"Če bi?! Jaz grem, gotovo."

"Prav. Kdaj pa?"

"Včeraj, takoj…"

Šport, ki je zame eden najčudovitejših. Nikoli se nisem ukvarjala z njim, a me je vedno privlačil. Nekega večera sem gledala film, ki so ga posneli s Pavlom Kozjekom. S kajakom po morju privesla do pečine, se brez varovanja povzpne do vrha. Varovanje res ni bilo potrebno, saj bi ga pri morebitnem padcu vase sprejela globoka modra voda. Med plezanjem je bil tako osredotočen na skladnost gibanja, da me je očaral. Bil je lep. Na vrhu pečine je stala mala cerkvica, videti je bila grška, po vzponu se je počasi odpravil proti njej. Vse do sem bi si tudi sama drznila, odkorakati proti cerkvi si pa ne bi upala. Odkar sem hendikepirana, mi samostojna vzravnana hoja ne gre več. Stopnji homo erectusa sem se torej prisiljena odpovedati. Držati se moram kakršnekoli opore: roke, stene, veje, bergle… ker so mi roke prevzele precejšen kos gibanja, so mi tudi bicepsi zrasli. Kot da sem razvila nekakšno hojo primata. Priznam, da se v resnici zelo bojim, če bi se znašla sama na ravnem, prostranem terenu brez vsakršnih pokončnih ovir. Morda je to neka sorta agorafobije?

"Ne, gospa, tega sklepa res ne bi dala. Ampak povejte mi še malo…"

Tisto noč po ogledu filma s Pavlom se mi je sanjalo, da sem v Sarajevu. Po nekem trgu sem stekla ven iz taksija pred taksistom, ki me je nadlegoval. Tečem mimo tipa, ki zlaga stvari v nahrbtnik, taksist pa za mano. Ko še on priteče mimo tipa, ga ta zagrabi za ovratnik in zbije po tleh. Tip je bil Pavle. Potem je nasilneža držal na tleh in s prstom kazal na prsi svoje sive majice. Tam je bil bel grafični vrh neke gore, pod njim pa je pisalo Himalaya kills.

"A vidiš, kaj tu piše?!" se je Pavle drl na prestrašenega napadalca.

"Jaz sem preživel, veš, zdaj si pa lahko misliš, kaj bom s tabo naredil, če se takoj ne pobereš!" Rešil me je.

Kakšen mesec dni po tem smo izvedeli, da se je Pavle Kozjek v Himalaji smrtno ponesrečil. Upam si verjeti, da sva se takrat, v neki drugi dimenziji, zares srečala.

Psihologinja je prišla do sklepa, da mi ponudi plezanje na pravi plezalni steni, potem ko sem ji povedala, kaj počnem vsako jutro.

Na precej strmem hribčku blizu mojega doma, na Toškem čelu, sem odkrila s tankimi drevesi poraslo pot. Brez oprijemanja dreves in vej se je bilo težko povzpeti, a primat v meni mi je pomagal. Ko sem prišla na vrh, se je vame vedno vrinila tudi neka nenavadna lepota. Koža na obrazu se mi je napela, oči so mi blesteče modro zažarele in se zlile z modrim cvetom cikorije, ki sem si ga vsakič pred vzponom vtaknila v lase. Bila sem lep primatek. In zato sem popolnoma zaupala sebi, da bom zmogla, seveda s pravo opremo in varovanjem, plezati tudi v pravi plezalni steni. In tudi sem. Ko sem čez nekaj let predavala na SAZU o plezanju, Toškem čelu in svoji bolezni, me je neki moški vprašal:

"Bi vi, gospa, hoteli povedati, kje na Toškem se točno vzpenjate?"

"Ne bi, ne, ne." Nisem dosti zaostajala za Amy Winehouse.

Tako da lahko akrofobijo po mojem tudi izključite.

"Res je. Kako je pa z letenjem?"

Tudi ta zgodba je posrečena, da… Ko je bil sin star osem mesecev, sva odšla na Brač, na štirinajstdnevni morski oddih od vseh ljubljanskih zatohlih in mučnih obdobij prehajanja v novo življenje, s canadairom. Bila je grozna nevihta in celo pot je letalo neusmiljeno premetavalo. Vsi potniki so bruhali razen mene, ker mi je v naročju spal dojenček. Skušala sem se zmeniti z bogom. Rekla sem, da ga razumem in mu oprostim to, da vzame mene, nikakor pa ne dovolim, da poseže po spečem bitjecu. Ni govora! Preživeli smo. Pilot je prišel iz kabine ves bel kot stena in prejel aplavz vseh potnikov. Ni me bilo strah govoriti naravnost z bogom takrat, a potem, veste, se tudi z avtom mimo Brnika nisem upala peljati.

Ko so mi iz Sarajeva sporočili, da obstaja novo zdravilo za mojo bolezen, le da bi morala takoj priti na pregled in sprejem v poskusno skupino bolnikov, sem jasno takoj šla. Ko sem sedla na letalo, zaslišala motorje in začutila hitrost, ko smo zdrveli po pisti, sem si želela samo še, da odletim čim dlje, najmanj do Arube. Z letalom sem potem potovala še večkrat, povsem ozdravljena strahu pred letenjem.

Postala sem naivna in neumna in to je šele prava oprema za odkrivanje vesolja in drugih dimenzij.

Prijateljica me je vprašala, če bi si upala iti v Trst na kraniosakralno terapijo.

Moj odgovor je bil, saj veste, ne bi, ampak bom šla! Prijatelj iz Ljubljane, znani slovenski literarni kritik, me je rade volje odpeljal, ker sem mu zagotovila, da ne bi šla v Trst na kavo niti po kavbojke, ampak na terapijo, ki usklajuje delovanje možganov in hrbtenjače. Po seansi, ko so mi možgani prijetno zanihali v novem stanju, sva se vračala, a na Opčinah je, prekleto, vseeno ustavil na uličnem sejmu in si kupil kavbojke. Rekla nisem nič in si mislila svoje… da si je tale bridki ljubljanski kritik navsezadnje le kupil kavbojke… saj ne bom nikomur v Ljubljani povedala, ker ga imam rada.

"Veš," ko sem gledala skozi vetrobran že na slovenski strani, "da je tule," z roko sem segla proti steklu in potegnila navzdol, "v resnici samo zadrga. Ko jo takole odpneš, se zadaj pokaže drugačna dimenzija, drug svet, ki čudovito in pravilno deluje, in tudi ti, ko vstopiš vanj, začneš pravilno delovati, povsem brez težav… super je."

"Kako pa ti to vse veš?!"

Zrl je v mojo roko na namišljeni zadrgi.

"Vem."

"Pa bi se ti upala stopiti čez?"

"Bom stopila čez takoj, ko bom znala." Molče sva zrla skozi okno, bilo je močno in hkrati nežno.

Šele leta kasneje se je pojavil film Avatar. Saj gre za fikcijo, a je tako močna, da me je popolnoma prepričala. Zdaj ne bi več odgovorila, da bi si upala stopiti čez, ampak da BOM.

Sklep se je pojavil kar sam od sebe:

"Se vi, gospa, potem najbolj bojite besedice BI?"

"Pravzaprav mi lahko v končni sklep diagnoze, če imate še kaj prostora, res vpišete samo strah pred besedo bi. Ona si ne zasluži niti pomanjševalnice, je preveč hudobna. Kako se v grščini reče tej fobiji, boste pa že sami vedeli… upam."

Perspektive in refleksije (Življenje na dotik), EPK Maribor 2012