Med te zadnje davke spadajo trošarine na nezdravo hrano, o katerih teče beseda v zadnjem času. Njihov namen je enak kot pri trošarinah na cigarete in alkohol: zmanjšati povpraševanje po nezdravih proizvodih ali pa vsaj pridobiti denar za pokrivanje stroškov, ki jih povzročajo, od tistih, ki jih uporabljajo.

Čeprav strokovnjaki vztrajno odsvetujejo prehrano z visoko vsebnostjo sladkorja, živalskih maščob in soli, se prehrana razvitejšega dela sveta vse bolj obrača prav v to smer. Debelost se razrašča v svetovno epidemijo, zaradi nezdrave hrane umira po svetu vsako leto desetine milijonov in v Sloveniji več tisoč ljudi. V ZDA so ocenili, da nezdrava hrana povzroča družbi 250 dolarjev stroškov na prebivalca letno. Gre za stroške zdravljenja bolezni, povezanih z debelostjo, stroške zaradi odsotnosti z dela in stroške zaradi prezgodnjih smrti.

Popularna krilatica trdi, da je na žalost prav nezdrava hrana najbolj okusna in ljudje se ji ne bodo nikoli odpovedali. To ne drži. Poznamo narode, domala kontinente, ki uživajo ob bistveno bolj zdravi hrani. Oziroma so uživali, dokler ni mednje prodrl zahodni kapital. Kar dokazuje, da nam način prehranjevanja diktirajo tisti, ki iz nje kujejo dobičke.

Zakaj se je zgodilo, da je nezdrava hrana najcenejša in zato najbolj dostopna? Obsežna literatura dokazuje, da so bili njeni proizvajalci najuspešnejši pri klestenju stroškov za njeno proizvodnjo, kar so dosegli z izkoriščanjem delovne sile v tretjem svetu, podcenjenimi energenti, neplačevanjem davka na onesnaževanje okolja in subvencijami. Ob tem so se potrudili, da so cenene surovine zapakirali v mamljive proizvode in s tem vzpostavili kult zahodnjaške nezdrave hrane. Če bi se cene živil postavljale na novo in ob tem upoštevali vsi stroški, kot jih razumemo danes, vključno s človeka vrednim plačilom za delo in davkom na onesnaževanje okolja, bi bila cenovna lestvica bistveno drugačna. Zlahka si predstavljam, da bi se vzpostavili povsem novi pogledi na to, kaj je dobra hrana.

Ampak proizvajalci današnje hrane se z vsemi sredstvi trudijo, da nič ne bi ogrozilo njihovih profitov. Za promocijo nezdrave hrane, kamor je treba prišteti tudi korupcijo, ki sega do najvišjih državnih vrhov, porabijo nekaj tisočkrat več denarja, kot ga države porabijo za promocijo zdrave prehrane. Logična posledica je, da celo države same bolj subvencionirajo proizvodnjo nezdravih kot zdravih živil. Amerika preko koruznega sirupa subvencionira vse sladke pijače, vključno s kokakolo. Evropska unija je v šolah pocenila polnomastno namesto posnetega mleka in s tem dosegla, da vse debelejši otroci pojedo dva kilograma masla več na leto. In če se slučajno najavi kak obraten trend, na primer v obliki obdavčenja nezdravih živil, se nemudoma oglasijo dobro plačani "strokovnjaki", ki pridigajo o svobodi posameznika in protestirajo proti državi, ki državljanu odreja, kaj naj je.

Davki na nezdravo hrano imajo več dobrih posledic. Na prvem mestu je ta, da vsaj nekoliko omejijo njeno uporabo. Vsako zmanjšanje vnosa kalorij na račun živalskih maščob in sladkorja ima pozitiven učinek na zdravje. Sprememba prehranjevalnih navad je še večja, če država porabi denar, ki ga je pridobila z novim davkom, za subvencioniranje proizvodnje zdrave hrane. Stroški, ki jih ima družba zaradi nezdrave prehrane, se znižajo. Če pa ljudje ne spremenijo svojih navad, vsaj več prispevajo k stroškom kot tisti, ki živijo bolj zdravo.

Nasprotniki davka trdijo, da se država z njim vmešava v posameznikovo svobodno izbiro. To ni res. Nikomur ni prepovedano, da bi hrano še naprej izbiral po lastni presoji, prav pa je, da prispeva k večjim stroškom, ki jih bo imela država z njim. Za nameček pa bo še živel dlje in tudi srečneje.

Argument nasprotnikov je tudi, da je to davek, ki najbolj prizadene revne ljudi, saj prav ti najbolj posegajo po ceneni nezdravi hrani. To bi bilo res samo v primeru, če bi še naprej pojedli enako količino kalorij. Ampak tega jim ni treba storiti. Skoraj brez izjeme v zahodnih državah tudi revni ljudje zaužijejo preveč kalorij, zato jim bo samo koristilo, če bodo zmanjšali količino nezdrave hrane, ne da bi jo skušali nadomestiti z drugo. Če pa bi država davek uporabila za subvencioniranje tiste zdrave hrane, po kateri posegajo revnejši ljudje, bi dosegla še hitrejše premike v prehranjevalnih navadah.

Na koncu je tu še en argument nasprotnikov, ki je preveč ciničen, da bi si ga upali povedati na glas. Namreč, da ima država z zdravljenjem stroške tudi v primeru, če posameznik zboli šele pri osemdesetih letih namesto pri šestdesetih, hkrati pa nima z njim v primeru, če umre čim prej po upokojitvi, nikakršnih izdatkov za pokojnino in druge potrebe, ki jih prinaša dolgo življenje. Ekonomisti in politiki, ki nasprotujejo zamisli, da bi država z davki vplivala na bolj zdrav način življenja ljudi, pravzaprav zagovarjajo, naj revni še naprej umirajo čim prej in zmanjšujejo stroške države, da bi bili bogati še bogatejši. In da bi živeli dlje.