Dušan ArgonFoto: Jaka Gasar

V Planini pri Rakeku, tik preden se ravna stara cesta proti morju spremeni v znamenite kačje ovinke (ride), je bilo v petek, ko je v kraju gostovala Podoknica Nedeljskega, spet tako živahno kot v najboljših časih.

Okolico Planine krasijo naravne lepote in zgodovinski biseri. V južnem kotu Planinskega polja se nahaja Planinska jama, ki sodi med najdaljše slovenske vodne jame. V kraški lepotici, ki slovi tudi po živalih, ki živijo v jami, izvira ponikalnica Unica, ki s pritoki rek Pivke in Rak predstavlja največje sotočje podzemnih rek v Evropi.

Gostilne so živele od tihotapcev

Večina vode s Planinskega polja priteče po skoraj deset kilometrov dolgem podzemnem toku na dan kot eden od izvirov Ljubljanice. Po obilnejšem deževju se vode razlijejo čez Planinsko polje, ki se za nekaj mesecev spremeni v prostrano jezero. V bližini Planine so ruševine gradu Hasberg, ki so ga med 2. svetovno vojno požgali. Planina se kot trg prvič omenja že leta 1217, v naselju ob cesti Dunaj-Ljubljana-Trst pa je bila od leta 1728 pomembna poštna postaja. V 19. stoletju, v času furmanstva, ko so se skozi kraj valile nepregledne kolone voz, je Planina doživljala vrhunec gospodarskega razcveta. Naselje je po prvi svetovni vojni razdelila državna meja, zaselka Kačja vas in Malni sta pripadla Italiji, na kar še dandanes opozarjajo mejni kamni. "Od leta 1930 do druge svetovne vojne se je med hudo gospodarsko krizo razvilo tihotapljenje, kontrabant. Iz Italije so tihotapili saharin, damske dežnike, kape, svilene rute, v nasprotno smer pa konje, živila, les. Pred vojno je bilo v Planini dvanajst gostiln, ki so v glavnem živele od kontrabantarjev, furmanske družine pa so na posestvih skrbele za počitek in oskrbo konj. V gostilni in mesariji Demšar, ki jo je vodila moja stara mama Antonija, so s hrano oskrbovali jugoslovanske orožnike in italijanske vojake. Po podatkih iz davčne napovedi so leta 1931 v gostilni prodali šestnajst tisoč litrov vina, tisoč dvesto litrov žganja, tisoč litrov piva, deset litrov ruma in enako količino jajčnega likerja," je pripovedoval Beno Petkovšek, sedanji lastnik gostilne, organizator in izvrsten gostitelj julijske Podoknice, živa enciklopedija z neverjetnim številom podatkov, skratka človek, ki ga je užitek poslušati.

Legenda o hudem zmaju

S šegavo prireditvijo smo na vrtu gostišča Demšar gostovali pod balkonom vitalne petdesetletnice Polonce Kolar. S tem smo uresničili želje Bena Petkovška in članov KUD Planina, ki so Podoknico podarili prijateljici in aktivni članici kulturnega društva, ki ji pravijo kar naša mama. "V približno dva kilometra razpotegnjenem naselju, ki ga delimo na gornjo in dolnjo Planino in Kačjo vas, delujejo dramska skupina Ščuka, otroška skupina Ščukice, vokalna skupina Unica, pri kateri tudi pojem," je pojasnila slavljenka, ki je še kako ponosna na svojo družino, soproga Mira, hčer Katarino, sinova Roka in Blaža ter vnuka Roka in Matevža. Podokničarja, ki je moral pokazati veliko pogajalskih spretnosti, da so mu šrangarji dovolili k dekletu, je na kraj veselega dogodka z lojtrnikom in konjsko vprego pripeljal kontrabantar Janez Martinčič iz Dolenje vasi pri Cerknici. Za poskočne melodije so skrbeli ansambli Mladi godci iz Horjula, ki nastopajo in ustvarjajo pet let in pol, v tem času so izdali dve zgoščenki, in glasbeni skupini iz Studenega. Skupina Tik tak ima pet lastnih skladb in pripravlja izid prve zgoščenke in zasedba Adut, ki si je ime nadela po začetnicah članov, Andreju, Damjanu, Urošu in Tomažu. Zapel je Damjan Brajnik, na harmoniko pa zaigral Rok Cigale, ki so se mu na odru pridružili prijatelji. Rok nam je zaupal, da se je morda prav na Podoknici povsem spontano rodil novi ansambel.

Torbe iz zmajeve kože

Z izvirnimi plesi in s pesmijo Ena ptička so program popestrili člani folklorne skupine Torbarji iz Postojne, ki gojijo istrske in notranjske plese, oblečeni pa so v pražnje obleke iz druge polovice 19. stoletja, ki so jih nosili prebivalci postojnskega podeželja. Vodja Andreja Berlak je povedala, da si je folklorna skupina ime izbrala po legendi o hudem zmaju iz Postojnske jame, ki ga je pokončal pastirček Jakob. Hvaležni Postojnčani so iz zmajeve kože izdelali torbe in od takrat tamkajšnjim prebivalcem v šali pravijo torbarji.

Marko Milavec, predsednik krajevne skupnosti Planina, meni, da v njihovih krajih živi še veliko podobnih anekdot, ljudskih šeg in prigod in da je prav, da jih na tak prisrčen način predstavijo javnosti. V Planini se je leta 1818 rodil vsestranski ustvarjalec, skladatelj, pesnik, dramatik, narodni buditelj in izdajatelj političnega lista Naprej Miroslav Vilhar. Nekatere njegove pesmi, kot so Lipa zelenela je, Po jezeru, Zagorski zvonovi, Rožic ne bom trgala, Sonce čez hribček gre, so ponarodele, kot je že skoraj ponarodela Podoknica, s katero Nedeljski dnevnik že četrt stoletja obuja stare ljudske običaje.

26. avgusta bomo na predlog Društva aktiva mladine gostovali pod oknom Darje Fras v Veržeju.