Ob šibki plačilni sposobnosti je Exit s cenami vstopnic za povprečnega srbskega občana mlajše generacije vse bolj nedostopen, tisti, ki jim nekako uspe priti do njih, pa ves svoj trud vložijo v to, da bi si v mestu zagotovili kar najugodnejše štiridnevno bivanje. V času velikih dogodkov in sejmov vsako mesto ali vas spremeni svoj značaj in podobo, kot ju narekujejo izredne festivalske razmere. Gre za dobesedno oblegano, izredno stanje mesta, pa tudi izredno stanje zavesti. Mnogi to stanje vidijo izključno skozi denar in se ne menijo dosti za kulturo.

Ob velikem številu gostov iz tujine ter drastično povečanem potrošniškem povpraševanju in gneči je človek soočen z za 30 do 200 odstotkov višjimi cenami ter prepočasno in slabo postrežbo. "Molčim in plačam!" si mislijo tujci in tisti bolj potrpežljivi z močnimi živci ali globoko denarnico, so pa tudi taki, ki so pripravljeni poravnati krivico z malo lopovščino in nesramnostjo. Izid je vselej nejasen. Znotraj zidov Petrovaradinske trdnjave (Đave) je kaj takega seveda težko ali celo neizvedljivo, kajti tam nepreklicno vladajo eksitovski zakoni in pravila (State of Exit) in vas nihče nič ne vpraša. Toda na mestnih ulicah, v trgovinah in gostinstvu divjanje eksitovskih cen in tarif običajnega domačega smrtnika spravlja v obup, sploh tiste, ki Novi Sad dobro poznajo in mesto obiščejo tudi mimo festivala.

Taksisti

Exit je postal prava industrija, mašinerija za služenje velikega denarja, ki uspešno dominira na vseh področjih in gazi pred sabo vse kot bager na trasi med lokalnimi in globalnimi interesi, medijsko izpostavljenostjo, glasbeno kulturo in neusmiljenim izkoriščanjem. Njegov vpliv se neizogibno širi na poslovno politiko in psihologijo lokalnega prebivalstva: trgovcev, stanodajalcev in gostincev. Vse je prilagojeno in podrejeno Exitu. Življenje v Novem Sadu se povsem spremeni, z novimi merili in vrednotami pa se spreminja tudi psihologija. To dobro vedo in na svoji koži občutijo tako domači gostje kot zaslužkarji, medtem ko se gostje iz tujine (Velike Britanije, Slovenije …) s tem niti ne ubadajo, saj so cene zasebne in hotelske nastanitve ter hrane in pijače, če upoštevamo evropski standard, zanje še vedno sprejemljive. Nasprotno se domači obiskovalci zaradi tega posebnega tretmaja neredko počutijo frustrirane, včasih prav mizerno poklapane; kot bitja nižjega ranga iz gole želje in potrebe po vključitvi v množico uživajo, dostojanstveno previharijo in zvarijo čudežni "all-in-one" paket svetovne kulturne ponudbe (in zabave).

Novi Sad se odlikuje po nizkih cenah taksi prevozov in nasploh cenejšem življenju v primerjavi z Beogradom, toda v času Exita se taksisti naravnost nehumano in brutalno vedejo do svojih strank. Z vključenim taksimetrom za prevoženo relacijo plačaš 1,3 evra, kasneje pa te za isto relacijo oderejo s 5 ali 6 evri, včasih celo s 15 evri, odvisno od tega, ali si tujec, oziroma od jezika, v katerem komunicirate. Če prosite taksista, da vas v nočnih urah odpelje do najbližje trgovine in počaka, vas bo odpeljal na drug konec mesta, kjer boste v vrsti čakali vsaj pol ure, da bi prav tu kupili izdelke po napumpani eksitovski ceni. Če pa se s taksistom spustite v razpravo, zakaj vas vozi naokoli kot kretena, vas bo na koncu za kazen pustil na napačnem naslovu, dve ulici naprej od vašega naslova. Ni se zgodilo samo meni, večina mojih znancev je to izkusila. Vse nas je osupnila bahata predrznost teh oderuhov.

Gostinci

Kako si privoščiti dobrote z žara na imenitnem, prepolnem vrtu Doma JLA v času Exita, ne da bi ti vse skupaj presedlo? Težko. Na ceniku vam bodo najprej padle v oči nalepke z novimi cenami, zanikrno prelepljene preko starih. Natakar bo sprejel naročilo, nakar vas bo pustil čakati vsaj uro. Ko vam bo končno prinesel presušene, skrčene čevapčiče, bo počasnost dostave upravičeval z eksitovsko gnečo in skromno kapaciteto roštilja, da vam prinese račun, pa mu bo vzelo še dodatne pol ure. Če ste lačni, nikar ne hodite v gostilne, ker so prenatrpane. Raje se zadovoljite s hitro prehrano, na primer s pico, na kateri je od sestavin prepoznati samo kečap, ali prosojno pleskavico iz kioska, kjer ne varčujejo edinole z majonezo in kečapom.

Vročina, vrste, gneča, smeti

Na Exitu si obsojen, da boš polovico festivala čakal v vrstah na žgočem soncu in v največji pripeki. Mestna plaža Štrand je primer neznosne gneče, kjer čakaš na blagajni vsaj pol ure, da bi plačal pol evra vstopnine, na travi se vsi stiskajo kot sardine v konzervi, v primeru nuje pa čakaš v vrsti pred straniščem, vse dokler se ne polulaš. Za vstop na Exit se pred trdnjavo čaka še neprimerno dlje, zunaj nje pa se je sploh treba oborožiti s potrpljenjem, saj čakaš pred vsako trgovino, pa čeprav bi rad kupil le cigarete, telefonsko kartico, pijačo ali sladoled. Prav te razmere so najboljši dokaz, da so ljudje superiorna vrsta; redko kolapsirajo na soncu, četudi so izčrpani, dehidrirani, izstradani in frustrirani. Še najbolj kul je v mestnem parku, tam se lahko človek zlekne v travo poleg prezasedenih klopi, samo prej moraš razgrniti goro ogorkov in praznih embalaž, da bi si izkrčil prostor.

Cene nastanitev v Novem Sadu v času Exita variirajo. Hoteli in hostli so dragi in zasedeni do zadnje postelje, kamp pa ni pisan vsem na kožo. Če imaš srečo, boš najel enosobno stanovanje s tremi posteljami za 150 evrov za štiri dni, z nekaj manj sreče pa stanovanje ne bo imelo klime, v kopalnici ne bo delal tuš, lastnica pa ti zjutraj pride nenajavljena, da bi zalila rože, in namesto "legalnih" treh zaloti deset gostov, od teh enega v kadi.

Mladi so žilavi, odporni in stoično prenesejo vse: nespečnost, neprespane noči, trdo podlogo za spanje v razbeljenem šotoru sredi kampa, na pesku ali travi, nekvalitetno hrano, preveč popitega alkohola, otekle noge od pešačenja, sušo v denarnici… Nekateri so se med festivalom prisiljeni "udobno" namestiti in prespati kar v svojih avtomobilih, na klopeh in jasah mestnih parkov, v kampih in gozdičkih na bregovih Donave. Mladi so veseli, neobremenjeni, komunikativni in se znajdejo v vseh okoliščinah. Mnogim ni mar za vožnjo s taksijem in topel obrok v gostilni, dovolj so jim žurke na plažah čez dan, ki so "in" vsaj tako kot nočni koncerti v trdnjavi. Novi Sad je v času Exita "24 hours party" in vsem največ pomenijo smeh, glasba, ples in ljubezen. Medsebojna izmenjava energije je vedno prisotna, a je odvisno tudi od tega, koliko je kdo pripravljen vpiti-sprejeti in koliko je pripravljen dati.

To pa, kar čaka nedolžnega posameznika, ko se po celonočnem plesanju in prerivanju izčrpan spusti iz trdnjave, čemur je izpostavljen in s čimer se srečuje v mestu, ni vredno priporočila niti pohvale. Prihranite živce in dobro razpoloženje! In imejte klobuk in sončna očala, lažje boste prikrili nelagodje!

Perspektive in refleksije (Življenje na dotik), EPK Maribor 2012

Biljana Kosmogina