zavod za socialno varstvo uredil Titov delovni staž: upoštevajoč leta zaposlitve, ilegalnega dela in vojna leta, mu je od 26. maja 1908 do 7. marca 1945 priznal 36 let, 9 mesecev in 13 dni. Ustava iz leta 1963, ki je v 220. členu govorila o predsedniku republike, mu je za izvrševanje njegovih funkcij odobrila 40.000 neobdavčenih dinarjev na mesec. Dve leti pozneje mu je zvezna skupščina dvignila to vsoto na 550.000 dinarjev, kar je bilo že dve leti pozneje podvojeno. Od 1. januarja 1967 naprej je dobival še 10.000 dinarjev na mesec za stroške reprezentance, od 7. januarja pa je bila ta vsota povečana vsak mesec za 1000 dinarjev. Za stroške, ki jih je imel kot vrhovni poveljnik, je dobival od leta 1970 10.000 dinarjev na mesec, poleg tega pa mu je Komunalni zavod za socialno varstvo plačeval od leta 1965 otroški dodatek za vnuka Jožeka in Zlatico, medtem ko je bil sin Aleksander (Miša) izbrisan z omenjenega plačilnega lista. /…/

Pri tem je treba reči, da je Tito stal državo dosti več kot kralj Aleksander, čeprav je ta imel največjo civilno listo med svetovnimi monarhi, takoj za japonskim cesarjem. Vladimir Popović, ki je na začetku šestdesetih let vodil Titov proračun, je trdil, da so znašali leta 1961 dnevni stroški za vzdrževanje dvora približno milijardo sto milijonov dinarjev. Obdajal se je z dragocenostmi, ki so bile odvečne. Dovolj je reči, da je nosil na kapi državni grb iz čistega zlata, da je uporabljal zlat pisalni pribor in da je še vedno nosil na roki prstan z opaznim diamantom.

Se nadaljuje