Jeza "navadnih" državljanov ob pogledu na lestvico najbolje plačnih funkcionarjev v državi, ob dejstvu, da kriza zaposlenosti v javnem sektorju ni oplazila in da se je vlada v danih razmerah spustila v povsem netaktično povišanje dodatkov k plačam policistov, je razumljiva. Še toliko bolj, ko dan za dnem medije polnijo zgodbe o stečajih podjetij, ki so jih izčrpala bremena posojil preveč ambicioznih posameznikov.

Da bi ocenili, kako draga je država Slovenija, kdo in koliko jo plačuje, kako se razporeja z davki, prispevki in drugimi dajatvami zbrani denar ter kaj država v zameno za pobrani denar sploh ponuja, smo pogledali, kako se Slovenija uvršča na različnih lestvicah v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Pripravili pa smo tudi približen račun, ki bi nam ga država vsak mesec izdala za opravljene storitve, seveda glede na naše dohodke.

Delo obdavčeno bolj, kapital precej manj

Struktura davčnih prihodkov kaže, da Slovenijo precej bolj "živi" delo kot pa kapital. V skupno malho, iz katere se nato financirajo vsi pomembno sistemi (sociala, zdravstvo, šolstvo, varnost itd.), se največ steče z davki in prispevki na delo. Ti so leta 2008 po podatkih Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) prispevali kar 51,7 odstotka vseh davčnih prihodkov, v evropski sedemindvajseterici pa v povprečju pet odstotkov manj.

Seveda so razlike med posameznimi državami precejšnje in Slovenija nikakor nima najbolj obdavčenega dela. Na Švedskem na primer davki na delo predstavljajo 60 odstotkov vseh davkov, na Malti več kot polovico manj. Nadpovprečno Slovenija obdavčuje tudi potrošnjo, saj s 35,7-odstotnim deležem ti davki presegajo evropsko povprečje za približno poltretji odstotek.

Precej drugačna pa je slika, ko gre za obdavčitev kapitala. Davki na kapital so med vsemi davki primaknili 12,7 odstotka, medtem ko v Evropski uniji v povprečju v skupni malhi primaknejo dobro petino.

Da je delo v Sloveniji preveč obdavčeno, slišimo večkrat. To je bil tudi eden od razlogov za ukinitev davka na izplačane plače in znižanje progresivnosti dohodninske lestvice. Če breme davkov pogledamo nekoliko bolj natančno, ugotovimo, da so prispevki za socialno varnost tisti, ki davčno breme v Sloveniji višajo nad delež BDP, ki naj bi ga po ocenah Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj dosegalo glede na BDP na prebivalca. Davčni primež na povprečno slovensko plačo - mišljeni so le prispevki in dohodnina - je leta 2009 tako znašal 42,5 odstotka celotne bruto plače, vključno s prispevki delodajalca na plačo; zaradi progresivne dohodninske lestvice se z rastjo plače razumljivo povečuje.

Za plastično ponazoritev, koliko znaša prispevek posameznega dohodkovnega razreda, smo si zamislili štiri posameznike s 600, 1000, 1500 in 2000 evri neto mesečne plače. Ob tem je treba vedeti, da je lani povprečna neto plača znašala slabih 1000 evrov in da v Sloveniji povprečno ali nižjo plačo prejema kar 70 odstotkov vseh zaposlenih.

Po preračunu vseh prispevkov in davkov, ki jih od plače in na plačo državi nakazujeta zaposleni in delodajalec, ugotovimo, da si pri minimalni plači država odškrne približno 390 evrov, pri neto plači 1000 evrov pobere 755 evrov, pri 1500 evrih neto plače gre za državo 1390 evrov, pri 2000 evrih neto plače pa že 2154 evrov. Država dobi torej več, kot zaposleni odnese domov.

Precej nižje so davčne obremenitve dela na Slovaškem: pri povprečni plači na primer 38,5 odstotka, medtem ko je na Madžarskem davčni primež kar 54,4-odstoten. Slovaška ima tako po izračunih OECD nižjo davčno obremenitev, kot bi jo narekoval njen BDP na prebivalca, Madžarska pa precej višjo. Ob tem je treba upoštevati, da so vsi ti izračuni umerjeni na posameznika in ne na gospodinjstva.

Če upoštevamo še na primer olajšave za otroke, se slika precej spremeni. Po podatkih OECD je davčni primež za mamo ali očeta samohranilca z dvema otrokoma in s 1000 evri bruto plače lani znašal 11,8 odstotka, za gospodinjstvo z dvema otrokoma, kjer starša zaslužita 1000 in 1500 evrov bruto, pa 33,8 odstotka. Družinske olajšave torej precej znižajo davčni primež.

Seveda pa davek na delo ni edini davek, ki obremenjuje dohodke. Druga glavna davčna vira države sta davek na dodano vrednost (DDV) in trošarine. V državno blagajno se je lani steklo 2,9 milijarde evrov DDV in 1,4 milijarde evrov trošarin. A za razliko od obdavčitve dela o teh dveh davkih natančnih podatkov o tem, koliko obremenjujejo posameznega zaposlenega, ni. Vemo pa, da je DDV regresivni davek in da bolj obremenjuje slabše plačane delavce.

Naš približni izračun na podlagi podatkov državnega statističnega urada (Surs) o potrošnji gospodinjstev po petih dohodkovnih razredih je pokazal, da je razlika v obremenitvi med 20 odstotki gospodinjstev z najnižjimi in 20 odstotki gospodinjstev z najvišjimi dohodki okoli osem odstotnih točk. Tisti v najnižjem razredu torej državi odštejejo relativno več DDV. Seveda bogatejši v absolutnem smislu porabijo več in zato v skupno malho nakažejo več tega davka, a hkrati tudi varčujejo in se jim tako delež plačanega DDV v dohodkih znižuje.

Ko k davčnemu primežu iz neposrednih davkov (prispevki za socialno varnost in dohodnina) prištejemo še te posredne davke, se izkaže, da znaša ta na posameznika s povprečno plačo okoli 55 odstotkov. Progresija pa še vedno drži, tisti z minimalno plačo je obdavčen nekoliko manj, tisti z nadpovprečno plačo pa nekoliko bolj.

Največ za socialno državo

Pogosto slišimo, da socialna država v Sloveniji zamira. Vendarle to ne drži povsem. Če so glavni vir financiranja države, skupaj z obema blagajnama, prispevki in dohodnina (skupaj 7,2 milijarde evrov), imajo glavni izdatki države podoben cilj, namreč socialno državo. Za različna socialna nadomestila Slovenija po zadnjih podatkih namenja dobrih 19 odstotkov BDP oziroma več kot 40 odstotkov vseh javnih izdatkov. To je nekoliko manj, kot v povprečju za socialna nadomestila namenja EU.

Seveda so razlike med državami precejšnje. Največ za socialne prejemke in transferje namenjajo v Nemčiji, kar 56 odstotkov vseh odhodkov, medtem ko sta na repu lestvice Velika Britanija in Ciper s približno 30-odstotnim deležem izdatkov za socialno državo. Kot zanimivost - po tem merilu za socialno državo manj od Slovenije namenjajo Danska, Švedska in Finska, ki veljajo za zgled socialnih demokracij.

Lani so transferji posameznikom in gospodinjstvom znašali 6,3 milijarde evrov, kar je za približno milijardo evrov manj, kot so posamezniki v državne blagajne vplačali z dohodnino in socialnimi prispevki, je razvidno iz biltena javnih financ. Levji delež transferjev, približno štiri milijarde evrov, je bil namenjen za pokojnine. K temu je treba prišteti še javne izdatke za zdravstvo, ki so lani znašali približno 2,4 milijarde evrov in se prav tako financirajo iz socialnih prispevkov od plače.

Ob tem ni odveč opozorilo Umarja, da se delež zasebnega financiranja zdravstva povečuje in da že močno presega evropsko povprečje, medtem ko skupna cena zdravstva ne odstopa od evropskega povprečja. S tega vidika torej za zdravstvo ne porabimo nič več kot Evropa, drugo vprašanje pa seveda je, kako učinkovit je slovenski zdravstveni sistem.

Tudi pri financiranju drugih segmentov države ne odstopamo bistveno od povprečja EU. Za izdatke za zaposlene evropska sedemindvajseterica v povprečju namenja okoli 11 odstotkov BDP. Slovenija je po tem kazalniku sicer nekoliko bolj potratna, saj so izdatki za zaposlene v državni upravi in javnih zavodih konec lanskega leta znašali dobrih 12 odstotkov BDP. V konkretnih številkah to pomeni približno štiri milijarde evrov, torej toliko, kot namenimo za pokojnine.

Precej več kot v povprečju EU pa Slovenija iz javnih sredstev namenja za izobraževanje, in sicer so predlani stroški znašali 5,7 odstotka BDP. Razlog za višje izdatke za izobraževanje tiči v tem, da je v formalno izobraževanje vključenih precej več mladih kot v drugih evropskih državah. To pa je obenem tudi razlog, da so sredstva za izobraževanje posameznega šolarja in študenta precej nižja, kot bi lahko bila. Da k temu mnogo pripomore fiktivno vpisovanje za pridobitev statusa študenta, brez katerega mladi danes težko dobijo tudi začasno delo, je že dobro znano dejstvo.

Do izobrazbe za 72 evrov na mesec

Za izobraževanje je država torej predlani porabila 2,36 milijarde evrov. V to številko so zajete vse stopnje izobraževanja, od osnovne šole do študija in drugih oblik izobraževanja, vključuje plače učiteljev in profesorjev, izdatke za raziskave in razvoj, stroške ministrstev za šolstvo in šport ter visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, pa dijaške in študentske domove, štipendije, subvencije za prevoz itd. Skratka vse, kar je povezano z izobraževanjem. Izobraževanja država sicer ne financira v celoti, delež sredstev v obliki šolnin, malic, nastanitve itd. prispevajo tudi gospodinjstva in drugi zasebniki.

Približno enak obseg sredstev je lani država porabila za zdravstvo, še dodatna četrtina sredstev pa se je v zdravstvo stekla iz zasebnega sektorja. Natančnejši vpogled v podatke, kam se steka denar iz zasebnih denarnic, pokaže, da gre največ denarja za nakupe zdravil in medicinskih pripomočkov. In to le malenkost manj kot iz javnih sredstev. Niti izobraževanje niti zdravstvo torej nista "zastonj".

A koliko nas pravzaprav staneta zdravje in izobrazba? Koliko bi znašal znesek na položnici, če bi nam jo država vsak mesec poslala na dom, podobno kot dobimo račun za mobilni telefon ali internet? Naši približni izračuni na podlagi davkov in prispevkov, ki jih mesečno nakažejo državi posamezniki s štirimi različnimi dohodki, pokažejo, da tisti z minimalnim dohodkom za izobraževanje odštejejo kakšnih 72 evrov, tisti z 2000 evri neto dohodka pa slabih 350 evrov. Janeza Novaka s povprečno neto plačo izobraževanje mesečno stane dobrih 130 evrov. Razlika med dohodkovnimi skupinami je torej precejšnja, pa čeprav naj bi bilo šolstvo dobrina, enako dostopna vsem. Podobno velja tudi za zdravstvo, ki naj bi bilo prav tako vsem enako dostopno.

Še bolj pa se razlike pokažejo pri financiranju socialne varnosti. Posameznik z minimalno plačo mesečno za socialno zaščito, ki mu jo zagotavlja država, odšteje okoli 190 evrov, medtem ko posameznika iz našega najvišjega dohodkovnega razreda socialna zaščita stane skoraj 930 evrov mesečno. Oba sicer od vseh davkov skupaj državi namenjata 36,5 odstotka za socialno zaščito, vendar pa nista v enaki meri koristnika teh sredstev. To je seveda povsem normalno, saj je naloga države med drugim tudi ta, da skrbi za socialno kohezivnost s prelivanjem sredstev od bogatejših k revnejšim.

Pri tem je v primerjavi z EU precej učinkovita, vsaj z administrativnega vidika, saj je bila pri distribuciji socialnih nadomestil od evropskega povprečja cenejša kar za tretjino. Hkrati je Slovenija tudi dohodkovno najbolj enaka država v EU. Drugo vprašanje seveda je, kako je učinkovita sama razdelitev teh sredstev. Zgodbe o privatnikih, ki svoje otroke v vrtec pripeljejo v luksuznem avtomobilu, plačujejo pa minimalno ceno, in o kopičenju socialnih prejemkov zaradi neenotnih evidenc so že ponarodele.

Ne glede na to, kaj si mislimo o socialni državi, bi bila brez socialnih transferjev, kot jih poznamo danes, stopnja tveganja revščine v Sloveniji skoraj dvakrat višja. Socialni prejemki namreč v deležu dohodka gospodinjstev iz nižjih dohodkovnih razredov prispevajo bistveno več kot v gospodinjstvih višjih dogodkovnih razredov. Po raziskavi Umarja je na prelomu tisočletja 20 odstotkov gospodinjstev z najnižjimi dohodki več kot 60 odstotkov sredstev prejemalo iz socialnih transferjev, medtem ko je ta delež za 20 odstotkov najbolje plačanih znašal približno 20 odstotkov.

Če bi država uvedla glavarino in bi vseh dva milijona in nekaj Slovencev moralo za delovanje države plačati enako vsoto in če ob tem zamižimo na eno oko ter ne upoštevamo drugih prihodkov države, bi vsakdo na dom prejel mesečno položnico za dobrih 720 evrov. Če bi strošek države razdelili zgolj na dohodninske zavezance, pa bi se račun podvojil.

Račun države za posameznika z minimalno plačo trenutno znaša okoli 530 evrov, za Janeza Novaka s povprečno plačo 970 evrov, za tistega z 2000 evri neto plače pa prek 2500 evrov. Ob bentenju čez posameznike z višjimi dohodki bi se zato morali zavedati tudi tega, da je njihov davčni prispevek v skupno malho, od katere imamo vsi koristi v različnih oblikah socialne države, tako relativno kot absolutno precejšen in znatno presega ceno storitev, ki jim jih nudi država.