Kaj je 62-letnega Boehnerja navedlo, da se ni odzval telefonskim klicem človeka, ki je do nedavnega veljal za politika z največ oblasti na planetu? Boehner in Obama sta se nekaj tednov dogovarjala o rešitvi problema, ki je vitalnega pomena za ohranitev vpliva Združenih držav v svetu. Lahko si predstavljamo, da sta bila v središču pogovorov blokada finančnega poslovanja države in tveganje novega zastoja rasti gospodarstva, ki bi še bolj zamajala moč in kredibilnost bivšega imperija. Sogovornika nista bila daleč od cilja. Strinjala sta se v vsem, razšla pa naj bi se v četrtek dopoldan zaradi številke, ki je v primerjavi z vrednostjo celotne reševalne operacije drobiž.

Boehner je reagiral čustveno. Obama mu je po telefonu skušal pojasniti, da so pogajanja še odprta, da zadeva ni bila osebna. Boehner je bil užaljen in jezen. Na telefon ni odgovarjal. Morda se je celo zaklel, da praga Bele hiše ne bo prestopil, dokler bo v njej Obama. Odločil se je, da bo arogantnemu, prevzetnemu predsedniku, ki se ima za najbolj pametnega v Washingtonu, pokazal, kaj je prava Amerika. Predstavniškemu domu je ukazal napad na Belo hišo. Morda je Boehner pri tem potočil tudi kakšno solzo.

Iz demokrata v gorečega republikanca

Prvo presenečenje, ki ob prelistavanju Boehnerjeve biografije pade v oči, je, da ta neomajni republikanec, ki se je iz prahu povzpel na tretje najpomembnejše mesto v državi, rad joče. Boehnerja televizijske kamere kažejo, ko med govorom v kongresu toči solze, ko se mu med intervjujem zarosi oko. Kaj je tisto, kar ga oblije z nezadržnimi čustvi? Otroci in ameriški sen, je dosleden Boehnerjev odgovor. Otroci ali njegovo otroštvo? Boehner se ne spušča v detalje, z vlažnim pogledom se zazre v daljavo.

Odrasel je v majhni podeželski hiši v Readingu, v državi Ohio. V enonadstropni hiši z dvema spalnicama in eno kopalnico je poleg staršev živelo dvanajst otrok. Devet sinov in tri hčere. John je bil drugi v vrsti. Njegov prijatelj iz otroštva trdi, da so mu od hiše Boehnerjevih ostale v spominu zgolj plenice. Kadarkoli je prišel k Johnu, so plapolale na dvorišču ali se sušile po vsej hiši. Oče Earl je v bližini hiše odprl bar. Da bi delavcem, ki so hodili na jutranjo izmeno v bližnji Cincinnati, postregel s pijačo, je vstajal ob štirih zjutraj. Od osmega leta naprej je očetu pomagal John. Njegovo prvo opravilo je bilo čiščenje tal in razkladanje zabojev piva. Kot vsi drugi otroci v družini je tudi John obiskoval župnijsko šolo, bil eden od fantov, ki jim je župnija pomagala, da so lahko obiskovali srednjo šolo v Cincinnatiju. John, ki se je navdušil za ameriški nogomet, ni bil dovolj dober igralec, da bi dobil štipendijo za fakulteto. Med študijem se je moral preživljati v raznimi fizičnimi deli. Po sedmih letih, ko je končno dobil diplomo, njegova prva zaposlitev ni bila nič več kot nočni čuvaj v farmacevtski tovarni. Toda kmalu je napredoval, se spoznal z lastnikom delavnice za izdelovanje plastične embalaže za zdravila. Lastnik delavnice je podjetnega Boehnerja vzel na preizkušnjo. Delavnica je pod njegovo upravo zrasla v majhno podjetje, ki ga je Boehner odkupil. Pri tridesetih je Boehner zaslužil 74 tisoč dolarjev na leto in se iz podpornika Kennedyjevih demokratov prelevil v fundametalista svobodnega podjetništva, trdi eden od njegovih biografov. Leta 1984 se je pridružil republikanski stranki in postal državni kongresnik. Njegov politični "mentor" Pete Dobrozsi, lobist jeklarne Armco, ve povedati, da je Boehner vstopil v politiko zaradi previsokih davkov in zato, ker se je država preveč vtikala v njegov posel. V tistem obdobju je na politično prizorišče stopil Newt Gingrich. Republikansko stranko v kongresu je hotel osvoboditi kompleksa manjšinske stranke. Gingrich je prevzel nadzor nad Gopacom, organizacijo za vzgojo mladih republikancev. "Podpiraš politično revolucijo. Državo blaginje hočeš zamenjati z družbo novih priložnosti. Bolj kot socialna varnost ti je všeč trdo delo. Da bi lahko zapornike obdržal za zapahi, si se pripravljen odpovedati delu svojega dobička in zgraditi več zaporov," so se glasile nekatere mantre Gingrichevega Gopacoma, ki je novačil predvsem na ameriškem podeželju. Material je iz Washingtona prijahal na avdiokasetah. Boehner jih je poslušal, dokler jih ni znal na pamet. Leta 1990 se mu je zdelo, da je pripravljen za odločilni korak. Kandidiral je za poslanca predstavniškega doma. V Washingtonu je takoj postal član "sedmerice", ki je pod Gingrichevim vodstvom naskočila kompromisarsko in popustljivo generacijo "stare dobre stranke" (GOP - good old party - je tradicionalno ime za ameriške republikance). Toda Boehner ni bil med najbolj gorečimi. Med volilno kampanjo se je na velikih plakatih rad predstavljal kot igralec golfa. Tudi danes se ga drži sloves lagodneža, ki se rad predaja malim zadovoljstvom. Igranje golfa je eno izmed njih. Poleg tega je strasten kadilec in oboževalec merlota. V Washingtonu se širijo natolcevanja, da ima težave z alkoholom. Nihče od biografov Boehnerja ne uvršča med vnete bralce.

Čajanke kot kadrovski vir

Toda Boehner, poudarjajo poznavalci, ni političen fanatik. Da se je med svojo kariero kongresnika postavljal kot igralec golfa, je bila taktična poteza. Le kdo bi politiku, ki prihaja iz revnih predelov Ohia, zaupal denar za stranko? To je tisto, v čemer je nepremagljiv, trdi spremstvo človeka, ki je izzval predsednika Obamo. Med volilnimi kampanjami potuje po vsej Ameriki in od podpornikov nabira denar. Veliko denarja. Kot bivši trgovec in mali podjetnik ve, da noben član kongresa ne more preživeti brez podpore lobistov. Kdor trdi drugače, laže, pravi Dobrozsi, najpomembnejši Boehnerjev podpornik, ki zagotavlja, da vsakega ameriškega kongresnika financirajo vsaj trije lobisti. Boehner si je leta 1995, ko je poslancem delil čeke neke tobačne industrije, nakopal nekaj sitnosti. Poleg tega je leta 1998 sodeloval v spodletelem puču, s katerim je skupina republikancev na čelu predstavniškega doma hotela zamenjati Gingricha. Ta je kasneje sam odstopil, Boehner pa se je za nekaj časa posvetil resnemu zakonodajnemu delu.

Boehner je bil prvi, ki je strankarske veljake opozoril na gibanje čajank. S Kevinom McCartyjem, enim od jastrebov nove generacije mladih republikancev, se je aprila 2009 iz radovednosti udeležil zborovanja gibanja čajank v Kaliforniji. Medtem ko so se demokrati norčevali iz mladega gibanja, je Boehner v Washingtonu republikancem pridigal, naj se aparat stranke poveže z gibanjem. Prvo leto po Obamovi zmagi je bila stranka v razsulu. Boehner je v gibanju čajank ugledal novo vojsko, s katero bi bilo mogoče revitalizirati utrujeno in razbito republikansko armado.

V stranki je pobuda padla na plodna tla. V pripravah na dopolnilne volitve lanskega novembra se je izoblikovala trojka Kevin McCarty, Ryan Paul in Eric Cantor. Mlajši od Boehnerja za desetletje ali več, so se oklical za "young guns", mlade puške ali mlado silo republikanske stranke. Boehner, ki je pred volitvami postal vodja republikancev v predstavniškem domu, se je načeloma pridružil orbiti jastrebov, ki so naskakovali oblast v stranki. Mesec dni pred volitvami je trojka izoblikovala program z naslovom "Zaveza Ameriki". Program je bil dovolj populističen, da je stranka z njim pridobila glasove gibanja čajank in prevzela večino v predstavniškem domu. Hkrati pa je ohlapni program za zmanjšanje vladnega aparata, znižanje davkov podjetnikom in tako naprej prvakom stranke dal dovolj manevrskega prostora za bolj uravnotežene odločitve, ki niso izključno lokalnega značaja. To je bil tudi razlog, da je Obama v Boehnerju prepoznal sogovornika za pogajanja o reševanju problema javnega dolga. Kot kaže, pa se je Obama uštel v oceni trdnosti njegovega značaja. V odločilnih dneh in urah pogajanj je Boehner pod naletom strankarskih jastrebov izgubil tla pod nogami.