Tako bo čez kakšno leto ali desetletje, saj je vseeno, v učbenikih za osmi razred osnovne šole pisalo o naši sodobni zgodovini. Učenci se bodo pritoževali zaradi obsežnega gradiva, profesorji pa bodo pojasnjevali, da niso oni krivi, da smo v samo dvajsetih letih proizvedli za osem razredov zgodovine. Pritoževali se bodo starši, ki sicer razumejo, da morajo otroci vedeti, da je Severina zanosila s srbskim industrijalcem, ni pa jim jasno, zakaj morajo vedeti tudi datum, ko se je otrok rodil, in ime jahte, na kateri je bil spočet.

Takšna je, jebiga, naša zgodovina - cenena, rumena in bolezensko banalna, kot tudi čas, v katerem se dogaja. Pa je bila še pred stotimi leti to veličastna in resna zgodovina: v veliki svetovni vojni so se preurejale celine, v balkanskih soteskah so se lomili interesi velesil, ob oglušujočem grmenju so se rušili velikanski imperiji, iz avstrijskega so pobegnili Hrvati, iz turškega primarširali Srbi in skupaj pisali zgodovino Evrope. Njihovi zapleteni odnosi niso bili zafrkancija, velika svetovna imena so o tem pisala knjige: Balkan je bil G-točka Evrope, ergo sveta, Hrvati in Srbi pa dvoje koles na njegovi osi.

Stoletje pozneje ni njihov odnos nič manj zapleten - nasprotno, zadnjih tisoč let še nikoli ni bil bolj zapleten -, pa vendar je njihova zgodovina, povsem v skladu s časom, postala nekako majhna in nepomembna. Četrtek, 4. avgust 2011, je v tem smislu povsem spodoben zgodovinski datum, kot vsi drugi, ki so se jih nekoč učili v šolah, zato ne gre dvomiti, da si bo - ko bo enkrat treba poznati vse te zgodovinske kontekste, vzroke in povode - treba zapomniti tudi tega.

Četrti avgust je dan, ob katerem se Hrvati in Srbi trajno in za vselej razhajajo: gre za datum, ko Hrvati praznujejo začetek veličastne osvobodilne akcije Nevihta, najslavnejše bitke v vsej svoji zgodovini, hkrati pa je to tudi datum, ko se Srbija spominja izgona krajinskih Srbov, najbolj žalosten dan sodobne srbske zgodovine. Ne preseneča torej, da so hrvaški in srbski časopisi tudi letos, ko se piše leto 2011, na ta dan izšli vsi okrašeni z velikanskimi mastnimi naslovi, vsi pa so enako zgodovinski.

Pa se zakopljimo v mračne, prašne arhive z začetka stoletja, potopimo nosove v porumenele časopise in poglejmo, kakšna je hrvaško-srbska kronika z naslovnic 4. avgusta 2011.

Hrvaške oblasti so sporočile, da bo luksuzna jahta Del Bosco, ki so jo zaplenili srbskemu medijskemu mogotcu Željku Mitroviću, prodana na dražbi, iz česar naj bi bil poravnan neplačan carinski dolg v višini dveh milijonov evrov. Besni Mitrović je vrnil udarec z napovedjo umika hrvaške glasbe in oglasov za hrvaške izdelke z vseh svojih petih regionalnih Pink televizij. Drug srbski tajkun, Milan Janković, bolj znan kot Philip Zepter, pa je na spektakularni zabavi v Splitu predstavil svojo novo ladjo, petdesetmetrsko megajahto JoyMe, na kateri se je zbrala vsa družabna smetana Splita.

Glavna tema pogovorov na glamurozni zabavi je bila pravkar objavljena senzacionalna sprava med Hrvatico Marijano Čvrljak in Srbom Nikolo Nemeševićem, najbolj znanim hrvaško-srbskim parom, katerega ljubezensko dramo je v trimesečnem resničnostnem šovu Big Brother napeto spremljala cela bivša Jugoslavija. Toda še preden je beograjski plejboj Šibeničanko zaprosil za roko, že je Balkan pretresla senzacionalna novica, da je največja postjugoslovanska zvezda Severina Vučković, srečno zaročena s srbskim kraljem bakra Milanom Popovićem - v tretjem mesecu nosečnosti!

Je v časopisih sploh kaj, kar bi imelo kakršnokoli zvezo z vojno, Nevihto in tako imenovano resno politiko? Je: dubrovniški branitelji protestirajo in grozijo, ker naj bi prav na obletnico začetka Nevihte na dubrovniški plaži Copacabana nastopila srbska turbofolk pevka Ana Nikolić.

Takšna je rdeča preproga zgodovine našega, enaindvajsetega stoletja, slavna zgodovina provincialnega hrvaško-srbskega glamurja. Avstrijske in italijanske bojne ladje na Jadranu so zamenjale velikanske, prostorne jahte srbskih tajkunov, namesto resnih, mrkogledih hrvaških politikov s klobuki in zalizci v Beograd odhajajo hrvaške pevke in anonimne sezonske starlete, namesto brkatih oficirjev kraljeve vojske pa v Dalmaciji gostijo srbske turbofolk zvezde.

Svoje čase so - o tempora, o mores - po veliki vojni v hrvaških in srbskih kavarnah komentirali čisto pravo novo svetovno ureditev, čisto pravo novo državo, ki je nastala na razvalinah avstrijskega in turškega imperija, in čisto pravo novo zgodovino, zaradi katere bodo generacije nesrečnih šolarjev preklinjale Gavrila Principa, Franca Ferdinanda, Aleksandra Karađorđevića, Josipa Broza, Versailles in Jalto. Sto let pozneje v hrvaških in srbskih kavarnah komentirajo trebušček Severine Vučković in opremo na jahti Philipa Zepterja, zapleteni odnosi med Hrvati in Srbi pa so se zvedli na nasprotovanje Nemeševićeve matere že sami ideji, da bi njen sin v Beogradu živel z ločeno Hrvatico, materjo mladoletnega otroka. Kakršni časi, takšna je tudi naša slavna zgodovina - banalna, trapasta, bulvarska in idiotska. Nam v ponos, našim otrokom pa bo kravžljala živce.

- Ivan, bo zagrmela stroga učiteljica kemije, mali Ivan pa bo tisti trenutek otrpnil od strahu. Industrijalec in milijonar Milan Popović, oče Severininega otroka, je bil v Srbiji kralj katerega kemijskega elementa?