"To je šele začetek, takšnih dogodkov bo še več," je pisalo v sporočilu, v katerem so nepojmljiv napad predstavili kot maščevanje za prisotnost norveških sil v Afganistanu in zloglasne karikature preroka Mohameda.

Norveška je ena izmed peščice držav, ki jih je vodja Al Kaide Ajman Al Zavahiri izrecno omenil kot potencialne tarče napadov, so z resnim glasom pojasnjevali analitiki in geostrategi, zbrani na ad hoc televizijskih omizjih, v Afganistanu ima okoli petsto vojakov, sodeluje tudi v napadih na Libijo, angažirana je v številnih mirovnih misijah in je pogosto gostiteljica pogajanj o reševanju meddržavnih konfliktov, norveški časopisi pa so leta 2006 tudi objavili karikature preroka Mohameda iz danskega Jyllands Postna.

Potem je nekdo spomnil na tisti dve eksploziji v središču Stockholma decembra lani, sredi predbožičnih nakupov, ko je v zrak najprej odneslo avtomobil bombo, nekaj minut za tem pa še bombaškega samomorilca. Nekdo se je spomnil tudi, da so pred natanko letom dni, julija lani, aretirali tri moške, osumljene, da so se na Norveškem pripravljali na napad na redakcijo Jyllands Postna. Islamski terorizem ni umrl z Osamom bin Ladnom, so sklenili analitiki in strategi, pozdravili gledalce in jih pozvali k državljanski čuječnosti, voditelj pa je spet napovedal poročevalca s kraja dogodkov.

Dobre štiri ure je bilo, kot pravim, vse v najlepšem redu, nekoč mirni Oslo je bil oblit s krvjo in ohromljen od strahu, mrliški ogledniki so zapirali šestinsedemdeset črnih vreč, ljudje na ulicah so se panično izogibali tujcem s semitsko fizionomijo, poročevalci pa so brskali za vsemi mogočimi informacijami o skupini Ansar Al Džihad Al Alami. Svetovni red je čvrsto stal na zakonih, ki ga ohranjajo, tretje tisočletje je mirno teklo po uhojenem koledarju, vse strani so bile na svojem mestu, sever in jug, zahod in vzhod, vsi so bili tam, kjer smo jih tega petkovega jutra pustili.

Potem pa so povsem nenačrtovano in mimo protokola objavili, da so prijeli napadalca na poslopje norveške vlade in podmladek laburistov in da mu je ime Andreas Breivik. Ne samo, da ni Arabec in da sploh ni musliman, ampak je čisti Norvežan, arhetipski Skandinavec svetlih las in modrih oči.

Vse, na čemer je svet slonel do tega petkovega jutra, se je zrušilo v eksploziji v središču Osla in izginilo pod Breivikovimi rafali na otočku Utoya. Naenkrat smo, glejte, odkrili, da terorizem ni samo islamski. Naenkrat so tisti, za katere je terorizem po definiciji samo, kadar se kamion ali avion zaletita v veliko stekleno poslopje severno od Mehike ali Balkana, odkrili, da tega ne počnejo samo muslimani.

Še več, kot se to dogaja s stereotipi in njihovimi paradoksi, je norveški modrooki in svetlolasi fanatik svoj napad označil ravno kot začetek velike evropske vojne proti umazanim muslimanom, ki so, tako je, preplavili dobro, staro, čisto krščansko Evropo. Ideja, da bi se z muslimansko nevarnostjo, ki preti evropskim mestom in njihovim svetlolasim otrokom, obračunalo tako, da eno evropsko mesto zravnaš z zemljo in pobiješ njegove svetlolase otroke, je matematično gledano idiotska. Zato povsem razumljivo Andreas Breivik za nas ni terorist, ampak idiot, torej norec, manijak, bolnik, pošast, kakor so ga diagnosticirali analitiki in geostrategi, ki so jih na hitro poklicali nazaj v studio, hladnokrvni morilec Andreas Breivik je vse to, ni pa terorist.

Teroristi napadajo, da povzročijo splošno paniko in trajni nemir, Breivik pa je napadel, da bi nas tega osvobodil: pa tudi sicer imajo teroristi - to ve vsaka televizijska voditeljica - temno polt, temne lase, temne oči, žene v burkah in otroke, ki se igrajo z lesenimi kalašnikovkami.

Samo dan po norveški apokalipsi je nekaj evropskih vzporednikov južneje, v Belgiji, stopil v veljavo že spomladi sprejeti zakon o prepovedi nošenja burke. Po Franciji je Belgija tako postala druga država, v kateri bodo ženske s pokritimi obrazi plačale sto petdeset evrov kazni in prestale sedem dni na modni prevzgoji v najbližjem zaporu.

V nasprotju s pričakovanji Andreas Breivik - tudi na veliko presenečenje evropskih analitikov, terorologov in zakonodajalcev - ni nosil burke. Bil je videti kot kdorkoli tega petkovega jutra v Oslu, še več, pokol nad otroki na otoku Utoya je izvedel oblečen v lepo, skladno tradicionalno nošo norveških policistov. Zahodni policisti in vojaki pa - za razliko od muslimank - svojih pištol, pušk, kalašnikovk in bomb ne nosijo pod obleko. Zanje je orožje pravzaprav del narodne noše, pa vendar iz nekega razloga v vsej Aziji in Afriki, ali na Bližnjem vzhodu, ni zakona, ki bi ameriškim in evropskim moškim prepovedoval nošnjo uniforme z jurišnimi puškami in jim grozil s 150 evri kazni in sedmimi dnevi zapora.

Tam je z našim svetom vse v redu, tam na vzhodu svetlolasi mladeniči ubijajo temnolase otroke, da ne bi temnolasi otroci zrasli v temnolase mladeniče, ki bi nekega dne, bog ne daj, na nekem zahodu pobili cel otok svetlolase mladine. Andreas Breivik je zato samo zgodovinski nesporazum, napaka v sistemu, pravi človek ob pravem času - na napačnem kraju.

Vse bi bilo v redu, če bi si ta petek vsaj nadel burko. Njegovi svetli lasje nam tako ne bi delali težav, kajti burka se ne nosi, da bi skrili zlo, ampak, kot to v Evropi dobro vemo, prav zato, da ga lažje prepoznamo.