"Poglej, takšnega imava tudi midva," je uperila prst proti napravi z imenom pathfinder.

"Si prepričana?" je bil v dvomih soprog. "Tukaj piše, da je to najbolj zaželen aparat v vsej Polaroidovi zgodovini!"

"Stoodstotna sem," je zatrdila.

"Potem ga morava nemudoma prodati," se je razveselil mož.

"A ga ne bi bilo bolje podariti galeriji, kot je ta?" je odvrnila zajetna dama, medtem ko sta dekleti švignili mimo in odbrzeli k sklopu fotografij, katerih format (8,3 x 8,6 cm) je med amaterji soznačnica za polaroid.

V znamenitih okvirjih so ju pričakali Japonka Luciena Clergua z razgrnjenim kimonom, avtoportret Ansela Adamsa, rdečina Charlesa Eamesa, Poljub Helmuta Newtona, srhljiv Obraz Odile Moulinas, ročno pobarvani akt ªahina Kayguna, Modra avtopsija Johna Reuterja, več Warholov, New York, kot ga je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja videla Mary Ellen Mark, razgaljene tokijske dame Nobuyoshija Arakija in nenaslovljeni spomini Daida Moriyame.

"Hudo," je komentirala Tina.

"Kaj pa tele s črnim okvirjem?" je prijateljica pokazala na serijo fotografij, ki so nastale letos in lani.

"Čakaj, a niso polaroide nehali delati?" se je zamislila mladenka.

"So, ampak tukaj piše, da so te fotke narejene s filmom impossible."

Misija Nemogoče

Slovo od zadnje Polaroidove tovarne na svetu so jemali 1. julija 2008 v vzhodnonizozemskem mestu Enschede. V štiridesetih letih se je kraj z nekaj več kot sto petdeset tisoč prebivalci poistovetil s fotoindustrijo, saj je še desetletje poprej dajala delo več kot tisoč zaposlenim. Ko so jo zaprli, je delovna sila štela le še sto petinosemdeset znalcev, katerih povprečna starost je bila šestdeset let in več; nekateri izmed njih so v tovarni preživeli vso svojo odraslo dobo, a veliko težje kot z izgubo dela se je bilo sprijazniti z dejstvom, da digitalna doba njihovega znanja ne želi in ne potrebuje več.

Tistega večera se je med množico objokovalcev znašel tudi namrgoden Avstrijec, dr. Florian Kaps.

"Ko so me povabili, sprva sploh nisem hotel iti," je dejal med pogovorom v svoji dunajski pisarni na Halbgasse, "ampak žena me je prepričala, naj vendarle grem, pa sem šel."

Da je na njegov naslov prispelo vabilo, se je imel zahvaliti dejstvu, da je na spletu nekaj let zapovrstjo prodajal instant filme in fotoaparate znamke Polaroid ter se posvečal zbiranju tovrstnih posnetkov za www.polanoid.net. Toda ravno ko je njegova novonastala firma začela beležiti profit, so na Nizozemskem ustavili proizvodnjo; moledovanja, da bi ohranili vsaj delček produkcije, pa niso in niso našla čuječnih ušes.

"Sploh me niso jemali resno!" se je spominjal. "Prepričevali so me, da je ponovno rojstvo instantne fotografije nemogoč podvig."

Kdo ve, na katerem smetišču bi končali dragoceni stroji, če se ob šanku, kjer so točili pivo, ne bi znašel André Bosman, inženir, ki je bdel nad produkcijo polaroidnega filma in se med drugim domislil cele vrste specialnih filmov, kot so recimo logo, lottery, TZ blend, artistic ali spectra image z mehkimi toni.

"Po nekaj vrčkih se mu je razvezal jezik in prišepnil mi je - tile stroji še vedno delajo. Takoj sva pustila pivo in se lotila posla."

A vodstvo koncerna ni imelo posluha za nore ideje. Ne le, da jih je doletel bankrot, Tom Petters, lastnik Petters Group Worldwide, ki je leta 2005 odkupil blagovno znamko in premoženje Polaroida, jih je najprej prisilil v agresivno, povsem neuspešno digitalno strategijo, zatem pa se je zapletel še v finančno prevaro.

"Mislim, da so bili Pettersovi škandali voda na naš mlin," je prepričan Kaps, "ampak potem je sledil najtežji del: moral sem zbrati denar, nagovoriti prijatelje in sorodnike, da so mi dali 2,6 milijona evrov. Nisem pa imel pojma, kje bom našel ljudi, ki bodo znali upravljati te stroje."

Za ta del naloge je poskrbel njegov poslovni partner; prepričal je deset odpuščenih delavcev (danes jih je zaposlenih petindvajset) in tako se je rodila nova instant znamka The Impossible Project.

Po letu dni so jeseni 2009 stroje znova zagnali, marca lani predstavili svoj prvi film - PX 100 in PX 600 silver shade -, julija pa še first flush edition PX 70 color shade ali začetnika barvne analogne prihodnosti.

"Zdajle, ko klepetava o tem, se zdi vse tako preprosto, ampak še zdaleč ni bilo tako."

Največ preglavic je povzročala receptura za instantni film, skrivna mešanica namreč ni bila vključena v prodajno ceno.

"Za instant film potrebuješ veliko posebnih kemikalij; precej jih ne delajo več, marsikatera pa je dandanes v Evropski uniji celo prepovedana," je pojasnil doktor biologije, ki se je nad analogno fotografijo navdušil ob delu za Lomografsko društvo. Tudi zato, priznava, prvi film ni bil bogve kaj.

Kot bi rekel Edwin H. Land, izumitelj polaroida: "Projekta se nikar ne loti, če ni izjemno pomemben in skoraj nemogoč."

"Ja, rekel je tudi to, da je ključna sestavina ustvarjalnosti odsotnost strahu pred neuspehom. Veste, ljudje so to razumeli in spoštovali."

Duh 20. stoletja

Medtem ko je Florian brskal po arhivih, odkrival številne patente znanstvenika Landa in poslovne skrivnosti legendarne tvrdke, nekoč ene najbolj uspešnih na svetu, je naletel na nekaj, čemur so stečajni upravitelji nadeli ime "švicarsko premoženje".

"Land je bil neverjetna figura," navdušeno reče Kaps. "Ne le, da je bil drugi največji ameriški izumitelj, takoj za Thomasom Edisonom, bil je nekakšen Steve Jobs prejšnjega stoletja, vizionarska mešanica znanstvenika, poslovneža in kreativca."

Ko je leta 1948 trgu ponudil prvi polaroid, je poudaril, da je estetski smisel novega fotoaparata približati novi medij tistim, ki imajo artistične ambicije za interpretacijo sveta okoli sebe.

Srečanje z Anselom Adamsom, mojstrom, ki je bil goreč zagovornik umetniške fotografije, je Landa le še utrdilo v prepričanju, da so prav umetniki tisti, ki bodo njegovemu izumu vdahnili dušo.

Zato ga je leta 1949 najel kot svetovalca, mu dal na voljo celo vrsto fotoaparatov in neomejeno količino filmov, v zameno pa je Adams prispeval svoje komentarje in umetnine. Ob stečaju podjetja leta 2008 jih je Polaroidova zbirka štela štiristo triinštirideset.

Poleg Adamsa so se pridružili še številni drugi, znani in manj znani: denimo Imogen Cunningham, Walker Evans, Margaret Bourke-White, Harry Callahan, Robert Frank, Peter Beard, Chuck Close, Helmut Newton, Rauschenberg, Warhol, Mapplethorpe, Saudek, Jeanloup Sieff in na stotine drugih.

Ameriški del zbirke (štel je 16.000 posnetkov) je bil žal razprodan po kosih, prav tako impresivna evropska zbirka pa je ostala nedotaknjena - ob propadu fotovelikana je štela skoraj šest tisoč del osemstotih umetnikov. Štiri tisoč štiristo so jih skoraj dvajset let hranili v Musée de l'Elysée v švicarski Lozani, tisoč šesto pa jih je čuval pariški La Maison Européenne.

Kaj se je zgodilo s pariškim delom zbirke, ostaja skrivnost. A.D.Coleman, avtor zapisa Polaroid: the Good Old Story in bloga Photocritic International, trdi, da je šel bržkone v prodajo na dražbi junija 2010 ali pa je končal v rokah nepremičninskih agentov, ki ga nameravajo razstaviti v elitni soseski 20 Exchange Place na Manhattnu.

Kakorkoli že, "švicarsko zlato" je pristalo na Dunaju, natančneje v galeriji WestLicht na Westbahnstraße 40, ki se je v desetih letih delovanja uveljavila kot prvovrstna skrbnica fotografske kulture.

"Ne vprašajte, koliko energije je bilo potrebno, da smo prišli do nje," mi je o nakupu zbirke pravil Peter Coeln, lastnik galerije in eden najpomembnejših zbirateljev fotoaparatov leica na svetu.

Toda, koliko je pravzaprav stala?

"Če vam povem po pravici, je bila zelo poceni, sploh če pomislite, koliko res izjemnih umetnin je del te zbirke," je dejal. "Ampak nekaj je plačati kupnino, nekaj povsem drugega pa je celotno zbirko hraniti v posebnih pogojih."

Tako kot srebrni želatinasti tisk terjajo polaroidi ustrezno zaščito pred temperaturo in svetlobo. "In to stane kar precej," je pojasnil Coeln. "Ampak nam je resnično v interesu, da zbirka potuje po vsem svetu, da natisnemo še kakšno knjigo, jo dopolnimo s posnetki, narejenimi s filmi podjetja Impossible…"

Tudi zato je bivši komercialni fotograf Coeln investiral v Kapsovo podjetje. "Če ste ljubitelj fotografije, morate verjeti v ta projekt," je vzhičeno vzkliknil.

In kaj se mu v zbirki skoraj tisočih posnetkov zdi najbolj dragoceno?

"Energija! Ta zbirka ima neverjetno energijo! Ne samo, da so umetniki, ki so jo bogatili, ponosni, da so njen del, te fotografije so unikati, poleg tega pa je v njih predvsem duh sedemdesetih in osemdesetih let 20. stoletja, ki je po mojem premalo poznan."

Etika v estetiki

Med umetniki, ki so svoja dela prispevali v evropsko Polaroidovo zbirko, je tudi Uwe Laysiepen, bolj znan pod umetniškim imenom Ulay.

"Polaroid je bil nekaj neverjetnega," se je spomnil svojih mladostnih dni, ko se je leta 1968 v Amsterdamu prvič srečal s tem fotoaparatom.

"Tistega leta sem se iz Nemčije preselil na Nizozemsko, v Amsterdam, in začel spremljati anarhistično gibanje Provos. Na nekem njihovem shodu me je nekdo vprašal, ali nimam polaroidne kamere. Ne, sem odvrnil. Pridi jutri k meni v pisarno, je rekel."

"In tako sem šel tja in dobil ne le model 180, ampak tudi cele škatle filmov," pravi Ulay.

"Krasen fotoaparat je bil, imel je objektiv mamiya, zaslonko pa si lahko nastavil od 4,5 do 19 f, medtem ko je črno-beli film štel kar 3000 ASA."

Nagovorili so ga, da se je lotil fotografiranja Amsterdama, baje zato, ker je bil prišlek s svežim, neokrnjenim pogledom.

"Kmalu zatem so me poslali še v London, Pariz, Rim, New York… in tako so nastale promocijske knjižice z mojimi fotografijami - Ulayeve polaroidne slike petih mest. Ker sem se gibal na robu družbe - med transvestiti, brezdomci, norci… -, je bil polaroid krasna reč. Nikoli me ni zanimala resnica, pač pa realnost. V estetiko sem hotel vnesti več etike, v etiko pa več estetike. In ko sem fotografiral odvisnike na ulici, sem jim prvi posnetek podaril. Iz aparata je prilezel takoj, razvil pa se je v šestdesetih, devetdesetih sekundah, in tako so se ljudje počasi odpirali."

"Digitalna fotografija je enaka analogni v dejanju svojega nastanka - načinu, kako človek pogleda skozi zaslonko, načinu nastavitev in pritisku na sprožilec; toda med analogno in digitalno fotografijo je morje razlik," piše Achim Heine v katalogu From Polaroid to Impossible. "Že res, da je digitalni posnetek mogoče shraniti, predvajati in si ga ogledati v drobcu sekunde. Toda ali je digitalni posnetek zares slika? Pravzaprav ni." Zato so prizadevanja galerije WestLicht in podjetja Impossible še toliko bolj dragocena.

Kot je dejala Barbara P. Hitchcock, kuratorka originalne Polaroidove zbirke, ki je nastajala v letih od 1972 do 1990: "WestLicht in Impossible Project sta se lotila oživljanja vznesenosti in umetniškega potenciala instantne fotografije, s čimer je zgodovina ponovno oživela. Glavni namen zbirke je ohranjati izročilo vizije dveh ljudi - Landa in Adamsa -, ki sta verjela, da umetnost in znanost črpata druga od druge."

"Za to je bilo potrebno veliko sreče," dodaja Florian Kaps. "Če bolje pomislim, bog je prav gotovo ljubitelj instant fotografije!"