Kako je z zakonodajo na področju hrane, kozmetike in detergentov pri nas?

Potrošnik je najšibkejši člen na prostem trgu blaga in storitev, kjer pravzaprav nastopajo le potrošniki in trgovci. Zakonodaja ga mora zaščititi, pri čemer govorimo o upravljanju tveganj in s tem tudi varovanju pravic in zdravja potrošnikov. Sistemsko je področje prehrane in živil ter kemije že skoraj 99-odstotno določeno z evropskimi strategijami in uredbami. Naloga naše države je tako zgolj nadzor nad izvajanjem zakonodaje in usklajevanje nalog med posameznimi organi, ki to zakonodajo izvršujejo.

Tako zakonodaja kot tudi nadzor zakonodaje ne zagotavljata niti kakovosti niti varnosti izdelka ali storitve. To je odgovornost tistega, ki storitev ali izdelek ponudi na trgu, prav tako pa se mora potrošnik zavedati, da nima le pravice do kakovostnega oziroma varnega proizvoda, ampak tudi sam nosi odgovornost zanj, ob nakupu in po njem ter pri uporabi izdelka.

Ali torej država oziroma inšpekcijske službe dobro opravljajo to nadzorstveno funkcijo?

Nadzor pri hrani mora potekati od vil do vilic, torej od polja do mize. Živilo mora biti varno, kar pomeni, da ne sme prizadeti zdravja, drugi pogoj pa je, da je hrana užitna in primerna za uživanje.

Pri ZPS menimo, da bi bilo na področju hrane zelo dobro nadzor oziroma upravljanje tveganj strniti na enem mestu. Zdaj je za varnost hrane pristojnih toliko različnih inšpekcij, da zanje zmanjka prstov na obeh rokah. Hkrati so te inšpekcije zadolžene še za druga področja, ki niso povezana s hrano. Dobimo torej celo zmešnjavo, ki onemogoča dober pregled nad varnostjo hrane, kar se vidi tudi v letnih poročilih posameznih inšpekcijskih služb, kjer so združena vsa področja, ki jih pokriva posamezen inšpektorat. Za pregled stanja morate prebrati vsa ta poročila, saj enotno poročilo za področje hrane ne obstaja.

Poleg tega bi poročila lahko imela še dodatek, kako se nevarna hrana odraža v statistiki zdravstvenega stanja. Študije iz ZDA in Anglije ugotavljajo, da na vsako osebo, ki pristane v bolnišnici zaradi zaužitja nevarnega živila na trgu, 130 oseb z isto boleznijo zaradi istega vzroka ostane doma. Obenem zaradi tega vsako leto v Evropi umre približno pet tisoč ljudi. Angleži so tudi teoretično izračunali, da vsak Evropejec vsaka tri leta zboli zaradi zaužitja nevarnega živila na trgu. V šestdesetih letih življenja torej zboli dvajsetkrat, posledice pa se v telesu kopičijo in se kažejo v večji obremenitvi zdravstvenega stanja.

Kaj bi poleg preglednosti še prinesla enotna institucija za nadzor nad varnostjo hrane?

Racionalnost. Malo manj fikusov in direktorjev, kar pomeni, da bi se lahko denar porabil drugje. To so ugotovila tudi naša ministrstva, a se ne morejo dogovoriti med seboj, ker je to politično vprašanje in tudi vprašanje milijonov evrov, ki sedaj pripadajo kakšnemu ministru. Poleg tega bi s tem dosegli dopolnjevanje znanj in veščin med inšpektorji, njihovo prerazporeditev in s tem večjo učinkovitost njihovega dela.

Katere napake delajo inšpekcijske službe?

Iz letnih poročil o delu inšpektoratov opažam, da je zelo veliko pregledovanja dokumentacije, ne pa dejanskega preverjanja situacije na terenu. Izrekajo se opomini, namesto da bi kaznovali kršitelje, zato se kršitve ponavljajo. Opomin je torej toliko manj upravičen, obenem pa ni učinkovit, saj se kršitve ponavljajo, kar opažamo tudi v naših raziskavah. Vsako leto namreč na 150 do 220 živilih na trgu preverimo njihovo kemijsko in biološko varnost ter pravilnost označevanja.

Problem, ki ga pri tem izpostavlja veliko inšpekcijskih služb, je pomanjkanje kadrov.

Če se že izgovarjajo, da imajo premalo inšpektorjev in premalo denarja, naj vsaj tisto, kar počnejo, izmerijo na terenu in nepravilnosti kaznujejo, saj je to edino učinkovito. To je popolnoma enako, kot če jaz prekoračim omejitev hitrosti v prometu in moram plačati kazen. Če mi je nekdo prodal živilo, ki ga je hranil na sedmih stopinjah Celzija namesto na predpisanih štirih, je to še toliko hujše, saj je prekršek storil močan igralec trga.

Predvidevam, da je problem tudi v tem, da je učinkovitost inšpektorjev zelo težko merljiva zadeva.

Spomnim se dveh inšpektorjev, ki sta hodila po Kanadi. Prišla sta z načrtom, nista klepetala, natančno sta povedala, kaj bosta delala. Mislim, da je enemu od njiju uspelo pregledati v enem dnevu tri do pet obratov, velikih tudi za tri ljubljanske mlekarne. Učinkovitost je odraz našega izobraževanja. To ni samo moje mnenje, ampak o tem razpravljamo tudi na BEUC. V Franciji in Nemčiji se morajo inšpektorji posebej izobraževati za inšpekcijsko službo, vendar ne o upravnem postopku, temveč o strokovnih postopkih. Mislim, da našim inšpektorjem manjka tudi veščin v načinu in načrtovanju dela ter obvladovanju delovnega časa.

Drugi problem pa vidim v načinu delovanja, kjer manjka industrijski način mišljenja. Pri vsej obstoječi zakonodaji ne more vsak delati vsega sam. Delo je treba razdeliti in s timskim delom oblikovati celoto. Strokovnjaki bi se morali med seboj dopolnjevati in delati timsko.

Kakšno pa je sodelovanje med različnimi inšpektorati?

Opažam, da se s časom sodelovanje med inšpektorati izboljšuje. Še posebej z menjavo kadrov.

V kolikšni meri pa sodelujejo z vami? Ali ste vabljeni na primer k pripravi letnih programov dela inšpekcij?

Nobena inšpekcija nas na področju hrane ne vključuje v svoje delo, komunikacija pa je večinoma enostranska, omejena na naše prijave kršitev. Sodelovanje bi lahko bilo začrtano v smislu komplementarne funkcije našega dela, pri čemer bi bila naša primerjalna testiranja izdelkov in storitev na trgu nekakšno ogledalo uspešnosti državnega nadzora. Seveda pa bi morala biti finančno podprta.