Presenetila pa naju je predvsem množica srnjadi, ki sva jo srečevala ob vsej poti na Bizeljskem. Na vsakem travniku je bila čreda, nekaj nama jih je celo prekrižalo pot, tako da je treba že zaradi njih voziti previdno. Zdi se, kot da je Bizeljsko pravi raj za srne.

Življenje v vinski kleti

Viktor Iljaž z družino živi v Župjeku, majhnem naselju, v majhni hišici na začetku vzpetine ne prav velikega hriba. Če rečemo, da je hišica majhna, potem ni ravno prave predstave, a če dodamo, da je bila nekoč nevelika vinska klet, potem si morda malce lažje predstavljate "razkošje", kjer so si Iljaževi pred štirinajstimi leti našli svoj dom, streho nad glavo. So pa Viktor, žena Angelca in sedemnajstletni sin Alen nekdanjo klet uspeli lepo urediti. Vidi se, da tam domujeta red in čistoča. Vse skupaj so urejali, dokler je pač šlo. Dokler je bila služba in dokler je bil Viktor zdrav.

"Jaz sem invalid tretje stopnje, zdaj se bojujem, da bi mi priznali prvo stopnjo, a še ne vem, če mi bo uspelo. Pred šestimi leti sem padel s strehe. Delal sem pri zasebniku, streho smo popravljali, pa se je zgodila nesreča in sem padel sedem metrov globoko. Zlomljena sem imel štiri vretenca v hrbtenici, peto je bilo počeno, zdrobljeni sem imel obe peti, polomljena štiri rebra, pretres možganov. A sem preživel, le da hrbtenica ni več prava, po petah pa ne morem hoditi. Če sem na nogah skupaj kakšno uro ali dve, je že hudo. Zato težjih del ne zmorem, doma postorim lažja dela, kaj pospravim, pozimi drva prinesem. Prej pa sem vse delal v hiši, popravljal sem jo, oblekel z lesom, da smo nekako zadrževali vlago, ki skozi stene sili vsepovsod," razlaga dvainpetdesetletni Viktor.

Denarja vedno primanjkuje

Tudi trinajst let mlajša žena Angelca je zdaj brez službe. "Šol nimam, končala sem osemletko, kje naj si tu sploh iščem službo. Ti konci so že tako ali tako daleč od centrov, do Brežic je osemnajst kilometrov, tam služb ni, še posebno za take, ki nimamo kakšne izobrazbe. Prej sem delala pogodbeno nekaj mesecev, zdaj pa sem že kakšno leto doma." In tako družina živi od Viktorjeve invalidnine in Angelčine socialne podpore. "Jaz dobim 260 evrov invalidnine, Angelca pa 190 evrov socialne podpore. Alen hodi v srednjo medicinsko šolo v Novo mesto, med tednom živi tam, v dijaškem domu. On dobi 209 evrov štipendije, a kaj ko gre za stroške njegovega šolanja vsak mesec skoraj tristo evrov. Plačilo dijaškega doma, avtobusna vozovnica do Novega mesta in nazaj, šolske potrebščine, kaj naj rečem, težko je."

Tako jim za življenje v hiši ostane dobrih tristo evrov, to pa porabijo v glavnem za plačilo položnic, pa še tega ne zmorejo vsak mesec sproti poravnati. "En mesec zadržim položnice za elektriko, naslednjega za komunalo, potem za zavarovanje. Saj se bojim, da nam bodo kdaj elektriko izklopili, a drugače preprosto ne zmoremo. Če bi sproti vse plačevali, nam ne bi nič ostalo za hrano in za oblačila," razlaga težke razmere Angelca. Še dobro, da je okoli hišice nekaj malega vrta, kjer zraste nekaj zelenjave, na drevju pa jabolka, hruške. Vsaj nekaj je. "Sicer pa kupimo samo tisto najbolj nujno, moko, sladkor, sol, makarone, meso je le sem pa tja. Toliko, da ne pozabimo, kako je videti. Oblačila kupimo samo za fanta, da gre urejen v šolo, midva nosiva reklamne majice, trenirke, je dobro. Pa saj tako nikamor ne hodimo."

Alen bi ostal v teh krajih

Imata vsak po eno nekoliko boljše "tagmašno" obleko, če je treba kam iti, kaj urejati v Brežicah ali morda v Novem mestu. Za doma je vse dobro. "Hvala bogu smo za letos nekako splezali iz dolgov, saj nam je pomagala zveza prijateljev mladine iz Most, da smo poplačali zaostale položnice. Z ostankom sem oblekla Alena, tako da je do zime preskrbljen. Potem bomo pa videli, kako bo naprej." Sedemnajstletni Alen sedi zraven nas, tih fant je, zdi se, da ga je življenje v teh težkih razmerah naredilo vase zaprtega, nerad se vključi v pogovor. Pa vendar.

"Zdaj grem v zadnji letnik, potem pa bi rad nadaljeval šolanje, še dve leti, ko končam to triletno šolanje. Služba? Kaj pa vem, kje bo kaj možnosti. Morda v Brežicah, morda v Novem mestu, Celju. A po drugi strani me ne vleče, da bi živel v mestu, najraje bi ostal tu in si nekoč zgoraj naredil svoj prostorček. Ti konci so lepi, tu bi se dalo lepo živeti. Rad imam te konce," pravi fant, ki se veliko ljubiteljsko ukvarja s športom, oče in mama pa sta nanj ponosna, saj pravita, da mu gre šola dobro od rok. Da si bo vendarle uspel narediti neko prihodnost v teh težkih časih.

Kljub vsem težavam in boleznim, ki jih pestijo, bi se Iljaževi še nekako prebijali iz meseca v mesec, čeprav skromno, a vendarle. Če ne bi bilo hiške. Ki sta jo Viktor in Angelca pred štirinajstimi leti kupila z ljubeznijo, da si ustvarita svoj, pa čeprav skromen dom. Drugega ni bilo, denarja pa tudi ne. In sta vzela nekdanjo vinsko klet. Viktor je bil takrat zdrav, sam se je priučil tesarstva, Angelca mu je lahko pomagala. "Prostorov smo se lotili z veseljem, takrat sem strope in stene oblekel v les, da sem preprečil vlagi, da bi se širila naprej. Pa ploščice smo takrat položili. Takrat je šlo. Potem je prišla moja invalidnost, vlaga pa se je začela nezadržno širiti naokrog. Kjerkoli se dotakneš stene, čutiš, da omet odpada, iz vsake odprtine se ven kruši pesek. Vlago je čutiti povsod, vohati se jo da. Omare lahko zračimo, kolikor hočemo, pa je vse vlažno."

Ostati ali oditi

Tako se zdi, da so Iljaževi pred težko odločitvijo, kaj storiti. "Hja, če bi bilo mogoče, bi bilo najbolje hiško spustiti na tla in delati na novo. Nekoč bi to šlo. Bila je služba, bil sem zdrav, tega bi se lahko lotili. Sami, počasi, a bi šlo. Zdaj? Zdaj ne vidimo nobene prave možnosti. Vlaga je povsod, bojimo se, da se utegne hiška rušiti, posedati, ne vemo, koliko časa bo vse skupaj zdržalo." In nas popeljejo po majhnih prostorih, skromnih, a čistih, skrbno urejenih. Vsega skupaj je dvainštirideset kvadratnih metrov, stropi so nizki, kletne višine, segajo le nekaj malega nad glavo. Temačno je notri, tako kot je povsod v kleteh. Tudi Alen ima svojo majhno sobico, toliko da se lahko umakne v svojo zasebnost, kadar je doma.

"Vsi trije smo zboleli na živcih, danes sem vzela že tri tablete, od vlage sem se nalezla revme. Vse to zaradi tega, ker ni nobene prave rešitve. Smo že razmišljali, da bi morda hiško prodali, da bi se odselili kam drugam. A koliko bi sploh zanjo dobili. In potem? Ne bi imeli denarja za plačevanje najemnine. Tako moramo nekaj tu narediti, pa je že do papirjev težko in drago priti. Denarja pa ni, ni službe, še z življenjem se težko kosamo iz dneva v dan. Veste, res je tudi, da sva do hiške težko prišla, kupila sva jo z ljubeznijo, naša je. In - človek se navadi na svoje kraje, ni ravno lahko kar spakirati pa oditi. In kam sploh, kje začeti na novo? Mi Bizelanci smo na te svoje konce navajeni, tu smo doma. Z možem sva prišla iz Pišec, le nekaj stran je," pove Angelca.

Zdi se, da bodo morali Iljaževi najti neko rešitev na obronkih teh bizeljskih gričev. Tu, kjer so zrasle njihove korenine. A očitno sami tega ne bodo zmogli. Volje je dovolj, ni pa denarja in ni zdravja. A koliko ljubezni je v tej skromni domačiji, pokaže že pogled na majhen, pa skrbno urejen vrtiček in travnik okoli nekdanje kleti. Angelca in Viktor sta vse svoje moči vložila v ta svoj dom, ki se jima počasi, iz dneva v dan seseda pred njunimi očmi. Me pa ne preseneča, da želita vztrajati. Pogled s te vzpetine proti ravnini na hrvaško stran je čudovit. Čudovit, kljub temu da je bil dan bolj mrakoben kot ne. In Župjek je majhna, tiha vasica, le deset ali dvanajst hiš bi našteli v vsem naselju. Verjamem, da bodo Iljaževi tu vztrajali. Morda pa se bo le našla kakšna rešitev, da si uredijo življenje in popravijo hiško.