Danes tržnico poleg domačinov obišče tudi veliko tujih turistov. Zaradi dobre oskrbe jo poznavalci imenujejo trebuh mesta. Pa ni bilo vedno tako. Časnik je poročal, da je v zimskih mesecih primanjkovalo kmetijskih pridelkov, ne le zaradi suše, ki je deželo prizadela čez leto, temveč tudi zaradi strogih omejitev trgovanja. Visoko cenjeni so bili predvsem nekateri pridelki, kot je čebula, na stojnicah pa je zmanjkovalo krompirja. Ko se je s svojimi kmetijskimi pridelki na trgu pojavil socialistični sektor, ki je konkuriral zasebnemu, se je ponudba izboljšala, znižale pa so se tudi cene. Tako so zasebni prodajalci junija prodajali čebulo po 30 do 80 din za kilogram, socialistični sektor pa jo je ponujal za 30 din. Zasebni prodajalci so junija prodajali mladi krompir po 40 do 50 din, pri prodajalcih socialističnega sektorja pa ga je bilo mogoče kupiti po 28 din. Podobno je bilo tudi z mastjo, moko in jajci, ki so jih zasebniki prodajali po 11 do 14 din, pri prodajalcih državnega sektorja pa je jajce veljalo 8 din. Namen novega določanja cen kmetijskega blaga državnih podjetij je bil jasen: šlo je za smotrno, kar najbolj učinkovito posredovanje socialističnega sektorja na trgu. Da bi preprečili zaslužek špekulantom, je državni sektor posamezne vrste zelenjave prodajal tudi z izgubo - kril jo je s povračilom, regresom iz posebnega sklada. Zelenjavo, ki je bila precej cenejše od domače, pa so na ljubljanski tržnici pred šestdesetimi leti začeli prodajati tudi prodajalci iz drugih jugoslovanskih republik.
Objavljene fotografije hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.