Ali se bodo Oblakove želje uresničile, je danes težko napovedati, čeprav se je radijskemu mogotcu po osmih letih ena izmed skritih na neki način izpolnila, saj je Mediana letošnjega marca po opravljeni raziskavi poslušanosti radijskih programov sporočila, da je radijska mreža Radio 1 na prvem mestu prvič prehitela drugi program javnega radia. Ker pa je pred dobrim tednom dni na glasovanju v državnem zboru padel predlog novega zakona o medijih, bi se mu lahko uresničila tudi napoved, da bomo imeli poslušalci na voljo vedno manj raznovrstnega radijskega programa. Kot je znano, je predlog novega zakona v 123. členu predvideval ukinitev radijskih mrež. Izdajatelji radijskih ali televizijskih programov, ki so povezani v programske radijske ali televizijske mreže, bi namreč morali najkasneje v roku enega leta od uveljavitve zakona začeti z oddajanjem svojega programa v skladu s prvotnimi programskimi zahtevami in omejitvami iz dovoljenja za izvajanje radijske ali televizijske dejavnosti, ki so veljale pred vstopom v programsko mrežo. Agencija za pošto in elektronske komunikacije (Apek) pa bi po preteku roka preoblikovala mrežo v samostojne programe, tako da bi izdajateljem izdala nova dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti s programskimi zahtevami in omejitvami, ki bi bila identična programskim zahtevam in omejitvam iz dovoljenj za izvajanje dejavnosti, ki so veljala pred vključitvijo v programsko mrežo.

Medijski strokovnjaki že več kot deset let opozarjajo na neupravičeno podeljevanje radijskih frekvenc kot javnega dobrega in na pomanjkanje ustrezne zakonodaje na tem področju, ki bi ščitila pluralnost, raznovrstnost in raznolikost medijskih vsebin. "Ker so radijske in televizijske mreže že nekaj let realnost slovenskega medijskega prostora, dvomimo v smiselnost njihovega ukinjanja. Kot regulator se zavzemamo za oblikovanje zakonskih mehanizmov za usmerjeno in nadzorovano povezovanje programov v mreže," so prepričani pri Apeku, kjer so že leta 2008 opozorili na potencialne posledice nenadzorovanega povezovanja in na pomanjkljivosti aktualne zakonske ureditve tega področja. Agencija je takrat po uradni evidenci v slovenskem radijskem prostoru naštela 87 programov, ki so bili poslušalcem dostopni prek analogne prizemeljske radiodifuzije. Če jih je bilo leta 1999 okoli 67, je do danes njihovo število naraslo na 96, medtem ko je izdajateljev teh programov 73. "Tako kot uradno število različnih radijskih programov ne odraža dejanskega števila vsebinsko različnih programov, tudi število izdajateljev ne odraža dejanskega števila različnih ponudnikov radijskih programov. Nekateri ponudniki imajo namreč svojo radijsko dejavnost razpršeno v različnih podjetjih, ki izdajajo posamezne radijske programe, po drugi strani pa nekatere skupine izdajateljev v okviru formalno različnih radijskih programov razširjajo enoten radijski program," so takrat opozorili pri Apeku.

Med lastniki tudi Marko Filli

Čeprav se je danes devetintridesetletni Leo Oblak z radijsko industrijo prvič srečal že leta 1993 kot vodja tehnike na Radiu Ognjišče, se je zgodba z ustanavljanjem njegovih mrež začela leta 2001 s takratnim zakonom o medijih, ki je predvidel možnost tovrstnega povezovanja, nastal pa je v času ministra Jožefa Školča in državne sekretarke Majde Širca. Svojo prvo nacionalno programsko radijsko mrežo Infonet, ki je združila 14 radijskih izdajateljev, je tako registriral že leta 2002, ko je ministrstvo za kulturo vodila Andreja Rihter, ki se je kot poslanka na tokratnem glasovanju o novem medijskem zakonu vzdržala. Trenutno so registrirane štiri radijske mreže (Radio Center, Radio 1, Radio Primorski val, Radio 94). "Frekvence so bile zakonito podeljene družbam, ki so zmagale na razpisih. Ko pa so se te družbe znašle v finančnih težavah, smo jih od njihovih lastnikov kupili, sanirali in povezali v mrežo. Eden takih lastnikov je bil pri Radiu Morje tudi zdajšnji generalni direktor Radiotelevizije Slovenija Marko Filli. Za vsak nakup smo morali pridobiti soglasje ministrstva. Bolj transparentno in zakonito ne gre," je prepričan Oblak, ki je z 49 odstotki lastniškega deleža pri Radiu Index prisoten tudi na srbskem radijskem trgu.

Poleg zakona o medijih iz leta 2001 je pomembno vlogo pri ustanavljanju mrež odigrala tudi sprememba zakona o elektronskih komunikacijah, ki jo je konec leta 2006 pripravila Janševa vlada. Zakon je namreč v novi sedmi točki 53. člena določil, "da Apek lahko po uradni dolžnosti spremeni odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, če je to potrebno zaradi povezovanja imetnikov odločb o dodelitvi radijskih frekvenc v širšo regionalno ali nacionalno programsko radijsko ali televizijsko mrežo, ki je vpisana pri pristojnem organu v skladu z zakonom, ki ureja medije". "Z drugimi besedami to pomeni, da mora biti posamezen izdajatelj za pridobitev pravice do uporabe frekvence najprej izbran kot najboljši med vsemi ponudniki, ki si prizadevajo za pridobitev iste frekvence in ustrezajo pogojem javnega razpisa. Ko pa s frekvenco razpolaga, jo lahko preda v skupno uporabo določeni programski mreži za razširjanje drugačnega programa. Dovolj je namreč, da se pri ministrstvu za kulturo priglasi kot eden od izdajateljev programske mreže, saj mu mora agencija po uradni dolžnosti spremeniti odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc," so leta 2008 zapisali pri Apeku. Ob tem so opozorili, da tovrstni radijski programi na dodeljeni frekvenci večji del dneva predvajajo program radijske mreže, v nočnem času pa program, za katerega je izdajatelj dejansko pridobil frekvenco. "Iz nekaterih radijskih programov, ki se razširjajo prek odličnih frekvenc in so se tradicionalno opredeljevali za lokalne nekomercialne programe - določeni med njimi so pridobili tudi status programa posebnega pomena -, so v zadnjih letih nastali povsem komercialni programi, v nekaterih primerih kot del registriranih programskih mrež, v drugih vključeni v neformalne povezave," dodajajo pri Apeku.

Ideolog sedanje pravice do popravka

Čeprav je ob spremembi zakona o elektronskih komunikacijah leta 2007 v javnosti zaokrožila anonimka, da je Janševa vlada s tem manevrom ugodila predvsem želji družbe Infonet, da bi jo Oblak v zameno podprl in ji pomagal pri pripravi novega medijskega zakona, radijski mogotec kljub dejstvu, da se je kmalu zatem oblikovala radijska mreža Radio 1 - odločba ministrstva za kulturo o vpisu mreže Radio 1 v razvid medijev je bila izdana 13. aprila 2007, Apek pa je konec maja istega leta izdal prva dovoljenja za izvajanje dejavnosti različnim programom, povezanim v to mrežo -, takšno kupčkanje zanika. "Sprememba zakona o telekomunikacijah omogoča uporabo skupnega RDS, to pa zelo moti enega samega našega konkurenta. Zdaj, ko mu ni uspelo ukiniti Radia 1 z zakonom o medijih, je ta isti konkurent predlagal spremembo zakona o telekomunikacijah. Ta gospod je tudi solastnik družbe, ki ima monopol v pravem pomenu besede v zunanjem oglaševanju," pravi Oblak. Ob tem pa ne skriva dejstva, da je bila ureditev pravice do popravka, ki močnim interesnim skupinam na široko odpira vrata v medije, njegova ideja. "Povzel sem jo po avstrijskem zakonu. Pod prejšnjo vlado pa nisem užival nobenih ugodnosti. Radio 1 je v celotnem mandatu prejšnje vlade dobil samo eno frekvenco, pa še to zato, ker je bil takrat edini kandidat," opisuje svoj vpliv na domačo medijsko sceno Oblak. Svojega največjega nasprotnika vidi v Radiu Center, ki je lani v skupini sedmih radijskih postaj opozoril ministrstvo za kulturo na škodljivo programsko povezovanje in na podrejen položaj neodvisnih radiev. "Ureditev področja programskih mrež se je postavila na glavo s spremembo 53. člena zakona o elektronskih komunikacijah. V zadnjih treh letih je tako izginilo dvajset manjših lokalnih radiev, ki so postali zgolj še oddajniki zaupanih jim frekvenc, ki pa so v lasti države. Radijske mreže pri nas združujejo radijske postaje z njihovimi frekvencami, vendar niti ena od frekvenc, ki so združene v mrežo, ni bila dodeljena za namen mrežnega oddajanja. Vse so bile dodeljene z zavezo o produkciji lokalnega programa," so lani zapisali predstavniki neodvisnih radijskih postaj. Ob tem so še opozorili, da se mrežam za pokritost celotne Slovenije ni treba potegovati na javnih razpisih, kot to velja za samostojne radie, in da se postaje ne povezujejo v mreže, da bi obogatile svoj program in optimizirale poslovanja tako, da bi ohranile delovna mesta, povečale lastno produkcijo in obdržale svojo lokalnost. "Edini interes mrežnega povezovanja je oblikovanje nacionalnih radijskih mrež pod vodstvom enega lastnika. Mrežam to uspeva z odkupi, lastninjenjem, najemanjem, predvsem pa izigravanjem zakona o medijih," so prepričani v skupini neodvisnih radiev. Oblak na drugi strani opozarja, da bi se Radio 1, ki danes zaposluje 62 redno zaposlenih in več kot sto honorarnih sodelavcev, z ukinitvijo mrež razbil na 14 mikroradiev, kar bi zelo povečalo administrativne stroške, za program pa naj ne bi bilo dovolj denarja.

"Z ukinitvijo mrež bi bil Radio Center poleg Ognjišča edini radio, ki pokriva vsa večja mesta. Če bi ministrstvo želelo zavarovati lokalni javni interes, čeprav ne vem, kaj bi ga lahko predstavljalo, potem radijskih mrež ne bi ukinilo, ampak bi določilo bolj jasne kriterije za lokalne vsebine," meni Oblak, ki je zaradi svoje produkcijske samozadostnosti že dolga leta trn v peti tudi mnogim slovenskim glasbenikom. Nekateri medijski strokovnjaki ob tem še opozarjajo, da politika v vseh teh letih ni naročila raziskave, ki bi dejansko pokazala, koliko radijskih programov potrebuje slovenski prostor in koliko bi jih morala zaradi njihovega posebnega pomena sofinancirati država.

Vložil 18 let življenja

Dejstvo je, da je imel Oblak močan vpliv pri zavrnitvi predloga novega zakona o medijih, saj je bilo nasprotovanje ukinitvi mrež skupna točka skorajda vseh poslanskih skupin (z izjemo Zaresove). V ta namen je Oblak, ki je leta 2004 zasnoval tudi projekt 24-urne informativne televizije Info TV, uporabil praktično vse kanale, ki so mu kot radijskemu mogotcu na voljo. Oblikoval je spletno pobudo proti ukinitvi Radia 1, pod katero se je v nekaj dneh podpisalo več kot 7000 spletnih uporabnikov, na javno predstavitev mnenj v državnem zboru je poslal znane glasove (in tudi obraze) svojih programov, osebno je sodeloval na spletnih forumih in izkoristil svoja poznanstva, vse skupaj pa je na koncu podkrepil še z grožnjo z referendumom. Čeprav so se zavzemali za javni interes in proti berluskonizaciji slovenskega medijskega prostora, so se tega očitno najbolj ustrašili predvsem nekateri koalicijski poslanci, saj bi še en referendum vzel še tistih nekaj odstotkov zaupanja, na katere se lahko danes opre aktualna vlada. Ob tem pa ne gre pozabiti, da je Oblak v začetku tega leta iz ozadja vodil tudi pobudo za referendum glede povišanja RTV-prispevka, ki mu je na koncu za nekaj sto glasov spodletela. "Pri tokratni zadevi smo se angažirali vsi sodelavci, osebno najbolj, saj sem v izgradnjo radijske mreže vložil 18 let svojega življenja. Nedopustno se mi je zdelo, da bi klonil pred politiko," je neomajen Oblak, ki bi nasprotoval predlaganemu medijskemu zakonu tudi v primeru, če bi poslanci člen o ukinitvi mrež umaknili.

Zdi se, da slovenski politiki v vseh teh letih ureditev radijskega področja ni bila v interesu, pa čeprav so frekvence omejeno javno dobro in zato nikogaršnja last. Medijski strokovnjaki opozarjajo, da so se znotraj različnih zakonov v preteklosti uveljavili mehanizmi, ki jih ni bilo mogoče izvajati oziroma so dopuščali medijskim mogotcem in politikom, da so skozi zakonske luknje pridobili kapital, ki bi moral služiti javnemu interesu. Če sam Oblak navaja, da je več kot dvajset županov podprlo projekt povezovanja radiev v mrežo Radio 1, in če so bili nekateri poslanci-župani dejansko proti ukinitvi tovrstnih mrež, lahko samo ugibamo, čigav interes je v tem primeru prevladal. Kaj bi se zgodilo, če bi se zdaj že zavrnjeni medijski zakon sprejemal tik pred volitvami in bi si politiki zaželeli malo medijske pozornosti, ostaja tako vprašanje za pripravljavce naslednjega medijskega zakona. Če bo takrat sploh še potreben.