Kadar se odpravljaš na dalmatinski otok, se razmisleku, kako se izogniti cestnim kolonam, pridruži še ugibanje, koliko ur boš čakal na trajekt. Še sreča, da lahko svobodno izbiraš, ali boš čakal v opoldanski pripeki ali v malo manj hudi jutranji. Letos se odločimo za drugo možnost, ker imamo s seboj dva psa, ki slabo prenašata vročino: poleg Evian je tu še Po, ki pripada moji sestri Jasni in svaku Toniju. Pravzaprav onadva pripadata njej, tako kot mi pripadamo Evian. Po je komaj odrasla tartufarka, ki zaenkrat slave svoje pasme še ni upravičila, res pa je, da jo je Toni šele začel trenirati in zaenkrat sta prišla do lekcije, kako iz kuhinjskega umivalnika neopazno izmakneš pol kilograma lignjev. Vsi se veselimo njenih bodočih spretnosti. Evian je v petih letih izpilila drugo vrsto usmerjenega znanja: kako z nepremičnim žalostnim pogledom doseči, da se počutiš krivega za vsak grižljaj, ki ga ne deliš z njo.

Na naš polnočni odhod vpliva tudi moj gorenjski razmislek, da bomo iz sedmih plačanih dni iztisnili osem dni počitnic. Nikoli nisem razumel razsipnežev, ki za potovanje na smučanje v tujino porabijo cel prvi dan in za vračanje zadnjega: sam sem vedno čvrsto stal na stališču, da je treba že prvi dan ujeti prvo jutranjo žičnico in zadnji dan zadnjo popoldansko vožnjo. Temu se reče popoln izkoristek. Skratka, če bomo imeli srečo s trajektom, bomo na plaži že dopoldne.

Nina že veliko let ne hodi z nami; vstopila je v dvajseta leta in počitnice s starši so zadnja stvar, ki bi ji prišla na misel. Pravzaprav nas tudi Blaž pri osemnajstih preseneča, da se nam še ni uprl, čeprav to le ni tako nenavadno, saj gre z nami tudi njegovo dekle Klementina.

Ali imamo rezervno kolo?

Na pot nas gre torej šesterica, da o dveh psih ne govorimo. Pred zvrhanim prtljažnikom, iz katerega vsakokrat, ko ga odpreš, pade vrečka s čevlji, se Boža spomni najbolj nemogočega vprašanja: ali imamo rezervno kolo in ali je napolnjeno? Domnevam, da je rezervno kolo, ki ga v tem avtu še nisem videl, nekje na dnu vse krame, in izjavim, da ni nobenega razloga, da bi povsem nova guma v štirih letih spustila zrak, sploh pa mi že dvajset let ni počila guma. Tako da se po samo enem vračanju v deseto nadstropje, kjer iščemo mojo denarnico, ki jo nato najdemo v avtu, in ko odločno odklonim, da se še enkrat vrnemo preverjat, ali je zaprto okno dnevne sobe, odpeljemo. Prve kilometre me navdaja slab občutek, ker nisem zaprl glavne plinske pipe, vendar ta podatek zadržim zase. Navsezadnje je še nikoli nisem zaprl.

Nočna vožnja je test budnosti, pri katerem najbolj trpi Boža. Ker ne vozi, postaja zaspana, vendar si ne upa zaspati, ker me mora spraševati, če sem zaspan. S seboj imamo liter kave, vendar zelo redko prosim zanjo, ker to Boži dokončno potrdi sum, da spim in da se moramo ustaviti. Sploh pa mi kava ne pomaga. Pač pa že vrsto let izkoriščam znani fenomen, da človek ne more spati, kadar jé. Vsak otrok ve, da je ta pojav stabilen in ponovljiv v vseh okoliščinah, vendar je strogo omejen na čas, ko se bašeš s hrano, že nekaj minut po tistem, ko si pogoltnil zadnji sendvič ali vrečko bonbonov, pa ti veke še bolj kot prej lezejo skupaj.

Premalo inovativnim znanstvenikom, ki so se izziva lotili pred mano, je to dejstvo predstavljalo nepremostljiv problem: ker je treba nenehno jesti, bi to pri vožnji do Splita pomenilo trideset sendvičev ali en kilogram svetovno najboljših Šumijevih zelenih gumijastih bonbonov; to pa je dano le tistim Zemljanom, ki se ne morejo zriniti niti skozi vrata stanovanja, kaj šele avta. Skratka, zaradi zaspanosti po jedi je obveljalo pravilo, da je treba med vožnjo jesti čim manj, najbolje nič. Moja rešitev, na katero sem zelo ponosen, pa omogoča prav tisto, kar je na videz nemogoče: nenehno hranjenje.

Kot vsaka genialna ideja je tudi ta zelo preprosta: gre za počasno grizljanje določene vrste bonbonov, črnih in rdečih malin, ki so posute z drobnimi čvrstimi zrnci v velikosti prosa. Prodajajo jih na vseh bencinskih črpalkah. Namesto da zgrizeš in pogoltneš celo malino s kožo in kostmi v desetih sekundah, si izbereš vsako zrnce za enoto prehranjevanja. S sekalci previdno trgaš s površine maline vsakega posebej in ga počasi grizljaš: kar nekaj časa ti vzame, preden zgrizeš vseh sto petinšestdeset zrnc, eno gor ali dol; večkrat preverjeno. Moj rekord je ena malina na sto kilometrov. Problem je le v tem, da bonbonov včasih zmanjka, ker se jih Boža ne loteva tako drobnjakarsko. Ampak tokrat mi jih od dveh vrečk prihrani pet, kar je do Splita ravno dovolj.

Na dveh tretjinah poti nam Jasna, ki vozi za menoj, sporoči, da ji je spustilo kolo in da mora z rezervnim voziti počasneje. Naj ne čakamo in da se dobimo na Hvaru. To je tisto, pravi Boža in me pomenljivo gleda, kar se po tvoje ne more zgoditi. Tu in tam kakšno kolo mora počiti, pravim, ampak sedaj smo še dodatno varni, ker nas varuje statistika; dve predrti kolesi bi bili preveliko naključje.

Vrste za trajekt začuda ni, pravzaprav ni nikjer pred nami nobenega avtomobila, ker so pravkar še poslednji izginili v ladijski trebuh. Prišli smo deset sekund prepozno: vhodna ploščad se tik pred nami dviga in spreminja v steno. Poskušam biti duhovit in bleknem, da je dobra stvar ta, da smo prvi na vrsti za naslednji trajekt čez tri ure. Boža ima mnogo bolj primerno pripombo, da bomo vsaj lahko počakali na Jasno in Tonija. Pravzaprav bi lahko našli kak servis, kjer ji bodo popravili ali zamenjali gumo, in ji privarčevali čas za iskanje.

V duhu modernih časov izvlečem z dna prtljažnika računalnik, ampak ne samo jaz, temveč tudi Blaž, ki je bolj razgledan uporabnik interneta, ne najde delujoče povezave. Tako čakamo kako uro, da se odpreta turistični urad in pošta, vendar nas na turističnem uradu samo začudeno gledajo, ker poizvedujemo o vulkanizerju, na pošti pa ne premorejo niti enega telefonskega imenika z rumenimi stranmi. Pravzaprav nimajo nobenega imenika. Na koncu pomaga staro in preizkušeno ustavljanje ljudi na cesti, ki poznajo najmanj deset naslovov, in ko najbolj primernega sporočim Jasni, mi pove, da je že tam, saj je servis videla s ceste, po kateri se je spuščala v pristanišče.

Ko pripluje trajekt, prihajajo z njega ljudje, ki ne pripadajo rasi tistih, ki se spravljajo nanj. Mi smo čemerni belci s podočnjaki, pomečkanimi obrazi in od zgodnjih srednjih let navzgor lastniki mlečno belih žoličastih trebuhov, ki jih sramežljivo nastavljamo soncu prvega dopoldneva plačanih počitnic, oni pa pripadajo radoživi temnopolti rasi napetih obrazov in teles brez pomarančaste kože; podobni so nam samo po tem, da tudi oni želijo prejeti še zadnjo dozo obsevanja, za katero so plačali.

Na otoku nas čaka še zadnji pridih potovalne avanture: tunel skozi hrib, ki loči severno od južne strani otoka. V skalo izklesani neosvetljeni rov, ki je še bolj črn in nepregleden, ker poldrugi kilometer daleč zaslepljuje pogled za grah velika žareča svetloba na izhodu, je verjetno glavni razlog, zakaj je druga stran otoka redko naseljena in zato idealna za tiste, ki bežijo od ponorele množice. Samoumevno je, da skozi predor poteka samo enosmeren promet, ki ga uravnava muhast semafor, vendar to ne more dovolj dobro opisati njegove utesnjenosti; treba je voziti skozenj in doživljati srhljiv občutek, da bo avto zdaj zdaj podrsal ob stene ali strop.

Previdni vozniki znižajo visoke avtomobile za nekaj centimetrov tako, da jim pred vhodom spuščajo zrak iz gum. Legenda pripoveduje, kako je neki Nemec, redni povratnik na otok, tako kot vsako leto poprej izpraznil gume in se samozavestno zapodil v rov, da bi se že nekaj trenutkov kasneje zagozdil v njem. Ne, ni se vdrla streha tunela, pač pa so prejšnjo zimo nanesli novo plast asfalta.

Južna stran se enakomerno in brez ravninskega pasu spušča do morja in ta poševni svet na vsakem koraku ustvarja slike, na katerih se mediteransko grmičevje, zaplate lavande, osamele kamnite hiše in svetlo zeleni vinogradi ostro in do bolečine kičasto izrisujejo na temno modrem vodnem ozadju. Na koncu poti, kjer neke serpentine tudi naslednje dni ne zvozim brez vzvratne vožnje, stoji dvajset metrov od peščenega zaliva družinski hotelček, kjer nam je letos po večkratnih poskusih le uspelo dobiti sobe. Lastnik Tonči sprejema rezervacije natanko od polnoči vsakega novega leta dalje, niti sekunde prej, in že nekaj minut kasneje ni več mogoče dobiti sobe v najbolj zaželenih terminih. Da mi je letos uspelo, sem že eno uro prej na računalniku izpolnil formular in takoj po polnoči pritisnil na tipko Pošlji. Tonči je pravičen in niti stalni gostje ne dobijo sobe, če niso pravočasni.

Čelade visoko v pečini

Večina gostov je Slovencev, kar ni presenečenje. Moj prijatelj Goran iz Poreča pravi, da pametni Hrvati o najlepših kotičkih na svoji obali poizvedujejo med nami. Imamo pa po njegovem mnenju nerazumljivo navado, da na takih kotičkih ne znamo uživati, temveč se množično vdajamo mazohizmu. Kadar v opoldanski vročini zagleda visoko v pečini ob idiličnem zalivu nekaj čelad, je prepričan, da bo pod steno videl avto s slovensko registracijo. Februarskim kolesarjem ni treba odpreti ust, da bi Porečani ugotovili, da zgodnji Slovenci napovedujejo dolgo sezono; dovolj je, da v popolni kolesarski opremi poganjajo pedale v najbolj strm klanec. Če do maja nihče ne opazi hitrih sprehajalcev z nordijskimi palicami, lahko časopisi brez dodatnega poizvedovanja zapišejo, da Slovenci bojkotirajo hrvaško obalo.

V luči teh plemenskih značilnosti bi se morali nekoliko sramovati, ker s seboj nimamo nobene samomučilne opreme. Pravzaprav jo jaz imam, imenuje se prenosni računalnik, ampak to je že druga zgodba. Odločili smo se za čisto običajne in neprogramirane počitnice. Dolgo spanje, počasno gibanje, počivanje po počitku. Kemično preprečevanje opeklin. Branje ekološkega trilerja, v katerem prvi in edini strel pade na štiristoti strani in razbije šipo v kopalnici. Iskanje odgovora na ključno vprašanje vsakega dne, kaj bo za večerjo. Do roba prepira strastno igranje taroka, pri čemer se zjutraj nihče ne spomni, kdo je prejšnji večer zmagal.

Nakup lubenice in njeno razkosavanje z žepnim pipcem, ki se konča z dvema ranjencema. Večerno čakanje na brejo mačko, ki se vsakokrat ob istem času pojavi na strehi, skoči na nadstrešek terase in nato na ograjo, se sprehodi za našimi hrbti in izgine za vogalom. Vonj dalmatinskega olja in bazilike, ki se nad mizami na terasi meša z vonjem sivke in borovcev. Romantični trenutki na večernih sprehodih ob ugašajočem morju in spopadanje z roji komarjev, ki jih je razplodil Tonči s pogostim zalivanjem svojega parka limonovcev, fig in oleandrov. Zavidanje svojima najstnikoma za zaljubljenost, ki jo razkazujeta od jutra do večera. Sprejemanje fizikalnih posledic dejstva, da Evian tudi na počitnicah ne odstopa od svoje navade, da spi prečno iztegnjena med menoj in Božo. Razneženost ob nenadnem spoznanju, da sem od otroških let prvič na počitnicah s svojo sestro. Prebujeni občutek, da je za srečo najpomembneje, da si med ljudmi, ki te imajo radi in ki jih imaš rad.

Najbolj se mi vtisne v spomin Toni, ki ob prvem svitu na skalnatem pomolu negibno strmi v konec svoje ribiške palice. Ob njem sedi Po in gleda v isto smer. Morje je gladko in svetleče kot ogledalo, razleti se samo takrat, ko vanj pade trnek. Za vsako ribo, ki jo Toni vrne morju, se Po požene v vodo in mu jo prinese nazaj. Dajeta vtis, da sta sama na svetu in da nikogar ne potrebujeta. Nevemkolikič si rečem, da bi vsaj včasih moral imeti pri sebi fotoaparat.

Čisto jasno mi je, zakaj vsi radi opisujejo potovanja in nihče počitnic. Bralci lažje prebavijo prigode in nezgode, ki jih prinaša pot, kot reciklirane opise turkiznih zalivov in potopljenih sončnih zahodov. Nad srečo so navdušeni samo tisti, ki jo doživljajo.

Oleander je strupen ...

Majhen pretres v miroljubnem minevanju časa povzroči Po, ki ni zadovoljna s tem, da smo jo obtožili, da je pospravila zajeten kos avtohtonega slavonskega kulena. Zato se ob prvi priliki, ko je sama v sobi, loti daljinca in ga temeljito obgloda, iz preostanka pa izdela dve napravi, ki žal ne delujeta. To nas primora, da se odpravimo na severno stran otoka po novo napravo. Izkaže se, da tunel ni edina nevarnost. Na ozkem delu ceste ne morem mimo nasproti vozečega avta, kar pomeni, da tudi on ne more mimo mene, in razvije se telesna govorica, s katero si šoferji tega sveta sporočajo, da so čisto na robu in naj se oni drugi nerodnež že vendar spravi s sredine ceste.

Moja trditev ima trdnejšo podlago, kar dokažem tako, da pri nadaljnjem umikanju v desno izgubim podlago in s sprednjim kolesom obvisim nad nečim, kar Boža kasneje opiše kot prepad. Namesto krikov zavlada v avtu tišina, ki nazorno pojasni besedno zvezo onemeti od strahu. S trikolesnim pogonom se tako besno zaženem nazaj, da se drugi avto komaj še uspe izmuzniti in mi šele čez čas s hupanjem sporoči, da ne spadam za volan.

Na dogodek se spomnim na koncu počitnic, ko ravno krenemo s parkirišča s trdnim namenom, da ne bomo zamudili trajekta. Pred tem natlačimo prtljažnik manj skrbno kot prvikrat in dodamo nekatere nove kose prtljage, kot so steklenice olivnega olja, zavitki posušenih fig in šopki lavande, na vrh vsega pa razprostremo kopalke in brisače, ki so še mokre od poslovilnega kopanja. Slika popolne razpuščenosti.

Toni mi iz svojega avta daje znake, naj ustavim, in me pelje k sprednjemu desnemu kolesu, ki izgublja zadnje izdihljaje zraka, z njegovega boka pa binglja zajeten kos plašča. Boža ima takrat, ko je najmanj potrebno, najboljši spomin. Hoče razpravljati o napovedni vrednosti statistike, pa nimam volje, da bi ji pripovedoval o redkih dogodkih, ki padejo izven standardnih odklonov. Zaposlen sem namreč z vprašanjem, kje je rezervna guma. Odgovor, ki ga izrečemo skoraj hkrati, nas preplavi z mešanico jeze in obupa.

Čez dve minuti je polovica peščenega parkirišča prekrita s kovčki, potovalkami, nepregledno množico vrečk in prevrnjenimi steklenicami olja. Ker sivke ne moremo odložiti v prah, se Klementina spremeni v cvetlični grm, vendar je tu še mokro perilo. Oleander je strupen, pravi Boža, in ovesi palmo in dva borovca. Pripeljeta dva Slovenca in nas z zanimanjem opazujeta, tako da me obide neznosna misel, da bosta zahtevala prostor za parkiranje. Morda sta to nameravala, vendar se ob mojem morilskem pogledu premislita in eden od njiju me vpraša, ali lahko kako pomaga.

Ko je prtljažnik povsem prazen, še vedno ne morem do kolesa. Vidim ga, če se sklonim pod podvozje, vendar pot do njega ne vodi skozi dno prtljažnika. Rešitev najde Toni: polmetrski železni drog, prikladno nameščen na vidnem mestu, je treba nasaditi v neki oddaljeni vijak in rezervno kolo se začne na jeklenici spuščati iz svojega ležišča. Blaž zarotniško zamrmra, da sploh ne bi bilo treba izprazniti prtljažnika, ampak oba veva, da tega ne sme povedati na glas. Toni je prekaljen menjalec koles, saj je osvežilni tečaj opravil pred tednom dni, in ko je delo končano, ugotovimo, da z malo sreče še utegnemo ujeti trajekt.

Tokrat jo imamo: čeprav semafor pred tunelom, takoj ko pripeljemo do njega, za deset minut spremeni zeleno v rdečo luč in čeprav se pred trajektom postavimo v vrsto, za katero smo prepričani, da najpočasneje napreduje, se nam uspe vkrcati. Uro in pol kasneje še enkrat ugledam razliko v barvi kože med prihajajočimi in odhajajočimi počitnikarji, na cesti pa smo vsi že globoko v mislih na prihodnji dan. Počitnic je konec.