Inšpektorji, ki jih po navedbah mnogih inšpektoratov kronično primanjkuje, se tako namesto z drugimi nepravilnostmi in kršitvami vsako leto znova ukvarjajo z enim in istim problemom, razen nekaj oglobljenih turistov pa pravega oziroma trajnega učinka njihovega dela ni. Takšnih in drugačnih primerov manj učinkovitega dela inšpekcijskih služb zaradi slabe, pomanjkljive, neusklajene, nedorečene in preobsežne zakonodaje je v Sloveniji še precej. Glede na poročilo inšpekcijskega sveta za leto 2010 o delu 26 inšpekcijskih služb, ki delujejo pri nas, dobro tretjino teh služb slaba zakonodaja ovira pri hitrejšem in učinkovitejšem delu z manj administracije.

Na inšpektoratu za šolstvo in šport so na primer zapisali, da v posameznih zakonih določene nepravilnosti niso opredeljene kot kršitve, zato inšpektor zoper njih ne more ustrezno ukrepati. Glavni inšpektor za javno upravo Domen Bizjak tudi pravi, da obstajajo primeri, ko inšpektorji ne morejo ukrepati, ker je zakonodajalec pri pripravi predpisa pozabil zapisati, katere ukrepe sploh lahko izrečejo. Ali pa je določil globe za kršitelje, vendar je pozabil omeniti, kdo te globe odreja. Kateri zakonski predpisi so tako pomanjkljivi, ni želel povedati, saj bi jih potem nadzorovani subjekti lahko s pridom izkoristili.

Iz istega razloga tudi vodja sektorja za operativni in tehnični nadzor nad prirejanjem iger na srečo Sonja Strnad lukenj v zakonodaji na njenem področju ni želela komentirati. Je pa Bizjak poudaril, da je za dober zakon bistveno, da pri njegovi pripravi sodelujejo tudi inšpekcijske službe, saj imajo te bogate izkušnje z njegovim izvajanjem v praksi.

Inšpekcije na podlagi svojega dela ministrstvom predlagajo spremembe in dopolnitve zakonodaje ter opozarjajo na potrebe po sprejemu novega zakona. Vendar državni mlini mnogokrat meljejo počasi. Ker država še ni sprejela zakona o alternativnem reševanju sporov - ki ga imajo že vse druge evropske države -, se tržni inšpektorji ukvarjajo s posredovanjem med trgovcem in potrošnikom zaradi zlomljene pete na čevlju, namesto da bi odkrivali neustrezne klimatske naprave, ki bi lahko eksplodirale in s tem prizadele mnogo več ljudi, učinke prepočasnega odzivanja države karikira Grlićeva.

Pregledati morajo vsako "kravo"

Zaradi omejenega števila zaposlenih so na inšpektoratih prisiljeni določati prioritete svojega dela. Čeprav skupno število inšpektorjev zadnji dve leti ostaja približno enako, se namreč obseg njihovega dela povečuje, opozarjajo mnoge inšpekcijske službe. Nekatere inšpekcijske službe imajo v svojem opisu nalog stalni nadzor - Veterinarska uprava (Vurs) mora na primer po uradni dolžnosti pregledati vsako "kravo" pred zakolom v katerikoli slovenski klavnici. Poleg teh nalog inšpekcije v programu dela za naslednje leto opredelijo, katera področja so zaradi visoke stopnje tveganja za javno dobro najbolj potrebna nadzora, na katerih področjih bi lahko odkrili več nepravilnosti in katere subjekte na trgu bodo zato pregledali. Te ocene naredijo na podlagi preteklih izkušenj, informacij o morebitnem večjem številu nepravilnosti in kršitev na posameznem področju ter na osnovi analize lastnih podatkovnih baz in drugih dokumentov.

Tako imenovani izredni nadzor pa opravljajo tudi na podlagi prijav in nepredvidenih dogodkov. Ker nekatera področja v Sloveniji pokriva le eden ali največ dva inšpektorja, določene inšpekcijske službe reagirajo le na prijave in preventivnega oziroma sistemskega nadzora nad področjem ne izvajajo.

"Inšpektor za kulturno dediščino reagira izključno na prijave," izpostavlja nekdanji medijski inšpektor Ivan Pal, ki pa dodaja, da sta letos za to področje zadolžena dva človeka. Tako medijski inšpektor kot inšpektorja za kulturno dediščino delujejo v okviru inšpektorata za kulturo in medije, tudi Pal pa je konec lanskega leta svoje delo med drugim opustil zato, ker ni imel možnosti za izvajanje preventivnega nadzora, saj bi bilo ob nespremenjeni kadrovski zasedbi in ob horizontalni funkcionalni nerazslojenosti inšpektorata tak nadzor mogoče opravljati samo na račun kakovosti postopkov in večjega tveganja za integriteto inšpektorata.

Tudi Inšpektorat za okolje in prostor že opozarja, da zaradi kadrovske podhranjenosti ne more več zagotavljati inšpekcijskega nadzora na vseh svojih področjih, medtem ko direktorica urada za notranji uradni nadzor na Vurs Andreja Bizjak pojasnjuje, da se zaradi izgube 17 inšpektorjev podaljšuje čas obravnave nenačrtovanih prijav.

Inšpektorji tako odhajajo z inšpektoratov na bolje plačana in manj stresna delovna mesta, nekateri se upokojujejo, hkrati pa so inšpekcije pri zaposlovanju novih kadrov omejene na kadrovske načrte. Čeprav je vlada sprejela načelni sklep, da se kljub zmanjševanju števila uslužbencev v javni upravi delovna mesta na inšpektoratih ne bodo krčila, so bili na nekaterih inšpektoratih prisiljeni zmanjšati število inšpektorjev, saj ima zadnjo besedo pri tem pristojni minister. Grlićeva tako pojasnjuje, da morajo pri njih vsako leto zmanjšati število tržnih inšpektorjev za enega ali dva, z zahtevami po zmanjševanju kadrov pa se soočajo tudi na Vursu.

Še vedno ročno vodenje evidenc

Poleg tega se varčevanje v javni upravi pozna pri plačah inšpektorjev, saj inšpektorati nimajo več na voljo sredstev za stimulacije oziroma finančno nagrajevanje uspešnih inšpektorjev. To je še eden izmed razlogov za odliv kadrov, ki je problematičen tudi zato, ker se dober inšpektor "naredi" v nekaj letih in je treba vanj veliko vlagati, še zlasti na področju izobraževanja. Vsaj na tržnem inšpektoratu je tudi slednje po besedah glavne inšpektorice Grlićeve prizadeto zaradi zmanjševanja stroškov, saj si seminarjev v tujini praktično ne morejo več privoščiti. Ti niso pomembni le zaradi nadgrajevanja znanja, ampak tudi zaradi izmenjave izkušenj s kolegi iz inšpektoratov iz drugih držav. Stalno izobraževanje in sledenje novim trendom je namreč ključno za dobro opravljanje inšpekcijskega dela, opozarjajo vsi naši sogovorniki.

Racionalno organizirano delo na inšpektoratih je zato še toliko bolj pomembno. Inšpekcijske službe zagotavljajo, da stalno izboljšujejo svojo organizacijo, kar se odraža tudi v večjem številu inšpekcijskih pregledov in izdanih ukrepov. Hkrati priznavajo, da prostor za izboljšave obstaja. Kot enega izmed pomembnejših vidikov racionalizacije delovanja inšpektorati izpostavljajo uvajanje informacijske podpore, saj bi s primernimi računalniškimi programi lahko zmanjšali tako imenovano ročno pregledovanje dokumentacije in vodenje evidenc, inšpektorji pa bi imeli več časa za delo na terenu.

Na večini inšpektoratov se tako že več let zavzemajo za izdelavo enotnega uporabniškega programa za vse inšpekcije, ki pa ga še vedno ni. "Čakali smo na enoten sistem, a potem smo se zbudili in naredili svojega, s čimer dosegamo velike prihranke pri administraciji," je dejala Grlićeva.

"Mi si sami takšnega sistema ne bomo mogli nikoli privoščiti, ker smo premajhni," pa je vodja devetih inšpektorjev s področja javne uprave Domen Bizjak poudaril razliko med njimi in tržnim inšpektoratom, ki zaposluje več kot sto inšpektorjev. "Če vsak tržni inšpektor na ta način privarčuje pol ure svojega časa, so to že ogromni prihranki," je še izpostavil pomen učinkovitega informacijskega sistema.

A problem ni le v slabi informacijski podpori. Pal na primer opozarja, da inšpektor na inšpektoratu za kulturo in medije vsak postopek vodi od začetka do konca, to pa je po njegovem mnenju znak slabe organizacije, saj bi dele postopka, ki so enostavni in niso vezani na inšpektorska pooblastila, lahko opravljali nižji uradniki. Po Palovih besedah tako inšpektorji izgubljajo čas tudi z iskanjem naslova stranke za vzročitev odločbe.

Sive cone nadzora

Podobno pomembno je vprašanje specializacije samih inšpektorjev znotraj posameznega inšpektorata, saj področje dela nekaterih inšpektoratov pokriva toliko predpisov, da ena sama oseba ne more obvladati vseh. Delovanje veterinarske uprave na primer ureja nekaj manj kot 300 predpisov, specializacija inšpektorjev pa je tu neizogibna. A po besedah glavnega inšpektorja na inšpektoratu za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami Milivoja Dolščaka si njihov inšpektorat kljub 130 področnim predpisom specializacije inšpektorjev ne more privoščiti, saj imajo vsega 52 inšpektorjev razporejenih po 13 izpostavah po vsej Sloveniji. Situacijo rešujejo tako, da se na posamezno inšpekcijo predhodno pripravijo in pregledajo relevantne predpise, poleg tega pa vodstvo pripravlja načelne usmeritve za enotno razumevanje zakonodaje.

V nekaterih drugih inšpektoratih se inšpektorji še posvetujejo med sabo, nekateri inšpektorati pa organizirajo tudi timsko delo in na teren na primer pošljejo dva inšpektorja skupaj.

V določenih primerih je potrebno tudi sodelovanje več inšpektoratov med seboj, a mnoge inšpekcije so v svojih poročilih za leto 2010 opozorile na različno razumevanje inšpekcij glede pristojnosti ukrepanja, zaradi česar prihaja do sporov v pristojnosti in sivih con nadzora. Ob tem Grlićeva svari pred metanjem vseh inšpektoratov v isti koš, saj nekateri v nasprotju z drugimi radi prelagajo odgovornost na druge, si postavljajo vprašljive prioritete dela in celo ne objavijo niti obveznega letnega poročila o svojem delu.

Stalnica je na primer, da državna in občinska inšpekcija druga na drugo prelagata odgovornost za odstranitev črnih odlagališč, na katerih se skupaj znajdejo komunalni in gradbeni odpadki. Za prvo vrsto odpadkov so namreč pristojni občinski inšpektorji, za drugo pa državni, in ker se obe instituciji ne moreta uskladiti med seboj, odpadki ostajajo na neprimernem mestu kljub odkriti nepravilnosti.

Neracionalna delitev pristojnosti

"Komunikacija je ključ do vsake realizacije. Niti najboljši pravni red oziroma sistem brez komunikacije ne deluje dobro," ob tem opozarja Milivoj Dolščak. Tako kot na mnogih drugih inšpektoratih tudi pri njih včasih prihaja do mejnih primerov, ko se pristojnosti za določeno področje prekrivajo z drugimi inšpektorati in javnimi organi, a Dolščak pravi, da ne gre za prekrivanje predpisov, ampak za različna razumevanja zakonodaje.

"Ko se usedemo skupaj, ugotovimo, da so predpisi jasni, in vsak, ki želi svoje delo dobro opraviti, to lahko stori," poudarja. Če pa se vsaka inšpekcija stvari loteva po svoje, lahko pride do tega, da se zadeve ne loti nihče, saj misli, da bodo delo opravili drugi, še pravi. Ob tem na različnih inšpektoratih poudarjajo, da se sodelovanje med njimi izboljšuje.

Četudi so morda pristojnosti med inšpektorati jasno razdeljene tudi v primerih, ko ti pokrivajo isto področje, pa takšna delitev pristojnosti pogosto ni najbolj racionalna, zato si na inšpektoratih prizadevajo, da bi zakonodajalec posamezna področja spravil pod isto streho.

Inšpektorica Katja Kmet z Agencije za pošto in elektronske komunikacije tako opozarja, da področje nezaželene elektronske pošte urejajo kar trije zakoni, in to vsak na nekoliko drugačen način, zato se pristojnosti agencije podvajajo s pristojnostmi tržnega inšpektorata, kar povzroča nejasnosti. Glavna tržna inšpektorica Grlićeva na primer izpostavlja, da je nesmiselno, da zdravnike sicer nadzoruje zdravstvena inšpekcija, a mora tržna inšpekcija preverjati, ali imajo soglasje za opravljanje dejavnosti. Tržni inšpektor se mora tako na primer posebej izobraziti o tem, pod katero diagnostiko spada storitev merjenja nuhalne svetlobe oziroma katero dovoljenje je potrebno za opravljanje te storitve. Zaradi takšne specifike področja in podvajanja obiskov inšpektorjev pri zavezancih bi moral tudi to področje nadzorovati zdravstveni inšpektorat, opozarja Grlićeva.

Za eno izmed bolj nepreglednih velja tudi področje nadzora nad varnostjo hrane, kjer izdelke v trgovino kljub prerazdelitvi pristojnosti v lanskem letu še vedno hodijo gledat kar trije inšpektorji - kmetijski, zdravstveni in veterinarski. Čeprav je ustanovitev enotne inštitucije za nadzor nad varno hrano celo zaveza iz zadnje koalicijske pogodbe in jo kot najbolj racionalno rešitev podpira tudi stroka, ostaja ideja še naprej zapisana le na papirju.