Sledi pa klasično vprašanje: koliko bomo še prižigali televizorje, ko mine poletna vročina? Skratka, kaj nas čaka na televizijski fronti v drugi polovici leta?

TVS, naša draga nacionalka, zadnja leta deluje kot kanta za smeti. Sprejme vse, kar ji prinesejo pod nos. Na plano spravlja oddaje, ki so še v povojih, in se nasploh obnaša, kot da še ni slišala za ločevanje odpadkov. Vse se meče v isti koš brez selekcije in brez razmisleka. Kraljujejo tri nejasnosti. Prva je ta, da ni nikomur niti tam niti nam pred ekrani jasno, kakšne so razlike med prvim, drugim in tretjim programom. Druga je popolna nejasnost glede prajm tajma. Katere naj bi bile oddaje, ki so paradni konji, in s tem povezane investicije vanje. Še manj pa je jasno, na koga ciljajo posamezni programski sklopi. Upam, da jim je jasno vsaj to, da koncept za vsakogar nekaj ne vzdrži več.

Ponavljam, kar sem izrekel že nekajkrat: prenehajte se ukvarjati z ugibanji, kdo je na kateri strani, in se truditi z uravnoteževanjem. Začnite furati svojo programsko politiko. Za začetek pa si omislite izvršnega producenta ali kreativnega direktorja. Da bo vse skupaj imelo neki smisel in podobo. Naj že enkrat nacionalka dobi enoten ksiht, ne pa da so v njej pomešani vsi stili in časovna obdobja. Nenazadnje bo to imelo tudi učinek na vse, ki ustvarjajo programe. Občutek, da soustvarjajo en skupen program. Ne pa kopico različnih programskih pasov skozi uredništva in službe, ki si konkurirajo in mečejo polena pod noge. Ali pa le jamrajo, kako ni bilo še nikoli slabše.

Na Pro Plusu boste našli malo tistih, ki jamrajo. Oziroma so tam le zato, da vse skupaj ne izgleda preveč kičasto, ali pa so prepričani, da si zaslužijo več. Tako financ kot pozornosti. S svojimi tremi programi Pop TV, Kanal A in TV Brio ostaja komercialni producent še naprej vodilni v tem prostoru. Vse tisto, kar se lahko očita nacionalki, je tu v prvem planu. Jasna podoba, še bolj jasna programska diferenciacija in jasen cilj: delati take programe, ki prinašajo gledalce in zaslužek. Lahko se zmrdujemo nad dejstvom, da tam ni dileme, komu se daje prednost. Talentom absolutno pred referendumi. Minutam do zmage pred oberkrajner zdravjem in resničnostnim šovom pred misicami ali družinskimi zabavami. Oziroma nad histerijo, ki jo recimo izvajajo v Svetu na Kanalu A. Ne moremo pa se zmrdovati nad tem, kako je vse skupaj zapakirano. Že lep čas je namreč jasno, da televizije niso več institucije, skozi katere se izobražujemo ali iščemo okno v svet, temveč kanali, ki se gledajo. Atrakcije, ki nas morajo zadržati, da ne zbežimo k sosedom. Tako na kanalniku kot na spletu je preveč ponudbe in preveč dražljajev, da bi se mirno zanašali na lojalnost. Nacionalka je to že dobro izkusila na lastni koži.

Debelo kožo pa imajo na TV 3. Na prvi pogled jim nič ne more priti do živega. Ne glede na slabe rejtinge še vedno producirajo solidne programe. Točno to. Programi so le solidni. To pa je v tem kompetitivnem svetu podob premalo. Sami se zavedajo, da morajo za preboj v prvo ligo sproducirati nekaj izjemnega. Nekaj, o čemer bomo govorili. Trenutki resnice so bili prekratki. En voditelj jih še ne bo rešil in bojim se, da tudi ena ljubezenska limonada na seniku ne.

Ne vem pa, kaj lahko recimo reši Info TV. Vlado Vodušek s svojim Vročim stolom zagotovo ne. Še manj novice, ki so sicer korektne, a preveč stereotipne in sterilne. Biti slovenski CNN ni lahek zalogaj.

Tako kot ni lahek zalogaj preživeti vsem športnim programom. Kapo dol entuziastom, ki delajo tisto, kar imajo radi. In sproducirajo ta trenutek najboljšega športnega komentatorja na tej strani Alp. Peter Pevc, ki na Šport Klubu spremlja tenis, je dragulj. Je absolutni zmagovalec med vsemi, ki morajo združiti ljubezen in znanje. In če kdaj pred spanjem na Šport TV poslušate kramljanje Petra Polesa in Danija Bavca ob gledanju pokra, si nedvomno želite, da bi bilo fino, če bi prihodnost pripadla malim. Nenazadnje imajo vsaj nekaj tistega, kar mnogokrat manjka velikim: užitek in zabavo ob ustvarjanju, namesto trpljenja in pritoževanja na vsakem koraku…