"Vse bolj verjetno je, da ima Higgsov bozon maso nekje med 115 GeV in 142 GeV," je v pogovoru za Dnevnik iz Ženeve povedal dr. Jonas Strandberg, švedski fizik, ki dela za detektor Atlas. "To je zelo ozko območje," je bil navdušen. Območja nad 140 GeV in pod 115 GeV so znanstveniki s poskusi že prej uspeli označiti kot nezanimiva.
"Najbolj so zdaj zanimivi podatki, ki smo jih zaznali okrog 140 GeV." V okolici te vrednosti (v skladu z Einsteinovo enačbo E = mc2 je masa delca izražena z energijsko vrednostjo) so namreč zaznali pojav večje količine delcev, ki bi lahko zelo verjetno nastali pri razpadu Higgsovih delcev. Po podatkih, predstavljenih prejšnji teden v Grenoblu, je verjetnost, da je do tega prišlo z naključno koncentracijo energije, le okrog osemodstotna.
"Prepričan sem, da bi lahko podatke, ki jih potrebujemo za potrditev obstoja Higgsovega bozona, zbrali še letos, najkasneje pa v prihodnjem letu," je pred začetkom počitnic, ki jih potrebujejo tudi znanstveniki, povedal dr. Strandberg.
Naš sogovornik, ki dela v trenutno najbolj "vročem" fizikalnem laboratoriju na svetu, je vse to pripovedoval z domnevo, da Higgsov delec obstaja. Znanstveniki so s standardnim modelom vesolja predvideli, da mora v naravi obstajati mehanizem, ki snovi podeljuje maso.
Zakaj ima snov maso (te ne smemo zamenjevati s težo, ki je posledica gravitacije), je namreč ena poslednjih teoretičnih in praktičnih ugank vesolja.
Profesor Peter Higgs iz Edinburgha je že v zgodnjih šestdesetih letih postavil teorijo, da snov maso pridobi, ko prehaja skozi polje, ki ga tvorijo delci, kasneje poimenovani po njem. V kasnejših desetletjih so bile iskanju tega skrivnostnega "božjega" delca namenjene desetine milijard dolarjev in gradnja ogromnih pospeševalnikov, kakršen je 27-kilometrski krožni LHC v Cernu ob Ženevskem jezeru.
Tam več kot deset tisoč znanstvenikov z vsega sveta iz tedna v teden pregleduje podatke o trkih delcev s skoraj svetlobno hitrostjo in čaka na potrditev, da Higgsov delec obstaja.
Če bi se izkazalo, da ga ni mogoče najti niti na ozkem območju mase, ki je še preostalo, bi bila celotna svetovna fizikalna srenja skrajno presenečena, fizikalne učbenike bi bilo treba napisati na novo, uganka o nastanku vesolja pa bi ostala še dolgo nerazrešena.
