Pred dobrima dvema letoma sta se kot prvi Slovenki pričeli ukvarjati samo z odbojko na mivki, vama je bilo takrat težko sprejeti to odločitev?

Erika: Že od nekdaj nama je bila ljubša odbojka na mivki, vendar je bilo to odločitev težje sprejeti, kot sva si mislili, predvsem zaradi slabih pogojev v Sloveniji, nepoznavanja in neizkušenosti na vseh področjih odbojke na mivki. Tudi sami nisva vedeli, kaj lahko pričakujeva in koliko dela je potrebno vlagati.

Od takrat sta ogromno v tujini. Kaj najbolj pogrešata, kadar sta na tujem?

Simona: Pogrešava predvsem bližnje in najin dom. Ostalo pa se da tudi v drugih državah dobiti (smeh).

Treningi in tekmovanja, potovanja – vse to mora biti ogromen finančni zalogaj? Zdaj imata sponzorje, na začetku verjetno ni bilo tako?

Simona: Ja, res je velik zalogaj, večji kot sva si predstavljali. Največji delež predstavljajo letalske karte in seveda stroški trenerja. Vendar imava srečo, ker naju že od vsega začetka podpirata starša in Beachvolley club Portorož.

Erika: V letošnjem letu naju podpira NKBM, s katero nama je v čast sodelovati. Bova pa za nadaljevanje uspešne kariere potrebovali še kakšnega dodatnega sponzorja.

Foto: www.fabjansisters.com

Zagotovo imata veliko podporo v družinskem krogu?

Simona: Brez družine "Fabjan sisters" ne bi obstajali. Starša nama nudita ogromno finančno in moralno podporo, za kar sva jima zelo hvaležni. Pa tudi vse spodbudne besede sester nama dajo še večjo moč.

Po več kot dveh letih profesionalnega ukvarjanja z odbojko na mivki sta tekmovali in trenirali že v ogromno državah, bili sta denimo v Braziliji in na Kitajskem ... Kje sta se najbolje počutili in od kje sta si želeli čim prej oditi?

Erika: Čim prej s Kitajske (smeh). Zelo pa mi je bila všeč Tajska, vendar prisegam na Evropo.

Simona: Vsaka država je posvoje posebna, najbolje pa se počutiva v evropskih državah.

Vajin veliki cilj so olimpijske igre v Londonu 2012.

Erika: Olimpijske igre so sanje vsakega športnika, za naju bi bil res izjemen uspeh, če bi se uvrstili že na te OI, ker za uvrstitev tja športniki potrebujejo povprečno okoli 6 let. Obstajajo pa tudi izjeme. Možnost za uvrstitev obstaja preko kontinentalnega pokala, v katerem je potrebno, da dve ekipi iz vsake države premagata ekipi iz druge države. Tako, da je kontinentalni pokal odvisen od rezultatov obeh ekip. Septembra nadaljujemo drugi krog v Kopenhagnu.

Vama kdaj ob neprestanem treniranju zmanjka motivacije? Zagotovo sta si ob takšnih trenutkih ena drugi v veliko oporo?

Simona: Motivacije nama še ni zmanjkalo. Po kaki tekmi pride do slabega treutka, ko bi najraje pustil vse in delal kaj lažjega. Vendar si čez pol ure že premisliva. Porazi so pač del učenja, le tako lahko napreduješ.

Erika Fabjan (foto: Jaka Adamič)

Pa sestrski spori? Se kdaj spreta ali sta tudi v zasebnem življenju tako homogeni, kot morata biti na igrišču?

Erika: Kot osebi sva si zelo različni. V zasebnem življenju se nikoli ne spreva, imava pa tudi različne prijatelje in drugačen način preživljanja prostega časa. Če že pride do spora, pa je ta vedno na temo odbojke.

Si lahko zamislita življenje brez odbojke? Kaj bi počeli, če se ne bi ukvarjali s tem športom?

Simona: Življenje brez odbojke si trenutno težko predstavljam, saj je to nekaj, v kar vložim največ truda in energije. Vrjetno bi bila pridna študentka, saj mi tudi šola "leži".

Erika: Odbojka na mivki mi je veliko dala, niso pomembni samo rezultati, ampak izkušnje in doživetja, ki jih brez odbojke ne bi nikoli dobila in doživela. Tudi jaz bi vso svojo energijo usmerila v študij prava.

Imata dve mlajši sestri, bosta tudi oni sledili vajinim stopinjam?

Erika: Helena bo, kot kaže, najina fizioterapevtka (smeh). Katarina pa je še premlada, da bi sprejemala take odločitve. Obe pa trenirata odbojko. Če bi se odločili za isto pot, bi jima lahko veliko svetovali in pomagali, da bi jima bilo lažje. Midve kot prvi orjeva ledino slovenske odbojke na mivki v svetu.