Srednjo glasbeno šolo je opravil pri profesorju Marcosu Bajuku v Ljubljani, potem se je vpisal na Univerzo za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju in študiral pri profesorici Heleni Lazarski, leta 2000 pa je zaključil podiplomski študij pri profesorju Robertu Hollu in pridobil naziv magistra umetnosti. Diplomiral je iz samospeva in oratorija, magistriral iz slovenskega romantičnega samospeva. Nagrade je pobiral že kot študent, recimo prvo nagrado na tekmovanju Jugend musiziert v avstrijskem Leobnu ali prvo nagrado občinstva na mednarodnem tekmovanju Ada Sary na Poljskem. Leta 2000 so ga na prestižnem mednarodnem pevskem tekmovanju S-Hertogenbosch na Nizozemskem prepoznali kot najboljšega interpreta samospeva in kot najboljšega pevca vseh kategorij.

Med drugim je bil angažiran že na Carinthischer Sommer na avstrijskem Koroškem, festivalu Wratislavia Cantans na Poljskem, baročnem festivalu v Varaždinu, na Wexford Opera festivalu na Irskem, na Zommeropera Festivalu v belgijskem Antwerpnu, na Salzburških slavnostnih dnevih, festivalu Baden-Baden v Nemčiji... Gostoval je v opernih hišah v Celovcu, Schwerinu, na Dunaju, v Ljubljani, Antwerpnu, Wexfordu, Frankfurtu in Zürichu ter koncertiral in snemal po Evropi, Japonski in Kanadi. Doslej je posnel štiri samostojne zgoščenke, angleška založba Naxos pa je izdala opero Švanda Dudák skladatelja Jaromírja Weinbergerja, prvič posneto v češčini, kjer Robavs poje naslovno vlogo.

Za opernega solista je skorajda nuja, da deluje širše v mednarodnem opernem prostoru, četudi ravnatelji naših opernih hiš največkrat niso naklonjeni gostovanju domačih solistov na tujem. Kako to, da vas stalno ne angažirajo v kateri od naših opernih hiš?

Najprej imam obveznosti doma kot pedagog, in temu potem prilagajam angažmaje. Ne bi se spuščal v politiko kadrovanja pri nas, vsekakor pa je vsak angažma popestritev za pevca - spozna novo vlogo, glasbo, novega dirigenta, režiserja, drugačne koncepte in pristope. To pevca bogati in oblikuje, s tem nadgrajuje svojo umetniško osebnost. V ljubljanski Operi sem gostoval leta 1999 z Humperdinckovo opero Janko in Metka, to je bilo še v času mojega študija. Zelo prijetna vloga navzven, a zelo zahtevna navznoter. Do tega trenutka še nismo prišli do kakšnih resnih pogovorov.

Kar se tiče Maribora, če smo natančni, me zdaj vabijo v vseslovenski operni projekt, izvedbo Kogojevih Črnih mask v okviru Evropske prestolnice kulture. Nisem se še odločil, ali bom vlogo sprejel, moram še dobro pogledati partiture in razmisliti. Kriterijev, na podlagi katerih se bom odločil, je več, najodločilnejši pa bo čas.

Čeprav ste Ljubljančan, pravega povabila iz ljubljanske Opere še niste dobili. Vseeno bi rada, da se dotaknete operne problematike pri nas, nenazadnje tudi vaši študentje odhajajo z akademije in nimajo prave platforme za svoj profesionalni razvoj.

Res težko komentiram, ker nisem toliko vpleten v to problematiko. Je pa, recimo, sedanje vodstvo ljubljanske Opere obljubilo, da se bo povezalo z akademijo in razširilo sodelovanje z mladimi pevci. Nekaj angažmajev je že bilo, lani recimo v mladinski operi Pastir skladatelja Petra Šavlija, kjer se je zasedba z mladimi zelo izkazala, bili so povsem enakovredni profesionalnim pevcem. Pozneje so dobili še nekaj manjših vlog. To je bil zagotovo prizvok bodočega sodelovanja.

Toda stanje je izjemno težko. Redno zaposleni v ansamblu ta hip nimajo ne pravih produkcij ne delovnih pogojev, in to je vsekakor umiranje na obroke. Tu ne gre ne za umetnost ne za glasbo, politika je tista, ki se mora odločiti, kaj želi, katere so kulturne prioritete nacionalnega pomena. Narod mora nekaj dati na svoj ponos oziroma identiteto. Ali potrebujemo filharmonijo, ali potrebujemo toliko simfoničnih orkestrov, ali potrebujemo dva ali en nacionalni glasbeni teater? Naj se odločijo. Umetniku ni prijetno ves čas živeti v negotovosti. Naše inštitucije bo morale še bolj sodelovati.

V züriški operi imajo denimo več kot tristo predstav na leto, samo ob ponedeljkih jih ni, ob nedeljah sta dve. Pomislite samo, kako zelo je okupiran operni zbor: zjutraj vaje, zvečer predstave, vsake tri tedne je nova premiera. Prihodnje leto so napovedali kar šestnajst premier. Tam se dogaja, tam je akcija! Včasih zbor fizično ne zmore biti prisoten na generalki in tako so imeli pred kratkim v gosteh operni zbor iz Bratislave. Kje pa je ljubljanski operni zbor? Sploh v tem vmesnem obdobju, ko so brez stavbe, bi morali iskati takšne priložnosti. Nenazadnje smo imeli umetniškega vodjo, ki ima pregled na opernim dogajanjem v Evropi, vsaj tako sem vse skupaj razumel.

Kakšna vloga naredi opernega pevca uspešnega?

Solist se lahko zelo hitro navduši nad kakšno ponudbo; sam recimo pričakujem, da bom zraven dobil tudi klavirski izvleček. Včasih kakšen dirigent ali režiser reče "poglej, saj note niso visoke". A saj ne gre le za to, da odpojem tisti visoki "g", pomembni sta tudi lega in dolžina tona, poznati je treba kapacitete svojega glasu. Treba se je poglobiti tudi v samo vlogo, v libreto. Ko pojem samospeve, se mi zdi tekst absolutno enakovreden glasbi. To moram čutiti, šele tako lahko besedilo smiselno predam svojim poslušalcem.

Drugače je biti v operni vlogi ali solist na koncertnem recitalu: operni lik zahteva upodobitev značaja, v to moraš vložiti svojo osebnost, svoj vsakdanjik. In treba se je vprašati, ali sem lahko jaz Martin Krpan. Ali sem Don Juan? Včasih se lahko v Don Juana še narediš ali pa tudi ne, pomembno je, da veš, po kateri sredini lahko hodiš. Ne gre le za igralskost, gre tudi za dramatičnost, vokalnost... Včasih v neki vlogi pač preprosto to nisi ti, nisi prepričljiv.

Ob mojem zdajšnjem gostovanju v Zürichu so me ljudje spraševali, v kateri operni hiši sem angažiran. Ko povem, da v nobeni in da pojem le v eni ali dveh opernih produkcijah letno, se seveda čudijo. Kljub temu je moje delovanje izjemno široko: vse me zanima in vse me zadovoljuje. Na pedagoškem področju sem strastno prisoten, veselim se dela s študenti, kar je čista resnica! Ne čutim tega kot zadolžitev, ki jo odkljukam, ker so ravno počitnice. Živim z njihovimi projekti, kar nekaj jih je že vpetih v mednarodne angažmaje, tekmovanja.

Decembra so me spet povabili v Zürich, v Donizettijevo opero Le convenienze ed inconvenienze teatrali, kjer je moja vloga dolga in zelo zahtevna, režiral bo Martin Kušej; skratka velik izziv, ki pa ga časovno ne zmorem. Sem pa prihodnje poletje povabljen na Salzburške slavnostne igre, v Zimmermanovo opero Die Soldaten, kar je spet velik operni izziv. O nekaterih projektih še ne morem govoriti, ker se še nismo dokončno dogovorili, zagotovo pa imam zdaj avgusta solopevski recital v okviru Poletja v Bohinju.

Kdo vam je ponudil angažma v Zürichu? V čem je atraktivna Janáčkova opera Aus einem Totenhaus?

Angažma ni prišel prek povabila, ampak sem uradno opravil avdicijo. Ta proces oziroma krog v opernem svetu poteka sicer tako: agent ponudi avdicijo oziroma te seznani, katera vloga je na razpolago. Kot pevec potem ugotoviš, ali te to zanima in ali ti angažma terminsko ustreza. Če in ko avdicijo opraviš, dobiš klavirski izvleček in začneš študirati vlogo. To pomeni, da moraš priti v operno hišo z že naštudirano vlogo, in potem imaš določeno študijsko obdobje - ansambelske vaje, solokorepeticije.

Sploh v tej operi je moja vloga Šiškova zelo zahtevna. Opera se v celoti dogaja v zaporu, v tem primeru je režiser dogajanje adaptiral v 44. nadstropje stanovanja v Zürichu, kjer je zabava zaprtega tipa, "dress code" pa smoking z metuljčkom. Ampak vsi smo ujeti in pod nadzorom kamer, omejeni v gibanju in svobodi. Na odru smo sami moški, je le ena manjša ženska vloga. So pa v tej produkciji tudi ženske striptizete, ki pridejo popestrit monotonost ubijajoče vsakdanjosti v zaprtem prostoru. Med zgodbami zapornikov se izkristalizirajo štiri glavne zgodbe, zadnja in največja je moja zgodba, zgodi se v tretjem dejanju. Gre za izjemno zahteven in dolg monolog, ki traja dvajset minut, zelo naporni sta tudi glasba in dramska upodobitev. Dvajset minut moraš vedeti, kako vlogo stopnjevati, da se ti še dvajseta minuta izide, tako fizično kot vokalno.

Vloga počasi raste, po premieri postane bolj osebna, ker si vsak drzne še nekoliko več. Dobil sem recimo komentarje, kako se mi po tednu dni pozna, da vlogo pojem že sedmi dan. V vlogo se vživiš, čedalje bolj jo poglabljaš, iščeš najboljše pozicije glasu, kot tudi sicer pri vseh večjih opernih vlogah, ki jih spoznavaš počasi. Ne bom rekel, kje se je treba "šparat", ker tega pač ni na odru, raje rečem, kje lahko malenkost zadihaš. Pojemo v češčini, zelo lepa izkušnja pa je tudi sodelovanje z orkestrom.

Glede na zahtevnost dirigenta Metzmacherja sem sicer na sedežni, torej orkestrski vaji prišel na vrsto šele ob koncu in je zato zmanjkalo časa za vseh 47 strani moje vloge, čeprav je moj del najtežji. Na koncu je bilo vse zelo skoncentrirano in naporno. Ves čas zdaj v glavi ponavljam svojo vlogo, kajti vmes je toliko pavz in zahtevnih pasaž. Niti sekunde ni časa, da bi na odru pomislil, lej, kako je tista v prvi vrsti fajn. (smeh)

Peter Konwitschny je ta hip eden najuglednejših opernih režiserjev na svetu. Kako ste vi doživeli njegovo režijo?

Fasciniralo me je, ker je imel v glavi že idejo za naprej, a je ni takoj obelodanil, s tem je v nas vzbujal dodatno radovednost. Prav tako me je navdušilo njegovo neumorno stremljenje k popolnosti. Še po generalki in premieri smo imeli pogovore, ob tem da smo se prvič srečali 18. aprila, junija pa je bila prva izvedba produkcije. Režiser Konwitschny in dirigent Metzmacher sta že večkrat sodelovala, vsaj deset produkcij sta že naredila skupaj. Metzmacher je bil med drugim generalni glasbeni direktor v Hamburgu in je Konwitschnyja večkrat povabil tja. Vedno sta poskrbela za vznemirjenje med operno publiko in kritiko.

Tokrat strokovna kritika ni bila naklonjena režiji, zmotil jih je recimo nasilno prikazan striptiz za popestritev zabave v 44. nadstropju. In bilo je nekaj prijemov, nad katerimi je bil režiser sicer zelo navdušen, a so bili že videni. Res pa se je znašel pred velikim izzivom. Sredi opere je namreč deset minut čiste glasbe, ki seveda ni uvertura ne finale, in to je bilo treba nekako zapolniti. Kaj smo naredili? Naredili smo seks teater, ok. Če je nekomu omejena svoboda, prihaja v odnosih do velikih amplitud: nekomu se zaupaš, že malo pozneje si skočiš v lase, kakšnemu se zrola, spet tretji to agresijo znese nad četrtim. Recimo nad gledalko v prvi vrsti, njen spremljevalec pa se ob tem razjezi in reče "scheiss theater!" ("za en drek teater!"), nakar oba zapustita dvorano. Seveda sta to statista in seveda je bilo to že videno v gledališču. Po drugi strani pa je še vedno v eni od kritik pisalo, da je vulgarnost na odru prešla vse meje, celo do te mere, da sta dva zapustila dvorano. Bravo, kritika! Na neki način je torej režiser dosegel svoj namen.

Osebno se mi je zdel striptiz absolutno preveč brutalno, realno in konkretno prikazan. Nenazadnje so tudi züriški poslušalci klasični, da ne rečem konservativni, v bistvu pa tudi zelo razvajeni, saj ko si zaželijo, dobijo Cecilio Bartoli, Jonasa Kaufmanna, Elino Garančo, Joseja Curo. In tokrat so bili zelo deljenih mnenj glede naše produkcije. Res pa imamo ob Konwitschnyju vsi zelo velika pričakovanja.

Ste sodelovali še v kakšni zanimivi režijski postavitvi?

Delal sem že z velikimi režijskimi imeni, recimo z Robertom Wilsonom, njegovo predstavo Pasijon po Janezu smo videli na lanskem Festivalu Ljubljana. Z njim sem pred tremi leti v Baden-Badnu delal Webrovo opero Čarostrelec. Solisti mu služijo kot pripomoček, celotno postavitev gleda s perspektive pantomime; bele maske z visokimi obrvmi ter svetloba, s čimer potem operira. Bilo je zelo naporno, kajti moral si priti od točke A do točke B, medtem ko pot med obema ni bila povsem pojasnjena. Nekako se je od nas pričakovalo, da bomo to pač zmogli.

Drugače pa je bila najboljša produkcija, v kateri sem sodeloval in ki je bila deležna tudi odličnih kritik, Poulencova opera Karmeličanke, ki smo jo v Theater an der Wien postavljali z režiserjem Robertom Carlsonom; produkcija je sicer nastala v New Yorku. Režiser Carlson mi zaradi svoje vzvišenosti ni najbolj ustrezal, ampak sem šel brezkompromisno čez te predsodke, sploh ko sem videl rezultate na odru. Ta produkcija je bila res fascinantna, recimo prizor z giljotino, ko nune padajo druga na drugo, združene v molitvi, je bil res pretresljiv. Tudi glasba v tej operi je odlična. Izjemen vtis name je naredil tudi režiser velikih teatrov Nicholas Brueger, sodelovali smo v Frankfurtu v operi Das verratene Meer (Izdano morje) skladatelja Hansa Wernerja Henzeja.

Vas kdaj mika, da bi peli v Bayreuthu?

Niti ne. Nimam hrepenenja po Bayreuthu, morda bolj po kakšni vlogi iz Wagnerjevih oper, recimo, lahko bi pel Wolframa v Tannhäuserju. Veselo pa tam prepeva moj profesor Robert Holl, baritonist in velik intelektualec. Kot zanimivost, pred desetimi leti sva skupaj odpela Schubertovo pesnitev na Carinthischer Sommer. Potem je začel peti v Bayreuthu in se niti ne izpostavlja v drugih opernih hišah, ima pa samostojne recitale. Je, denimo, edini operni pevec, ki je imel v Musikvereinu svoj ciklus petih koncertov. Tudi sam je skladatelj in tako je v ciklu vedno izvajal Schuberta, Fitznerja in sebe - le te tri.

Pri sebi opažam, da glas dela po svoje, kot tudi telo reagira po svoje - dobiva neke dodatne karakteristike, recimo tudi tako, da nečesa ne moreš več odpeti, čeprav si pred dvema letoma še lahko. Ko kolesarim, kar počnem zelo rad, dobro vem, po kakšnih koreninah sem se včasih vozil, zdaj pa raje sestopim s kolesa. Poznamo različne vrste glasov, od liričnih do dramatičnih, in če slučajno ne postaneš dramatičen, to seveda ne pomeni, da je s tabo nekaj narobe ali da si v vokalni tehniki nepopoln, da ne obvladaš svojega inštrumenta. Narava ti je nekaj dala in zato še ne moremo reči, da te je omejila. Tisti, ki je "wagnerjanec", torej ni bolj popoln od nekoga, ki to ni. Nekdo je talent za igro z žogo, nekdo pa bolje teče.

Trio Eroika je po vzoru podobnih opernih triov, recimo Il Divo, prepletla klasično in popularno glasbo. Koliko ste s srcem pri tem?

Sem tro- ali štiriživka. Če bi se najin pogovor že v iztočnici navezoval na Trio Eroika, bi na intervju prišel drugače oblečen, v strganih kavbojkah. Toda vse, kar delam v življenju, ni nič "ob" ali tako malce za zraven. Ko pride obdobje Eroike, recimo izdaja novega cedeja ali nov projekt z orkestrom, takrat je na prvem mestu trio. Ko imajo na akademiji študentje svoje produkcije ali nastope, takrat se poglabljam v te stvari. Ko pride moj recital, sem Matjaž Robavs, bariton. Ko pride produkcija, kot je bila zdaj v Zürichu, sem operni solist, in lahko bi tudi celo leto delal samo to.

Bili smo zelo presenečeni, da se je naš trio že po prvi pesmi, ki je prišla v javnost, tako prijel. Trenutno redna produkcija koncertov zaradi mojih gostovanj in snemanj novih pesmi malenkost trpi. Ampak to je povsem zdravo; kot če prideš s službenega potovanja domov in te je žena toliko bolj vesela. Enako je z našimi poslušalci: malo jih je treba pustiti čakati, da se nas bodo potem toliko bolj razveselili. Naši poslušalci vedno pričakujejo kakovost in pa tudi nove pesmi. Tudi tokrat želimo ponuditi čim bolj kakovostne posnetke, kar pomeni tudi dobre aranžmaje, dobro produkcijo. To je baza, ki jo potem predaš svojim poslušalcem. In ravno ta faza, v kateri smo zdaj, pravzaprav zahteva neko distanco do nenehnih pojavljanj v javnosti.

Operna publika je bolj zadržana, poslušalci Tria Eroika verjetno malo manj. Kakšne poslušalce imate radi?

Naše vodilo v Triu Eroika je predvsem to, da smo iskreni. Takrat se res nismo dobili zato, ker bi zaznali tržno nišo. Štartali smo iz želje, da se osebno preizkusimo v tej zvrsti. Med sabo se dobro poznamo in smo iskreni in to naše poslušalstvo prepozna in zna ceniti. Do svojih poslušalcev smo dejansko ustvarili iskren odnos in smo v nekem dialogu. Oni nas spet čakajo in mi to čutimo. Zato je v delu tudi nov projekt, naša tretja zgoščenka.

Poslušalci Eroike niso ravno tipična operna publika, smo pa na poti vzgajanja svojih poslušalcev in moram reči, da nas veliko ljudi potem pride poslušat tudi na kakšen solističen recital. Ne boste verjeli, celo v Zürich so prišli. Na naših koncertih je pomembno tudi to, da nas pogosto spremljajo Simfoniki RTV Slovenija, in poslušalci tudi skozi ta simfonični zven dobijo občutek, kot da so na klasičnem koncertu. Čeprav je seveda rezultat pop klasika.