Res je, da imamo v političnem sistemu mehanizme, ki omogočajo sprejemanje potrebnih družbenih sprememb, vendar praktično delovanje političnih strank z ničimer ne kaže, da bi stranke to želele in zmogle storiti. V bistvu se še naprej vrtijo v medsebojni borbi za oblast. Kot kaže, niso sposobne niti realne kritične analize lastnega delovanja in anomalij v delovanju političnega sistema. Vsi vzroki in težave so, po njihovih ocenah, izven njih. Spremembe v delovanju političnih strank in političnega sistema pa so predpogoj, da bomo sposobni pripraviti in izpeljati reforme, ki jih nujno potrebujemo, in na tej osnovi zagotoviti stabilno gospodarstvo in socialno varnost.

V delovanju političnih strank so trije temeljni vzroki, ki vodijo k blokadam, njihovi neučinkovitosti in katastrofalnemu upravljanju države.

Prvi je, da se v vseh strankah odvija proces negativne selekcije kadrov. Prihajajo in vpliv dobivajo tisti, ki jim je prva skrb osebni interes, članstvo v stranki pa sredstvo za dobro službo in napredovanje na družbeni lestvici. Odhajajo ljudje s kompetencami, ki jim je prioriteta skrb za javni interes. Stranke so zato vedno bolj zasebne organizacije svojih elit za uveljavljanje osebnih interesov in vse manj svobodne in prostovoljne oblike organiziranja državljanov. Politika ne nastaja na osnovi interesa članstva, pač pa se usmerja od zgoraj navzdol in jo narekujejo interesi strankarskih in drugih elit.

Drugi razlog je v ujetosti strank s špekulativnimi in drugimi podobnimi elitami, ki s pomočjo političnih strank uresničujejo svoje ozke statusne, materialne in profitne interese. Pozitivne elite iz sveta znanosti, kulture, zdravega gospodarstva idr. pa politične elite odrivajo, ker jih pač ne potrebujejo in so moteče. Nad umom in razumom prevladuje interes, in to zasebni.

Negativna selekcija kadrov in ujetost strank v omrežja nepravih elit ustvarjata medsebojno življenjsko sožitje, ki se vedno bolj krepi, ker drug drugemu zagotavljajo eksistenco. To sožitje je najbolj nazorno pokazala analiza protikorupcijske komisije o padanju in rasti poslov podjetij z državo, ko se menjajo vlade. Je pa to le drobec te prepletenosti. Zato je nemogoče pričakovati, da bi politične stranke s tem za državo in javno korist skrajno nezdravim odnosom prekinile. Negativna selekcija in ujetost strank v omrežja sta temeljna vzroka, da se stranke ukvarjajo z medsebojnim obtoževanjem, starimi zgodovinskimi zgodbami, kulturnim bojem in drugimi tovrstnimi zgodbami, ki se odvijajo v parlamentu in tudi širše, ki z realnimi problemi družbe, še manj pa z javnim interesom, nimajo nič skupnega.

Tretji razlog, da so politične stranke neučinkovite pri iskanju rešitev za jutri, je ujetost celotne zahodne politične oblasti v interese svetovnega kapitala, predvsem finančnega. Neoliberalni modeli reševanja krize pač ne morejo dati rezultatov, ker je vzrok krize prav v njih. Vsa zahodna politika se obnaša kot mačka, ki lovi lasten rep. Ta ujetost se kaže v dejstvu, da praktično ni nobenih razlik v realni politiki strank, ki se deklarirajo za leve, in tistih, ki naj bi bile desne. Vse so v službi istega svetovnega kapitala.

Vse tri gensko prirojene napake v delovanju političnih strank prenašajo to isto bolezen na delovanje parlamenta, vlade in celotnega družbenega podsistema.

Prav zaradi tega, ker so temeljni problemi v genih političnih strank, jih je mogoče zdraviti le z biološkimi zdravili. Ta pa premore le civilna družba in zato je politično angažiranje civilne družbe nujno. Iz prakse vemo, da le redki kronični odvisniki priznajo svojo bolezen in se odpravijo zdravit. Enako je z oblastno zasvojenostjo. Nekateri tej svoji zasvojenosti celo pravijo velika ljubezen.

Globoko se strinjam z dr. Gantarjem, da bi vstop civilne družbe v politiko na način, da njeni člani sedejo v parlament, predstavljal slabšo rešitev od današnjega stanja in bi bilo to tudi pogubno za civilno družbo. Je pa angažiranje civilne družbe mogoče na način, ki je opredeljen v ustavi in volilnem zakonu. Civilni družbi, zakon ji pravi volilci, omogoča, da na volitvah nastopi z listo kandidatov volilcev. Prav to je v tem času odgovornost civilne družbe, razumnikov in intelektualcev: da se angažirajo in oblikujejo liste kandidatov iz vrst uglednih in kompetentnih državljanov, ki so že pokazali, da jim je mar za javni interes, da niso ujetniki špekulativnih elit ali predstavniki "civilnih" organizacij ali združenj, ki le pihajo v jadra posamičnim političnim strankam, da na listo ne stopajo zaradi uresničevanja svojih osebnih materialnih interesov ali javne prepoznavnosti. Takih je v Sloveniji veliko. Te ljudi mora civilna družba zaprositi, da sprejmejo kandidiranje za poslansko funkcijo. Večina takih bi povabilo in prošnjo sprejela, če bi bili prepričani, da ne bodo v službi elit političnih strank ali drugih elit, pač pa bodo samostojni in ne vezani na mnenje kogar koli, da bodo torej z delovanjem v službi vseh državljanov lahko ohranili svoje dostojanstvo in koristno delali v javno dobro.

Civilna družba s takim političnim angažiranjem ne vstopa v politično polje oblasti, temveč ohranja svojo družbeno vlogo in položaj. S takim angažiranjem postaja le neke vrste opozicija parlamentu - kar je do neke mere že danes -, ki spremlja in ocenjuje delo poslancev, in to predvsem skozi merila javnega interesa.

Parlament, v katerem bi sedeli vsaj v relativni večini poslanci, izvoljeni z liste volilcev, ki bi bili neodvisni in samostojni, z zavestjo, da so odgovorni volilcem, ker so jih ti kandidirali in ne samo izvolili, bi bil sposoben presegati današnje stanje in se ukvarjati z zadevami, ki so pomembne za družbo. Taki poslanci se s strankami ne bi spuščali v strankarsko prestižna vprašanja, kulturni boj, nepomembna ideološka vprašanja in podobno. Referendumi, ki so danes orodje strankarskega prerivanja, bi odpadli. Parlament bi imenoval vlado, ki bi jo sestavljali kompetentni ljudje in ne strankarski veljaki. Taka vlada bi bila dejansko odgovorna parlamentu, ne pa tako kot danes, ko je parlament odgovoren vladi. To bi vodilo v proces pozitivne selekcije kadrov v javni upravi in drugih javnih službah ter odpravljalo stanje, v katerem so javna uprava in razne agencije polje zaposlovanja "zaslužnih". Taka vlada bi za odgovorna dela v javni upravi iskala sposobne in ne "naše", ker ji bodo le strokovni ljudje zagotavljali dobro delo in s tem stabilnost. Danes ji "naši" krijejo hrbet. S tem bi bil izpolnjen tudi prvi pogoj za deregulacijo družbe in razvoj učinkovite javne uprave, kar je pomemben pogoj za razvoj gospodarstva. Ne nazadnje bi taki poslanci prinesli tudi spreminjanje delovanja političnih strank v parlamentu, ker bi vanj prinesli novo kulturo dialoga in prave vsebine razprav.

To so nekateri učinki, ki bi jih angažiranje civilne družbe za izvolitev samostojnih in neodvisnih poslancev prineslo. Pri tem ni niti najbolj pomembno, da bi bili ti poslanci veliki strokovnjaki. Bolj kot to je pomembno, da se s takim vstopom civilne družbe v parlament začne spreminjati celotna tehnologija priprave in sprejemanja družbenih odločitev, ki odpira vrata neodvisni stroki, pravim elitam, civilni družbi in javnemu interesu in oži prostor špekulativnim in drugim nepravim elitam. Ta osvežitev bi bistveno spremenila položaj poslancev, jih postavila v položaj, kot veleva ustava, da so odgovorni vsem državljanom, vlada pa bi postala odgovorna parlamentu. V parlamentu bi nastajale projektne koalicije poslancev, ki bi odpravile koalicijske sporazume političnih strank, s katerimi si te podrejajo poslance, ki so po ustavi samostojni in niso vezani na mnenje nikogar. Vse to pa bi prispevalo k vračanju izgubljenih vrednot, ki bi v ospredje postavljale človeka in ne kapital.

Dva razloga sta, da se civilna družba politično aktivira. Prvi je praktičen - ker ji spremembe odpirajo vrata za vključevanje v procese nastajanja in oblikovanja družbenih odločitev, postala bi namreč želen in ne moteč partner politike. Drugi razlog je v družbeni odgovornosti civilne družbe, intelektualcev in razumnikov, da presežejo obstoječe stanje v družbi, ker so edini, ki so objektivno sposobni to storiti. Brez tovrstnih sprememb bo le premešan isti kup kart, v katerem bodo stari škisi in pikzigmarji, in ostali bomo stopicajoč na mestu v isti godlji. Prav tako slabo pa bi bilo, če bi se rodil "rešitelj", če bi Slovenijo olastninila Ljubljana ali pa bi bila Slovenija razkosana na 88 federalnih enot.

Verjamem, da bo civilna družba dokazala, da ji premalo zaupamo, kot pravi dr. Gantar, in se bo politično angažirala na tak način, da se mu ne bo treba izseliti, pač pa bo prijateljem v tujini ponosno pokazal našo inovacijo. Vse se zgodi enkrat prvič. Tudi dobre stvari.

Silvester Koprivnikar, Velenje