Centralna banka ZDA predvideva, da ameriška podjetja sedijo na približno 1,9 bilijona ameriških dolarjev kapitala. Po drugi strani pa avtorica navaja podatek o uradni stopnji brezposelnosti v istem obdobju, ki je dosegla rekordnih 8,9 odstotka. Odgovor na takšno nesorazmerje med dobički podjetij in visoko brezposelnostjo avtorica vidi v prisilno izboljšani produktivnosti na ameriškem trgu. Ko je udarila kriza, so delodajalci odpustili dobesedno na milijone delavcev, hkrati pa od preostalih zaposlenih zahtevali, da nadoknadijo izpad produktivnosti, kar se je velikokrat tudi zgodilo.

Poslovna formula je po pisanju Annie Lowrey naslednja: plačaj manj delavcev, ki pa morajo narediti več. Poleg tega je večji dobiček tudi rezultat novih trgov. Te so velike korporacije našle tam, kjer običajno iščejo poceni delovno silo - v Aziji in drugih bližnjih regijah. Izvoz ZDA se je v letu 2010 tako povečal za 21 odstotnih točk.

Kopičenje dobičkov za vsako ceno

Posebna "zgodba o uspehu" pa je bila v letu 2010 zgodba o investicijskih bankah in zavarovalnicah z Wall Streeta. Podjetja finančnega sektorja so v tem letu zabeležila dobičke v višini 426,5 milijarde ameriških dolarjev, kar je skoraj tretjina vseh dobičkov ameriškega gospodarstva. Pri čemer ne smemo pozabiti na ne tako oddaljeno zgodbo, ko so predstavniki teh istih finančnih institucij prejeli iz žepov davkoplačevalcev radodarno financiran programirani "bail-out", ki je omogočil podivjano rast današnjih krivulj dobička teh istih podjetij.

Pričujoči scenarij je posledica več dejavnikov. Najprej je tukaj dejstvo, da med finančnimi jastrebi preprosto ni več gneče, ki bi onemogočala ustvarjanje dobička, saj je finančna kriza uničila nekaj najvidnejših podjetij v panogi, kot so Bearn Stearns, Lehman Brothers in vrsta drugih finančnih ustanov. Poleg tega pa so, kot smo že zapisali, te iste finančne ustanove, recimo jim kar jastrebi prostotržnega kapitalizma, uživale izdatno javnofinančno podporo ZDA, kar jim je omogočilo ekspresno vrnitev v višave stalnih dobičkov.

Robert H. Wade iz priznane London School of Economics (LSE) k temu dodaja še dva vidika. Prvi se nanaša na dejstvo, da večina sedanjih dobičkov prihaja iz off-shore operacij. Dober primer je General Motors, ki v tem trenutku večino avtomobilov sestavlja na Kitajskem, kjer zaposluje 32.000 delavcev, nasproti 52.000 delavcem v ZDA, medtem ko je še leta 1970 v ZDA zaposloval 468.000 ljudi. Drugi vidik pa se nanaša na to, da velike ameriške in evropske korporacije intenzivno vlagajo v avtomatizacijo proizvodnje, kar pomeni sorazmerno zviševanje produktivnosti - in zniževanje števila zaposlenih.

Sam bi k temu novodobnemu liberalnemu poslovnemu modelu dodal še en perverzni delček, in sicer kreativno računovodstvo velikih korporacij. Spomnimo se pisanja Marcela Štefančiča jr. na temo davčnih oaz pred nekaj tedni; leta 2007 so ugotovili, da tretjina največjih britanskih korporacij za prejšnje leto sploh ni plačala davkov, niti penija. Enron je imel tik pred bankrotom v davčnih nebesih kar 881 podružnic, od tega 692 na Kajmanskih otokih. Po dostopnih podatkih se v davčnih nebesih skriva tretjina svetovnega BDP, četrtina svetovnega bogastva. Sama davčna nebesa vsako leto utajijo za približno 250 milijard dolarjev davkov.

O problemu reprodukcije moralnega hazarda, ki izhaja iz državno financiranega povratka k "business as usual" poslovnemu modelu finančnega sektorja, bi lahko veliko napisali. Tisto, kar je treba posebej poudariti in je vsaj enako zaskrbljujoče, se dotika druge vrste moraliziranja, to je plehkega moraliziranja glede okostenelosti in obsega države blaginje, te moderne verzije socialne države, ki jo je v imenu tako imenovanih nujnih varčevalnih ukrepov treba "oklestiti, zmanjšati, porezati njena okostenela socialistična krila", skratka zmarginalizirati. Z drugimi besedami: vse bolj se zdi, da je država blaginje čez noč postala priročen cilj spin-doktorjev finančnega sektorja.

Od velike regulacije k velikemu begu

A preden se vrnemo k pojasnjevanju postavljene teze, potrebuje zgodba še nekaj dodatnih pojasnil. Za trenutek se je moramo vrniti k Robertu H. Wadu iz LSE in njegovemu članku "The Great Slump" iz zadnje številke IJLR (International Journal of Labour Research), publikacije Mednarodne organizacije dela (ILO). V letih pred globalno finančno krizo je ekonomska in politična moč finančnega sektorja v ZDA vidno naraščala. Delež dobičkov finančnega sektorja v skupnem dobičku podjetij v ZDA se je z 18 odstotkov v osemdesetih letih povzpel na 36 odstotkov v letih od 2001 do 2006.

Predstavniki številnih vlad, med njimi tudi predstavniki oblasti v ZDA in Združenem kraljestvu, so bili politično odvisni od finančnega sektorja, saj so se v svojih političnih kampanjah zanašali ravno na njegovo politično in finančno podporo. Podpora ni bila brezplačna, saj so se v zameno pustili prepričati finančnikom o koristnosti izrazito nizke stopnje regulacije finančnega sistema. Prepletenost teh sistemov nam prikaže že statistični podatek o tem, da je na vsakega člana kongresa ZDA registriranih pet bančnih lobistov.

Serge Halimi je v zadnji številki Le Monde diplomatique omenil, da je bil Mario Draghi, prihodnji guverner Evropske centralne banke, ki bo kakor njegov predhodnik Atenam delil "stroga" navodila, podpredsednik družbe Goldman Sachs v času, ko je ta investicijska banka grški desnici pomagala zakriti njeno javno porabo. Med zadnjimi tovrstnimi informacijami je mogoče prebrati tudi novico organizacije Opensecrets.org, da je nacionalni odbor demokratske stranke (National Democratic Committee) Baracka Obame doslej zbral 11,8 milijona dolarjev prispevkov za naslednjo predsedniško kampanjo zgolj v finančnem sektorju. Med zbiralci finančnih sredstev je bil z več kot pol milijona zbranih ameriških dolarjev še posebej učinkovit bivši izvršni direktor Goldman Sachsa (!) Jon Corzine.

In prav ta ekonomsko-politična prepletenost med globalnim finančnim sektorjem in političnimi oblastmi je privedla do tega, čemur pravi Wade prehod iz re-regulacije v "veliko maščevanje" (great revenge) oziroma "veliki beg" (great escape) finančnega sektorja. Po besedah Andrewa Sorkina iz International Herald Tribune (8. december 2010) v dveh letih od vrha finančne krize ameriški vladi ni uspelo sprožiti niti enega kriminalističnega postopka proti izvršnim direktorjem v ZDA.

Po drugi strani pa celo islandski bankirji govorijo o vrnitvi dobrih starih časov in se ponovno vračajo k praksi razvajanja perspektivnih klientov z izleti v Združeno kraljestvo na ogled tekem prve nogometne lige iz VIP-lož. Nič čudnega, da kolumnist časopisa Financial Times Philip Stephens 29. julija 2010 zapiše, da so "po treh letih stvari takšne, kot so bile - razen dejstva, da je večina izmed nas revnejših. Finančni trgi ponovno vladajo."

Podobno prazen retorični anemični napad na finančni sektor se je zgodil tudi v EU. V mnenju Evropskega ekonomskega socialnega odbora (EESO) glede poročila evropske komisije o reguliranju finančnih storitev za trajnostno rast iz februarja 2011 je zapisano, da kljub prizadevanjem komisije za enotno zakonsko ureditev notranjega trga močni gospodarski in politični interesi vedno bolj otežujejo oblikovanje učinkovitega in trdnega evropskega nadzornega sistema. Na razpravo in odobritev čaka trideset novih zakonodajnih predlogov; po mnenju komisije naj bi se to zgodilo do konca prihodnjega leta, v delovni načrt parlamenta pa še niso uvrščeni. Revizija zakonodaje bi morala biti zaključena do konca leta 2011 in zakonodaja bi morala postati v celoti operativna z letom 2013. Vendar EESO temu ne verjame. Ni edini.

Medtem pa "najbolj subvencionirana industrija na svetu", kakor Wade imenuje finančno industrijo, prepričuje javnost, da si je že nadela potrebne regulacijske verige, ki so bolj kot verigam podobne dragim diamantnim zapestnicam. Za vsak primer je posegla po preverjenem arzenalu zastraševanja, češ da bo pretirana regulacija znižala gospodarsko rast v ZDA, območju evra in na Japonskem za tri odstotne točke v naslednjih petih letih ter ukinila deset milijonov delovnih mest.

Vmes pa so se vsem na očeh obnovile notranje prakse in tradicije finančnega sektorja. Zavarovalniški gigant AIG, ki je bil rešen z davkoplačevalskim denarjem, je svojim menedžerjem izplačal 165 milijonov ameriških dolarjev, poleg tega je kar nekaj sredstev namenil ameriškim republikancem, tradicionalnim apologetom nizkih davkov, vitke države in vernikom "deregulacije". Da bi si resnično zagotovil tudi politično prevlado, je veliki kapital šel še korak dlje - postal je lažno družbeno gibanje. S tem mislim na vsem znano ameriško čajansko gibanje, ki je po besedah Georgea Monbiota največje lažno družbeno gibanje ali "astroturf" v zgodovini, financirano s strani bratov Koch iz Koch Industries, drugega največjega zasebnega podjetja v ZDA. Seveda ni treba niti zapisati, kaj čajansko gibanje tako brezkompromisno zagovarja…

Rezalci države blaginje

Obenem se je sprožil velik propagandni napad na državo blaginje v obliki promocije velikih "nujnih" rezov v socialne programe. Zgodba bi bila pravzaprav komična, če ne bi imela tako tragičnega učinka. Če se je napad na finančni sektor izkazal za povsem anemičnega, pa je protinapad na državo blaginje veliko bolj odločen. Ob tem se zastavlja logično vprašanje: ali je politični izbruh jeze na finančni sektor le dobro zrežiran, vnaprej dogovorjen piarovski scenarij velikih interesov - ali pa so politiki res tako zlahka enostransko vodljivi? V obeh primerih je na dlani kriza demokracije. Če uporabimo besedišče Roberta H. Wada, lahko zapišemo, da so zmagali "rezalci" (cutters), torej predstavniki fiskalne konservativne šole, ki trdno zagovarjajo stališče, da je politična prioriteta tega trenutka rezanje stroškov za znižanje fiskalnega primanjkljaja.

Po vsej EU smo priče največjim rezom v javno porabo po letu 1930. Zaposleni v javni upravi se verižno demonizirajo kot državni nebodijihtreba. Stavek dneva je "živeli so preko svojih zmožnosti", kakor ga je nazadnje uporabil novinar Spiegla Alexander Jung 27. julija, ko je pisal o portugalskih delavcih v javni upravi. Ko smo že pri Portugalski - skorajda prve besede novega, socialnodemokratskega (!) premierja Pedra Passosa Coelha so bile, da je absolutno zavezan pogojem 78 milijard evrov vrednega rešilnega paketa EU in IMF, da bo njegova varčevalna politika presegla pogoje dogovora in da bo njegova vlada postavila zgled rezanja stroškov javne uprave.

V Združenem kraljestvu je pravosodni minister Kenneth Clark pred kratkim oznanil, da nameravajo privatizirati devet zaporov. V ZDA se v debati o javnem dolgu skozi glavna vrata vrača ortodoksna republikanska doktrina "starve the beast" (izstradaj zverino), ki navija za znižanje davkov, kar bi posledično znižalo prihodke države - in s tem njeno porabo. Ponovno je mogoče zaslediti citate političnega agitatorja Groverja Norquista, ki je nekoč dejal, da je njegov cilj v 25 letih prepoloviti velikost vlade, zato da bi bila na koncu tako majhna, da bi jo lahko utopili v kadi. Demokratski predsednik (!) ZDA Obama se je z republikanskim vodjo predstavniškega doma Boehnerjem dogovoril za znižanje stroškov programa Medicare za 250 milijard ameriških dolarjev, prav tako namerava porezati program Medicaid za 110 milijard ameriških dolarjev.

Rezalcem javne porabe so se kaj hitro in pričakovano pridružile tudi druge sorodne interesne skupine. Interesni boj za deregulacijo finančnega sektorja se je tako razširil na interesni boj za deregulacijo celotnega trga dela. Po poročanju aprilske številke Evropske opazovalnice zaposlovanja (EEO) je nizozemsko ministrstvo za delo in socialne zadeve pred kratkim predlagalo "zmehčanje" pogojev za prekinitev delovnega razmerja. V Romuniji je tamkajšnja vlada 31. marca 2011 predstavila nekaj zelo radikalnih sprememb zakona o delovnih razmerjih. Glavne spremembe so podaljšanje možnosti veriženja pogodb za določen čas s 24 na 36 mesecev; zniževanje regulacije pri kolektivnemu odpuščanju in še posebej pri ponovnem zaposlovanju po kolektivnem odpuščanju (obdobje, v katerem je delodajalcem prepovedano na novo zaposlovati po kolektivnem odpuščanju, je bilo skrajšano z devetih mesecev na 45 dni).

Na Slovaškem se prav tako napoveduje bolj "fleksibilna" delovna zakonodaja. Dogaja se to, kar smo si lahko še leta 2007 prebrali v enem izmed mnenj EESO, in sicer, da so trendi na trgu dela vse bolj pod interesnim vplivom finančnih trgov. Tako so ekonomisti opazili sezonsko odpuščanje iz poslovnih razlogov, ki je najpogostejše januarja in junija, to je ob določitvi in reviziji letnega proračuna podjetij. Ugotovili so, da poskušajo z odpuščanji izboljšati finančne rezultate in da ta niso posledica zmanjšanja potreb v industriji. Ali kakor povzema to miselnost Richard B. Freeman z Univerze v Harvardu: če bi bili trgi dela tako fleksibilni kot kapitalski trgi, bi bilo vse v redu.

Vsi vidimo, kam nas je pripeljala fleksibilnost kapitalskih trgov. Dodana vrednost se je razdelila na novo. Podatki evropske komisije, OECD in Banke za mednarodne poravnave kažejo, da se je delež plač v odstotkih BDP v večini držav EU-15 zmanjšal z 71,5 odstotka v osemdesetih letih na 66,7 odstotka leta 2004. Zaradi te spremembe za skoraj pet odstotnih točk BDP se je sorazmerno povečal donos kapitala (dobiček). Delavci so postali orodje borznih indeksov. EESO je v mnenju o gospodarskih in socialnih posledicah trendov na finančnih trgih (26. september 2007) opozoril na eksponentno rast finančnih in borznih trgov, ki se je dogajala s hkratnim rahljanjem delovnega prava.

To je odraz dejstva, da postaja prožnost dela (in s tem večja negotovost) za podjetja spremenljivka prilagajanja kapitalskim trgom. Tri leta po mnenju EESO si lahko preberemo novo mnenje EESO o sedanjem finančnem trgu, kjer je zapisano, da so se v Združenih državah velike banke ponovno postavile na noge po zaslugi spodbujevalnega svežnja v znesku 787 milijard dolarjev, ki so ga financirali davkoplačevalci. Potem so svoje menedžerje zasule z bonusi (49,5 milijarde samo pri bankah Goldman Sachs, JP Morgan Chase in Morgan Stanley). Zdaj pa prav po zaslugi bonusov varčujejo še pri davkih: ker so ti prejemki davčno odbitne postavke, bo celoten sistem (kot računa Robert Willens, LLC) prihranil kakih 80 milijard ameriških dolarjev.

Ekipa raziskovalnih novinarjev postaje Bloomberg News je medtem izračunala, da je skupna vsota interventnih programov za bančni sistem v letu 2009 v bistvu znašala 12.800 milijard ameriških dolarjev. Joaquin Almunia, podpredsednik evropske komisije, je 2. februarja 2011 na konferenci v Berlinu povedal, da so stroški EU za reševanje bank v letih 2008 in 2009 narasli na 2340 milijard evrov. Skupno so torej stroški reševanja bančnega sistema v EU in ZDA (do leta 2010!) znašali 11.231,98 milijarde evrov (preračunano na tečaj ameriškega dolarja z dne 29. julija 2011). Paket predlogov za njegovo regulacijo še vedno čaka na mizah bruseljskih birokratov. Se medtem še spomnite portugalskega premierja, ki je v zameno za 78 milijard posojila EU-IMF obljubil križarski pohod na javni sektor?

Na glavo obrnjena slika

Ker je pravzaprav finančni sektor tisti, ki je evidentno živel preko svojih možnosti in je medtem postal "prevelik, da bi ga lahko pustili propasti", se zanj pripravlja največja "marshallova" javnofinančna reševalna operacija v zgodovini človeštva. Sočasno cela vrsta politikov doživi demografsko razodetje in skorajda simultano pritisne za dvig upokojitvene starosti ter mimogrede poišče pot iz krize tudi tako, da preslika deregulacijo finančnega sektorja na trg dela in promovira nujo po rezanju stroškov javnega sektorja. Ne, tu ne gre za več različnih zgodb. To je ena sama zgodba, ki jo na perverzen način potrdi vsebinsko zgrešeno, a natančno usmerjeno ideološko pisanje Keitha Milesa v Financah z dne 26. julija 2011. V članku z naslovom "Zgledovanje po stari Švedski vodi v finančni zlom" zapiše, da se je Švedska konec osemdesetih let prejšnjega stoletja približevala finančnemu zlomu zaradi nenehno rastočega javnega sektorja in izdatnega izplačevanja socialne pomoči, zaradi česar si po mnenju avtorja zasluži oznako "socialistična Valhala".

Avtor pri tem ne razkrije resničnih vzrokov finančne krize na Švedskem v letih 1990-1994. O teh vzrokih pišeta Ingemar Lindberg, bivši svetovalec švedske sindikalne centrale LO za socialno področje, in Magnus Ryner, profesor mednarodnih odnosov na Univerzi Oxford Brookes v drugi številki publikacije IJLR iz leta 2010. Če strnemo njune besede: švedska finančna kriza v letih 1990-1994 je bila posledica sosledja najmanj treh med seboj tesno povezanih dogodkov. Na začetku se je udejanjila kot nepremičninska kriza. Finančni posredniki, specializirani za nepremičninski sektor, so si od švedskih bank sposojali velike vsote finančnih sredstev, ki so jih posredovali naprej, med drugim v obliki hipotek.

Ko je leta 1990 "reaganomics" ekonomija začela dohitevati svoje lastne meje, se je stopnja rasti vrednosti nepremičnin ustavila, kar pomeni, da se je sprožila verižna dolžniška reakcija, saj so nepremičninski investitorji postajali vse bolj dolžni finančnim posrednikom, le-ti pa bankam, od katerih so si sposojali finančna sredstva. Prav to je pripeljalo kar nekaj največjih švedskih bank na rob bankrota. Verižna reakcija, ki je potekala od nepremičninskega sektorja pa do bančnega sektorja, je bila sprožena oktobra 1990, ko je nepremičninski posrednik Nyckeln, del skupine Beijer, suspendiral poplačila dolgov do bank. Ta suspenz je sčasoma povzročil kolaps banke Gota, prav tako je resno ogrozil stanje bank Första Sparbanken in Skandinaviska Enskilda Banken, ki so bile del skupine Wallenberg. Banka Nordbanken se je znašla v podobni situaciji. Vse to je sprožilo krčenje potrošnje zaradi povečanega varčevanja v letu 1991 in začetek resne krize (OECD, 1994).

Premik iz "resnih težav v katastrofo" (Brown-Humes, 1993) se je očitno zgodil septembra 1992. Čeprav Švedska ni bila formalni član Evropske monetarne unije (EMU) oziroma Evropske skupnosti (EC), je švedska centralna banka enostransko postavila nemško marko kot posredno referenčno točko nasproti nacionalni valuti, švedski kroni. Z naraščajočo inflacijo, ki je bila izdatno nad nemško marko, je bila krona zelo ranljiva tarča, kar je na koncu sprožilo dvig domače obrestne mere, to pa je bil zadnji žebelj v krsto švedskih bank, ki so začele verižno padati.

Soočena z nevarnostjo propada finančnega sistema se je novoizvoljena desnosredinska vlada odločila le-tega tudi rešiti. S sliko velikega dviga javne porabe, znižanja prihodkov zaradi krčenja BDP in zelo nestabilnega statusa krone je vlada povabila socialne demokrate k razpravi o scenariju znižanja socialnih izdatkov z namenom "izogniti se fiskalni krizi in zniževanju zaupanja med tujimi investitorji". To je sprožilo serijo varčevalnih ukrepov, ki so resno zmanjšali obseg države blaginje. Torej - namesto da bi kriza sprožila dvome o delovanju (pre)liberaliziranih finančnih trgov, se je spremenila v priložnost za radikalizacijo neoliberalnih stališč. Ker so se tudi mnogi znotraj socialnih demokratov strinjali s trditvijo, da je "država blaginje šla predaleč", se je tako našel "glavni krivec" - država blaginje. Ta je tako postala žrtveno jagnje fiskalne krize.

In tako se zgodba o vračanju jastrebov ponavlja. Le da so vsakič, ko se ponovno vračajo, bolj lačni - naivnosti politikov, žepov davkoplačevalcev in lastne, na izkoriščanju temelječe svobode. Končna računica bo očitno naslednja: še večja odvisnost trga dela od finančno-kapitalskega trga bo povzročila nadaljnje naraščanje dohodkovne neenakosti in še dodatno povečala izpostavljenost delavcev negativnim učinkom te prepletenosti. Medtem pa se bo politična oblast vse bolj zapletla v moralni hazard spreminjanja javnega proračuna v varnostno blazino vedno bolj prekernega kapitala - za kar bo moral navaden prebivalec kar trikrat plačati račun. Najprej kot davkoplačevalec, ki financira socializacijo izgub finančnega sektorja, nato kot uporabnik javnih storitev, ki se bodo vse bolj krčile pod težo privatizacije, in na koncu še kot delavec, ki se bo soočil z vedno novimi poskusi rezov v varnostno blazino osnovnih delavskih pravic.